Mraz je popustil, ledni svet se je zrušil in postal prenevaren. Čas je za …
V Alpah se že dolgo govori o tem, da gorski prostor ne prenese več monokulture turizma — modela, ki kopira sam sebe, izrinja vse druge dejavnosti in dolgoročno osiromaši tako krajino kot skupnost. Luca Rota na smučarskem monokulturnem primeru opozarja, da je prihodnost gorskih območij lahko le večplastna, z raznolikimi lokalnimi ekonomijami, delom, kulturo, umetnostjo, podjetništvom in skrbjo za krajino.
Toda ta razmislek ni abstrakten. Njegove posledice vidimo vsak dan — tudi tam, kjer bi jih najmanj pričakovali: v naših lednih slapovih.
Pred kratkim se je ob mnenju o množicah plezalcev pojavil komentar, ki je zadel bistvo (stanja): »Ma kje, še dobr’ dan jim je kot tujka, kaj šele izmenjava besed … Pa tile mestni škrici imajo sicer velike in fajn avtke, kup plezalne modne opreme, se pa kotrljajo po slapovih k’ eni telebajski, da vse samo doni pod njimi in bog-ne-daj, da stojiš pod slapom, saj v dolgo ne preživiš tiste kanonade.«
V gorah se že dolgo dogaja sprememba, ki je na prvi pogled neopazna, a jo vsak, ki se tam giblje dovolj pogosto, začuti skoraj fizično. Prostor, prežet z »žmohtom« in nekakšno neizgovorjeno skupnostjo, se vse pogosteje spreminja v prizorišče, kjer prevladuje logika potrošnje: pridi, doživi, posnemi, odidi.
To ni več gorski svet, ki ga oblikujejo domačini, vodniki, pastirji, plezalci in pohodniki, ki so tam pustili del sebe. To je prostor, ki ga vse bolj narekuje monokultura turizma — en sam model, ki izrine vse drugo, kar bi lahko v gorah živelo, raslo ali se razvijalo.
Ta logika se ne kaže le v velikih projektih, kot so smučišča, adrenalinski parki ali komercialni spektakli na grebenih. Vidna je tudi v vsakdanjih, majhnih prizorih, ki jih srečamo v slapovih, grapah in na dostopih.
Včasih so bili nižji ledni slapovi prostor srečevanja in treninga. Ljudje so si izmenjali informacije, pogledali v nebo, ocenili razmere, se pozdravili in odšli plezat na gore, se umaknili drug drugemu. Danes pa se vse pogosteje zgodi, da pride skupina, ki vstopi v prostor, kot da je njihov. Brez pozdrava, brez občutka za druge, brez razumevanja, da je slap skupen, ne zaseben. Opaziti je mogoče ljudi, ki se v slapove podajajo z vso mogočo opremo, a brez osnovne kulture gibanja. Koraki so težki, udarci nekontrolirani, led leti na vse strani. Kdor stoji spodaj, tvega, da ga zasuje kanonada, ki bi jo še vojaški poligon težko posnemal. Vse skupaj deluje kot prizor iz sveta, kjer je pomembno le to, da je izkušnja intenzivna, ne pa tudi odgovorna.
To ni (le) kritika posameznikov in (povsem nesamokritičnega načina) vzgoje, temveč simptom širšega procesa. Ko gorski prostor postane kulisa, izgubi svojo kulturo. Ko izgubi kulturo, izgubi tudi varnost. In ko izgubi varnost, izgubi tisto, zaradi česar je bil sploh privlačen.
Gorsko okolje pač ni prostor, ki bi prenesel takšno logiko. Gre za občutljiv ekosistem, kulturna krajina, prostor skupnosti. Če ga razumemo kot kuliso, bo postal kulisa — izpraznjena, nevarna, brez prihodnosti. Če gore razumemo kot prostor življenja, bodo ostale prostor, kjer se lahko razvija več kot le turizem: umetnost, lokalno podjetništvo, kultura, izobraževanje, skrb za krajino.
Starejšim ali pa estetom ostaja, da si v nekem oddaljenem kotičku, grapi »bogu za hrbtom«, najdejo svoj slap, kjer bodo delili prostor le s soplezalcem, mrazom in počivajočo naravo …
BŠ
