Star lovec pripoveduje o svojih doživetjih s hoje za gamsi po strminah Kamniških planin
Jutro, 6. november 1939
Gams na preži
Jesen, to je čas velikega lova in ni ga lepšega, radostnejšega dogodka za vsakega pravega lovca, ko si navsezgodaj v jutru, vprav tele jesenske dni kdaj, oprta puško krog ramen in se odpravi po zavitih poteh in stezah v gozd, na srnjake in lisjake, ali pa v gorske strmine in skaline, po sledi divjega gamsa.
Nad Kamniško Bistrico so padle megle, ponekod so samo nejasni obrisi v belem morju dali slutiti veličastnost gora, ki so se strnile z nebom v sivo, neprijazno podobo deževne jesenske pokrajine. Stala sva s starim izkušenim lovcem Janezom na dnu skal in poslušala, kako bobnijo skale pod silo hudournika.
»Vidite, če bi megle ne bilo, pa bi vam pokazal tam gori kraj, koder hodijo gamsi. Škoda.«
Zaiskrile so se Janezu bistre lovske oči, ki kljub visokim letom niso izgubile svojega sijaja. Kajti Janez je star lovec, lovec od peta do glave, od ranih let takorekoč. Gozdar je bil in lovski čuvaj in ni ga nobenega v dolini dale naokrog, ki bi se mogel ponašati s tolikšnimi trofejami in bogatimi sadovi lovskega blagra, kakor jih je v dolgih letih službovanja doprinesel prijatelj Janez sebi v čast in ponos.
Ni ga bilo treba še posebej prositi, da bi kaj lepega in zanimivega povedal iz svoje neizčrpne zakladnice izkušenj in spominov. Še prerada mu je stekla beseda, kar razjasnil se mu je zagoreli obraz in se hkrati pomladil za dvajset let.
Zdajle je najlepši čas
»To pa veste, da je zdajle najlepši in najugodnejši čas lova na gamse. Seveda smemo streljati samo samce. Rečem vam, ni je lepše živali od gamsa in srnjaka. Pa je gams še lepši. Samo videti ga je treba, kako stoji na skali, ponosen, s prekrasno glavo, ki mu jo krase rogovi, s črnkasto dlako, ki kar odseva v snegu in skalah, s portom, to je dolgo, črnorjavo dlako na križu, ki se na vrhu zveže v bel cvet — poleg rogov največji lovski ponos in zaklad.
Vprašate, kako razpoznam samca od divje koze. Kozel, gams ima zakrivljene roge, koza jih nima, razen katera izjemoma. Potlej spoznaš samca po rjavih lakotnicah in dvignjenih ščetinah na križu. Samec je previdna žival. Ko gredo v gručah čez skale, ne gre nikoli prvi. Najprej stara koza, potlej mladiči in nazadnje šele on sam. Lovci poznamo natanko njihove poti. Koze se pasejo na stalnih krajih, samci so previdnejši in radi menjavajo prostor. Zmerom stoji kateri na straži kje na vzvišeni skali in voha naokrog. Lovec mora biti prokleto previden in se jim nikdar ne sme približati v smeri vetra. Celo uro daleč zavoha gams človekov dih. Hodijo v različnih skupinah, po šest ali po deset skupaj. Zgodilo pa se je že, da sem jih naštel včasih po osemdeset in celo devetdeset skupaj. To vam je bil veličasten pogled, tolikšna vrsta gamsov, ki se drug za drugim vzpenjajo po vrtoglavih, previsnih poteh in skalah. Neverjetno brzi in spretni so. Ni je strmine, ki je ne bi prekoračili, poženo se tudi po več metrov v zrak, da dosežejo vrh stene ali skale in zadostuje prav majhna razpoka ali vdolbinica, pa si že najdejo oporo na svoji vratolomni poti. Turistovskih nesreč pri gamsih pa ni. kvečjemu pozimi kdaj, če kateremu izpodrsne na ledeni strmini, ki jo je pokril lahek sneg, da je led neopazen.
Lov na gamse je edinstven
Lov na gamse je lep in edinstven, pa tudi naporen. Včasih sem vstajal ob enih po polnoči, hodil ure in ure, da sem ob šestih stal na Dolgi njivi nad Bistrico na preži. Tako sva enkrat z rajnim tovarišem šla čez Mokrico za gamsi. Zgodaj zjutraj je bilo. Megle so se razklenile in kmalu sva zagledala na strmi skali prav pod vrhom gamsa, ki je stražil družino. Pomeril sem in sprožil. Pok! Zadel sem ga, pa ne usmrtil. Jadrno jo je ucvrl na nasprotni strani vrha navzdol, toda tam doli zija velikanski prepad in v ta prepad se je očividno zvrnil. Moramo ga poiskati, toda kako. Z veliko težavo sem se odpravil sam čez Mokrico ponj. Izprva je sijalo sonce, potlej pa se je nenadoma zmeglilo, nastopil je mraz in pot je postajala peklenska. Plezal sem čez skale takorekoč v smrtni nevarnosti. Kamor si prijel, ali za skalo ali za ruševje — sam led. Z derezami na nogah sem se končno prebil na nasprotno stran in po dolgem iskanju zagledal gamsa kakšnih trideset metrov visoko v steni, zataknjenega z rogovi za skalnat rob. Splezal sem tja gori. Ležal je, kakor sem rekel, z rogovi zapet na polici, že davno zmrznjen. Dlaka mu je čisto zledenela, tako, da se je kar lomila. S težavo sem mu poruval port. Potlej sem zbasal gamsa v nahrbtnik in ga nesel čez Krvavec v Kamniško Bistrico po zledenelem, obupnem svetu. Hodil sem pa od devetih zjutraj do sedmih zvečer neprestano. Do smrti izmučen sem jo primahal zvečer v Stahovico z gamsom v nahrbtniku. Kaj pot, kaj nevarnosti, prinesel sem ga pa le in še kakšnega! Tehtal je osemindvajset kilogramov in bil star okrog štirinajst let. Dlako je imel dolgo do štiriindvajset centimetrov. Mislim torej, da je bil lov vreden tolikšnega truda.

Včasih se sreča široko nasmeje
Enkrat drugič sem jo mahal proti Veliki planini v jutranji megli. Sledil sem prekrasnega gamsa v skalah, ki se je ravnal proti travam. Tam se je začel pasti, kar ga je stalo življenje. Pomeril sem nanj iz razdalje stopetdeset metrov in ga zadel s kroglo. Zakotalikal se je na drugo stran v dolino. Te bom že našel, ljubček sem si mislil in še tisti mah presenečen obstal. Na kraju ustreljenega se je nenadoma pojavilo še sedem gamsov, šest jih je šlo naprej, to so bili mladiči, zadaj pa je dostojanstveno marširal stari gams samec. No, to je pa redka prilika, ki jo velja izkoristiti! Spet sežem po puški in ustrelim. Gams pade v dolino, jaz pa jo ucvrem za njim.
Kmalu sem ga našel — bila je prekrasna žival. No, ti si pa res lep kaprol, sem mu rekel na glas, potlej pa ga zadel na ramena in odnesel v dolino. Zdaj grem pa še po prvega. Ležal je v strmini skrit za gabrovjem. Dober dan, gospod gams. Kako se počutite? Kaj zdaj z dvema mrličema? Obeh ne morem zanesti domov. Bo že kako šlo. Vzamem nož, razparam drugemu kozlu trebuh, in vzamem ven čreva, kajti če bi ga tako polnega vrgel v dolino dvesto metrov globoko, bi mu trebuh počil pri padcu, da bi se pošteno usmradil. Tako izvotljenega vržem čez strmino ter ju najbolj preprosto spravim do doma. Enega na hrbtu, drugega pa za rogove zavlečem za seboj. Šele doma se domislim, da sem pustil tam gori gamsova čreva, ki bodo gotovo privabila kuno na malico. Vrnem se in nastavim železno past za kune kraj črev. Nisem se motil. Ta požrešna, sladokusna kuna zlatica me ni še nikoli razočarala. Že po dveh urah najdem v pasti živo kuno, ki se je zastonj poizkušala izmotati iz jeklenega oklepa. Pihala je jezno in kazala svoje ostre zobe. Nič je ni rešilo, udaril sem jo s palico nekajkrat po glavi in konec je bilo. Dva gamsa pa še kuna zlatica — kaj ni bil to lep, uspešen lov!
Gamsi so trdoživi
Včasih so gamsi kaj trdoživi in ga zlepa ne spraviš s sveta. Tako sva s prijateljem lovcem neko zasledila gamsa pod Veliko planino nekje. Dolgo nama je žvižgal nasproti, pa ga nisva opazila. Ko je pa utihnil, sva ga zagledala daleč nad nama, najmanj štiristo metrov visoko. Stal je tam gori na skali pod steno v vsej svoji veličini, kakor da bi se nama rogal naravnost v obraz. Hitro v roke daljnogled in zraven daljnogleda puško, oboje naslonjeno na skalo ter mehko podprto. Najprej sem poizkusil streljati jaz in sicer z jekleno kroglo. Paf! Zdelo se mi je, da sem ga zadel, toda gams je še zmerom stal, kjer je bil. Potlej ustreli še prijatelj, toda gams stoji kar naprej. Vraga, kaj pa je to, ali imava privide? Povzpel sem se do njega. Bil je prislonjen ob steno, kar se od naju doli ni videlo. Toda živel je še, kljub temu, da sva ga oba pogodila. Vrgel sem ga po strmini v dolino. Zdaj bo pa mrtev. Pa ni bil in sem ga moral knikati. To se pravi, da sem ga zabodel z nožem za rogovi v vratni sklep, da je prišla noževa konica v možgane. Dolgo se je upiral smrti, pa le zaman. Bila je prekrasna žival, še danes hranim rogove.
Pa divji lovci
Precej važno je seveda, kako streljaš. Večkrat sem že streljal na gamsa in mu odbil s kroglo rog. Gams beži pa pogleda nazaj, tačas sprožiš in od vsega ti ostane v roki kos roga.
Divji lovci so dobri strelci. Dostikrat sem jih že zalotil, dobili pa so malokoga. Pred leti še, sem kot lovski čuvaj čepel na preži vprav nasproti gamsovega zbirališča. Med menoj in gamsi je zijal prepad, v širini kakšnih stopetdeset metrov. Čakal sem potrpežljivo dolge ure, pa nisem odnehal, kajti že nekaterikrat se je čulo tod streljanje divjih lovcev. Končno se pripodi nekje izza skal trop gamsov. Ustavijo se, pa ne za dolgo. Postajajo nemirni, toda vendar ne zaradi mene — veter vleče proti mojemu skrivališču. Ko živali nemirno, plaho odhajajo, poči pod menoj strel in stara koza se zvrne zadeta. Z daljnogledom sem gledal, kako se je splazil divji lovec do trupla ter ga zavlekel v dolino. Še dva sta ga spremljala. No, so me vpraševali potlej v dolini sosedje, ste videli kaj gamsov. — Videl, sem rekel, med drugimi tudi nekaj takšnih na dveh nogah. Orožniki so iskali storilce izprva zaman. Jaz pa sem vedel, kaj in kako. Če se bo ponoči iz tega in tega dimnika močno kadilo, tam pripravljajo nedovoljeno večerjo. Nisem se motil, v resnici so jo pripravljali …

Srnjaki, lisjaki, kune zlatice
Kako pa je z ostalim lovom, vprašate? Poglavitni so pri nas gamsi. Potlej pridejo srnjaki, škoda, da jelenov ni več. Lisjaki so škodljivi, našel sem že srne, ki jim je lisjak živim obžrl stegna, da so močno ranjene po dolgih mukah poginile. Tudi kune so srnam nevarne. Splazijo se jim za vrat in jim prežro kite. Uboga srna se je pa ne more otresti. Kune in lisice loviti ni lahko. Zatečejo se v luknje in jih včasih težko zbezaš ven. Moraš zakuriti z žveplom prepojene cunje pod vhodom, da jih dušljivi dim spravi na piano. Pasti se pred takšnimi luknjami imenitno obnesejo. Pa se kljub vsemu vsakemu lahko pripeti, kar se je pripetilo mojemu prijatelju. Sledil je lisico, jo dohitel in ustrelil. Celo večkrat, da bo ja poginila enkrat za trikrat. Potlej se je ves prevzet sladke zavesti maščevanja na široko razkoračil pred lisičinim truplom, rekoč: Tako, zdaj si vendar dokončala svoje razbojniško življenje in to od moje roke! Nič več ne boš kradla kokoši ljudem izpod nosa, oddahnila se bo vas, a najbolj globoko se bom oddahnil jaz, ti tatica krvoločna! — Pa se prijatelj ni utegnil do kraja oddahniti, kajti po teh besedah se je navidez mrtva lisica bliskovito dvignila, se pognala čez plot in izginila v luknji.
Ja, ja, vsake sorte reči se dogode lovcu, resne in špasne. Najlepše se pa počutiš takrat, ko s težkim brhkim gamsom v nahrbtniku ukaje prikorakaš v vas s prijetno zavetjo, da je za teboj dober, srečen lovski dan …
L. K.