Ko državljani popravljajo državo: Vrata, Vršič in tišina institucij
Primer prometne ureditve doline Vrat in prelaza Vršič je že zdavnaj postal več kot spor o parkiranju. (O tem smo tudi že kar prevečkrat pisali.) Postal je ogledalo, ki kaže, kako v Sloveniji deluje upravljanje javnega prostora: zainteresirani državljani morajo popravljati tisto, kar bi morale urejati institucije, ki jih za to plačujemo.
Pravno je stvar jasna: na državni cesti se ne sme zaračunavati vstopnine. Državna cesta je javno dobro v splošni rabi. Dostop mora biti prost. To določajo zakoni.
Toda v praksi se dogaja nekaj drugega: občine in upravljavci uporabljajo obvod(e) – ne zaračunajo ceste, temveč parkiranje. Če je parkirišče postavljeno tako, da brez plačila ne moreš naprej, se parkiranje spremeni v prikrito vstopnino.
De iure: plačaš parkiranje. De facto: plačaš vstop v dolino.
To je pravna sivina, ki se tolerira, dokler nihče ne ukrepa.
In tu pridemo do Mulejevega bistva: zakaj mora ukrepati državljan?
Darko Mulej je zapisal nekaj, kar bi moral zapisati in predstaviti poslanec državnega zbora, ne občan: Če nekdo toži občino zaradi 20 evrov, lahko sproži postopek, ki razveljavi celoten režim. Ne zaradi 20 evrov, temveč zato, ker mora sodišče ob dvomu v zakonitost predpisa zadevo poslati na Ustavno sodišče.
To je pravni trigger. Toda zakaj ga mora sprožiti posameznik?
Zakaj ne ministrstvo? Zakaj ne TNP? Zakaj ne PZS? Zakaj ne poslanci, ki so za to zelo dobro (pre)plačani? Zakaj ne službe, ki imajo pravne oddelke, proračune, kadre in pristojnosti? Imajo vsi omenjeni in seveda še koncesionarji prste zraven lonca?
Zakaj mora državljan tvegati 1000 evrov, da popravi nekaj, kar bi morala država urediti sama?
V državi, kjer kar kulturno ministrstvo širi svoj »primat« z zmesmi: «Nove enote v registru nesnovne kulturne dediščine, so: planinstvo, alpinizem, velikonočno rágljanje v Tržiču in koline,« kjer Ast(r)a vztrajno molči, kjer vodstvu PZS to »paše« in »godi« (samo da nam helikopterje za koče dajo), je pač marsikaj mogoče …
Še pred desetletjem je marsikaj podobnega rešil poslanec državnega zbora: postavil je vprašanje, zahteval je dokumente, prisilil je ministrstvo v odgovor, sprožil je nadzor.
To je bila njegova vloga: zastopati državljane.
Danes pa se dogaja obrat: poslanci namesto nadzora zmerjajo institucije, namesto da bi zahtevali odgovore, napadajo uradnike, namesto da bi reševali sistemske težave, krepijo kaos.
In ljudje jih ne pokličejo, da nas zastopajo. Ne zahtevajo pojasnil. Ne uporabijo orodij, ki jih parlament ima.
Rezultat? Državljani morajo sami sprožati postopke, ki bi jih morali sprožiti tisti, ki jih plačujemo, da to počnejo.
Vrata in Vršič niso samo zgodba o parkiranju in plačevanju. So zgodba o tem, kako se je v Sloveniji razrahljala odgovornost institucij. Ko mora državljan sprožiti upravni spor, da popravi nezakonitost na državni cesti, je to znak, da sistem ne deluje.
Ko poslanci DZ namesto nadzora ponujajo žaljivke, je to znak, da politika ne razume svoje vloge.
Ko se pravna država zanaša na naključne posameznike, je to znak, da smo izgubili kompas.
In ko se to zgodi v dolini, ki vodi pod Triglav, je to simbolno še toliko bolj jasno: javnega prostora ne smejo varovati posamezniki. Varovati ga mora država.
PN
