Plezalna doba je za nami

Gore so vabile …

Jutro, 12. november 1939 – dLib.si

Martuljkova skupina

Spet je minila doba plezanja, doba preskušanja in merjenja telesnih sil in sposobnosti, doba, ki ni bila planincem ravno najbolj naklonjena z vremenom. Že v zgodnjih pomladnih dneh, ko je prvo solnce ogrelo pečevje v nižini in ga sprostilo belega oklepa, se je začelo plezalsko življenje v šmarnogorskih Pečeh, zlasti na Turncu. Tu se je mladina pripravljala za podvige v visokih gorah za dosego vrha po nenavadni, mladini svojstveni poti v svet doživetij, dejanj, lepote in romantike. 

V maju je plezalce presenetila vest o velikem uspehu kamniških plezalcev. Visoka, skoro navpična, rdečkastorjava severnozapadna stena Rzenika se je zdela nepreplezljiva. Neumornima Kamničanoma Benkoviču in Kemperlu se je po večletnem preučevanju stene in sistematičnem raziskavanju ugodnega vstopa naposled le posrečilo sredi maja preplezati steno po 15-urnem zelo napornem delu in s prenočevanjem v steni. G. Kemperle je za ta vzpon izdelal veliko količino posebnih klinov, od katerih je mnogo ostalo zabitih v preplezani smeri. Izkazalo se je, da so ta klini izvrsten plezalni pripomoček. Ta plezalca, navdušena zaradi svojega lepega uspeha, sta izplezala še dve krajši in lažji smeri v Grintavcih, in sicer osrednji steber v zapadni steni Planjave in severnovzhodno steno Kalške gore. Ta gora je doživela še obisk vrvitve Kopač-Tarter, ki si je po južnovzhodnem grebenu kot prva utrla svoj prehod. Iz Dolcev sta se istega dne vzpenjali dve plezalski družbi: tovariša Kopač-Tarter sta plezala na okoli 270 m visok steber v zapadni steni Grintovca, vrvitev Režek – Kremžar pa je premagala južni greben Kokrške Kočne. Boris Režek je že prej v družbi z mladim Bašem in Tarterjem izvršil prvi vzpon po severnozapadnem grebenu Kalškega Grebena. Štrucina zapadna stena, ki pada proti Velikim Podom, je sicer kratka, a dosti težka. Mladima in podjetnima akademikoma Kopaču in Bašu ni mogla dolgo kljubovati. 

Omenjeni plezalni vzponi so prvi pristopi, vendar pa s temi ni bilo izvršeno edino delo v Grintavcih. Mladina, sveža in zdrava v dejanju in mišljenju, se je vzpenjala z vseh plati na vse gore. Alpinistično vodstvo je v rokah mladih akademikov, zbranih v lastni sekciji pod okriljem SPD. Kakor vsako leto so tudi letos priredili reševalno-plezalne vaje v Brani in Planjavi. Tu so se mladeniči seznanjali z najnovejšima vrvnimi manevri, z uporabo klinov in sploh z vsem kar more plezalcu služiti v težki steni za dosego smotra in pri reševanju ponesrečenca. 

Kranjska gora s Prisojnikom

V Julijcih še kljubujejo nekatere stene, grebeni in razi žilavim in odpornim gorenjskim plezalcem. Kako izplezati varno in pametno te še nedotaknjene smeri, je uganka. V Julijcih ne moremo opaziti onega krčevitega iskanja za tako zvanimi »tudi problemi« in je zato število prvih vzponov kljub večji razsežnosti gorovja letos skromnejše. Spoznanje tega sicer bolečega, toda razvojno sledečega dejstva je bolj zdravo in bolj pošteno, kakor pa pehanje za »problemčki«. Gorenjski plezalci, katerih jedro tvori še vedno »stara garda«, so plezali mnogo po domačih gorah, ponovili nekatere zelo težke plezalne vzpone, obiskali so Zapadne Julijske Alpe in bili na nekaterih vrhovih Zapadnih Alp, Waliških Alp in v Montblanški skupini. Zima se še ni poslovila z gor, smučarji so se vračali s Triglava skozi Krmo, kjer sta taborila dva mlada plezalca: pokojni Albin Zupan in Miran Pavšič. Podjetni Zupan si je takoj v začetku zastavil zelo težke, za njegovo mladost in neizkušenost pretežke naloge. V severnozapadni steni Tosca je sam izplezal težko smer, ki je verjetno nova. Ta stena, v kateri si je priborila prvenstvo Pavla Jesihova z Milanom Gostišo, je izredno težavna in izpostavljena. Zupanu se je v družbi s Pavšičem posrečila tudi v severni steni Velikega Draškega vrha nova inačica s smerjo Jesihova-Gostiša. Zupan je plezal sam iz Skednja (dolina Krnica) po severnovzhodni steni Prisojnika, povzpel se iz Martuljka po severnovzhodnem grebenu na Mali Oltar, s Pavšičem pa je po izredno krušljivi severnovzhodni steni Frdamanih polic srečno dosegel vrh te malo obiskane gore. Severna stena Široke peči, ki veličastna in spoštovanje zbujajoča pada v Martuljek, je zaradi krušljivosti in strmine zelo težko plezljiva. To steno so prvi preplezali Jesihova-Čop-dr. Potočnik v smeri, v kateri je tudi pokojni Zupan sam zmagal tvegano pot navzgor. Mojstranski vodnik Janez Brojan je v družbi z Dimnikom in Globočnikom pristopil prvi po južnovzhodni steni na Visoki Rokav. S tem je okolica zatočišča II. bogatejša za izredno težak in lep vzpon, Rokav pa siromašnejši za nerešeno nalogo. Dovški Gamzovec je gora beograjskega novinarja Stanka Aleksiča, odličnega plezalca in planinskega fotografa ter sotrudnika »Planinskega Vestnika«. S Peršičem je Aleksič dokončal sestavno plezalsko raziskovanje te gore z vzponom po južnozapadnem stebru. Vzpon je bil zelo težaven. Na Vel. Tičarico sta se iz doline Sedmerih jezer povzpela po deveturnem plezanju dva Bohinjca. Kaže, da sta bila prva v preplezani smeri. Omembe vreden je Brojanov vzpon na Stenar po vzhodnem stebru. Izredno težka pot ga je vodila iz dna naravnost na vrh Malega Stenarja preko ogromnih plošč in previsov. V Hornovi smeri v vzhodni steni Jalovca, ki je bila letos ena izmed najbolj obiskanih plezalnih smeri, saj jo je preplezalo več kakor 15 skupin, najdemo v zarjaveli konzervni škatlici tudi podpise plezalk, katere je zvabila ta izredno lepa smer. 

Mnogo bolj kakor prejšnja leta so letos slovenski plezalci obiskovali Zapadne Julijske Alpe, v podnožju katerih prebiva naš slovenji živelj. Povzpela sta se na njih najvišji vrh, na Poliški Špik (Montaž), prof. Tine Orel in Lajovic po severni steni; dva pomembnejša vzpona sta bila izvršena na Viš (= Višnja gora, Jof Fuart), in sicer po severovzhodni grapi (Korenini, Polda Ferdi in inž. Muhleisen) in po severnovzhodnem razu (1. vrvitev: dr. Potočnik-Korenini, 2. vrvitev: Joža Čop-dr. Tominšek). Največja in najtežja tura v Zap. Julijcih je bila 2. ponovitev izredno težkega Comicijevega prečenja Božjih polic, obkoljujočih Viš in vrhove Gamzove matere. Plezalci dr. Potočnik, Korenini in inž. Avčin so bili prvi Slovenci in Jugosloveni, ki so prehodili in preplezali te nekoliko kilometrov dolge police. Mariborski planinci so že drugo leto taborili v Martuljku, od koder so se v skupinah vzpenjali preko sten in grebenov na sinje vrhe. 

Mariborski plezalci se vzgajajo sistematično in vsako leto stopnjujejo težkočno stopnjo svojih vzponov. Letos sta Černič in Detiček ponovila vzpon po severnem razu Travnika, ki v značilnem loku pada v Tamar, in katerega sta prva preplezala Uroš Zupančič in dr. Leo Baebler. Plezalca Gartner in Žagar sta izplezala smer Bleiweis-Hanza v Srednji Goličici v Prisojnikovi skupini, v Hudičevem stolpu v Prisojniku sta v spodnjem delu naredila svojo inačico, v zgornjem pa nadaljevala smer Uroša Zupančiča. Člani tega alpinskega tabora, ki je pod skrbnim vodstvom, so ponovili še mnogo drugih smeri v Julijcih in Grintavcih, udejstvujejo pa se ti mladeniči zelo tudi v zimski alpinistiki. 

Letos smo bolj malo čuli o plezalnem delu Uroša Zupančiča, ve pa o njegovem reševalnem delu, kjer je moral posredovati nekolikokrat. Urošu je bolj priljubljena zimska alpinistika in poleti išče v gorah možnosti za zimske pristope. Po nekoliko letih smo v skalah srečali letos spet Pavlo Jesihovo. Čeprav ne more popolnoma upogniti noge v kolenu, se je vendar povzpela na Triglav po Nemški smeri v Severni steni. Vrv jo je spajala z njenim nekdanjim tovarišem Jožo Čopom, kateremu tudi še ni popolnoma ozdravela noga po nezgodi pri marčevem vzponu na Kotovo Špico. Temu članku bo sledil še kratek pregled planinskih nesreč. 

Slavko Peršič

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja