Novi tednik, 8. avgust 1996 – dLib.si
Trije Šentjurčani osvojili do zdaj še nepremagano steno Chacraraja
V začetku julija se je iz Peruja, iz južnoameriških Andov, vrnila slovenska odprava, ki je osvojila do letos še nepremagano zahodno steno Chacraraja. Poleg »uigranega teama« Dušana Debelaka, Viktorja Mlinarja in Tomaža Žerovnika, ki so stopili na sam vrh, so bili v odpravi še Aleš Nežmah, ta je preplezal prvenstveno smer v Pisku in osvojil tudi najvišjo goro Peruja Huascaran, in Jože Cajzek (vsi člani AO Rifnik Šentjur) ter Igor Oblak iz AO Škofja Loka in dva nosača.
Odprava je v Peru prišla že maja, vendar so se zaradi slabega vremena stene lotili šele na začetku junija, ko je pod zahodno steno Chacraraja odšla izvidnica in našla najprimernejšo pot. Čez približno en teden so uredili pot na prvih 400 metrov stene in do baznega tabora znosili tudi vso opremo. Nato sta 16. in 17. junija Viktor in Igor splezala prvi previsni skalni skok 80 metrov in uredila prostor za bivakiranje, pri čemer jima je pomagal tudi Bask Aritza Monasterio. Prvi raztežaj 53 metrov je bil previsen približno 10 metrov in je bil ocenjen z zelo visoko tehnično oceno in oceno pri prostem plezanju: VII-, A3. S plezanjem sta kmalu odnehala, ker se je zlomila ročica za vrtanje svedrov. Pri vračanju je Igorja zasula snežna opast z vršnega dela, mu poškodovala roko in preprečila nadaljnje plezanje. Prav tako je tudi Bask Monasterio pomrznil po nogah in se ni mogel več vrniti v steno.
Pet dni kasneje sta v steno odšla Tomaž in Dušan, vendar sta se zaradi snega in zaradi majhnih pršnih plazov odločila za sestop.
Potem so 26. junija poskusili vsi trije, vendar jih je močna odjuga, zaradi katere so po stenah tekli vodni slapovi, spravila nazaj v prvi bivak. Naslednji dan je Dušan splezal težak raztežaj z oceno VII A3, za njim pa sta prišla tudi Žerovnik in Mlinar, skupaj so preplezali še kakšnih 15 metrov, se zavlekli pod plitvo strehico in postavili drugi bivak.
Na vrhu 28. junija se je za njih začela prava pustolovščina. Preplezali so dva raztežaja do zaledenelega slapa, ki je kot giljotina visel iz stene. Ker čez slap po poldvanajsti uri zaradi odjuge leti kamenje in še kaj drugega, so bivakirali na skalni polici. S plezanjem so nadaljevali še isti dan malce pred polnočjo, ko se je na nebu pokazala luna. Viki je porabil za 30 metrov dolg previsen slap z zelo slabim ledom celi dve uri in pol. V normalnih razmerah bi za pot porabil kvečjemu pol ure. Vseskozi je moral biti maksimalno skoncentriran in ga s tira ni smela vreči niti utrujenost, niti slabe razmere. S tem mučnim Vikijevim plezanjem pa je bila pot v vrhnji del stene odprta in je do vrha smeri ostalo še samo osem raztežajev. Ob približno pol štirih popoldne so vsi trije stali na rami, približno 50 metrov pod vrhom, pot na vrh je bila zaradi opasti in puhlega snega silno težka. Sledilo je seveda veselje brez konca in kraja ali kot je zapisal v svoji knjigi Pot Nejc Zaplotnik, znani alpinist iz Kranja, ki je svojo življenjsko pot končal že pred leti v objemu gora: »Alpinizem je kakor umetnost: v delo vložiš vse svoje moči, vso svojo dušo, pozabiš na vse, živiš le še za en meter pred seboj in ko stojiš utrujen na zasneženem vrhu in te sonce ogreva, čutiš v sebi lepoto, ki je ne znaš opisati. Čutiš svet, čutiš Zemljo, Sonce, veter, vse diha s teboj in te omamlja. Prijatelj, ki je s teboj molči, le oči mu žarijo sredi udrtih lic in ne da bi ga spraševal, veš, da doživlja isto.«
Čeprav je med pogovorom Dušan izrecno trdil, da besede lažejo, da ni takšnih besed, ki bi opisale občutja ob osvojitvi vrha ali stene, saj čari sami obstajajo v človeku samem, pa vem, da bi se s to izpovedjo strinjal.
Odpravo v Ande so podprli Alpos Šentjur, Facing Ljubljana, Constructa Idrija, Elektroinstalacije Selič Šentjur, Maptrade Slovenska Bistrica, Avtoprevozništvo Rajh Zvonko, Makrocom Šentjur, Grafostik Šentrupet nad Laškim, Občina Šentjur, Probit Slovenske Konjice, Delo Ljubljana, Dinos Celje, Razvojni center IRC Celje, Kemikal Domžale, Duena-Spirulina, Evergreen club Celje-Šentjur, Telkom Nazarje, Terra šport Maribor, Alp šport Novo mesto, Kemoplast Šentjur in gostišče Štorman.
Ker je tudi z gore treba vedno priti, in je marsikdaj to še težje, so približno ob pol šestih popoldne začeli sestopati in do vznožja, do baznega tabora prispeli ob pol devetih naslednje jutro. Zadnja dva dni niso nič spali in samo enkrat kuhali, pojedli vsak tri snickerse in popili pol litra tekočine. Vsi ti podatki so razvidni iz poročila, ki so ga alpinisti oddali PZS, nič pa ni napisano o zakulisju vsega dogajanja.
Šiht namesto plezanja
Težko je dobiti alpiniste na enem mestu, saj Tomaž in Dušan delata v Ljubljani, Viki pa v Šoštanju. Med pogovorom z Dušanom in Vikijem je bil bolj gostobeseden prvi, medtem ko je Viki vseskozi molčal, se smejal in s tem očitno soglašal z Dušanovim pripovedovanjem. »Takrat ko bi se moral najbolj pripravljati in največ časa posvetiti treningu, moraš na šiht. Skoraj vsi opravljamo višinska dela, ki so zelo naporna in nevarna. Poleg tega moramo dan za dnem iskati sponzorje, včasih še predavati… Potem se nemalokrat zgodi, da so nekateri psihično in fizično popolnoma pripravljeni, finančno pa ne. Zato morajo ostati doma. Odprave stanejo namreč pravo premoženje, vendar kljub temu nikoli ne pomislim, da bi ta zasluženi denar porabil v druge namene,« je pripovedoval Dušan o težavah, s katerimi se srečujejo alpinisti.
»Kadar si najdemo čas, to je največkrat pozimi, se s plezalnim klubom odpravimo v Logarsko dolino in tam plezamo vse najtežje smeri.« Žal se vse odprave ne končajo s srečnim koncem. Nič koliko žrtev so že zahtevale gore, alpinisti pa še vedno plezajo in vedno tudi bodo. Šentjurska alpinista nesreč ne pripisujeta toliko neizkušenosti plezalcev, ampak »slabim dnevom«, ko jih preseneti plaz ali nevihta, utrga se kos ledene plošče…
»Velikokrat se ti zgodi, da vidiš, da si za las ušel smrti, da si imel srečo. Potem začneš verovati v nekaj, kar je nad teboj, v nekakšnega angela varuha. Sicer pa nikoli ne moreš reči, da si bil v smrtni nevarnosti, ker potemtakem ne bi preživel,« je razlagal Dušan. »Enkrat se mi je na prej že zgodilo, da me je zasul pršni plaz in bi se lahko zadušil, ker karkoli vdihneš, vdihneš sneg in se v bistvu utopiš. Pod plazom sem bil 3 minute in bi lahko bilo zame usodno.
Jeseni bo v Himalajo zvezna odprava Api Nampa 96. Zvezna odprava bo štel članov iz cele Slovenije, med najboljšimi pa so tudi Šentjurčani: Aco Pepevnik, ki je predsednik AO Rifnik, Dušan Debelak in Tomaž Žerovnik ter rezerva Viki Mlinar. Alpinisti so znani po tem, da se neradi hvalijo. Vseeno sem od Vikija zvedela, da je Dušan prvi v bivši Jugoslaviji, ki je preplezal smer A 5 sicer z osvojitvijo El Capitana v Severni Ameriki. Dušan mi je povedal, da je Viki res zelo dober alpinist, sploh pokazal, ko je na Chacraraju preplezal tisti slap. Z vzponom na še nepremagano steno Chacraraja so šentjurski alpinisti dokazali, da sodijo v sam svetovni vrh. In pa tudi dokazali, da Kozjansko, pa čeprav po mnogih revno in nerazvito premore ogromno bogastvo. Takšnega bogastva, ki se ga da kupiti ali prodati, in ki je v človeku samem, ga da bog in mu dela lepše življenje.
NINA GRl…