Kepa

Naš Stik

O Kepi v Našem stiku še nismo pisali. Pa bi lahko, saj je ta koroška lepotica vredna našega obiska. Namesto pristopov s slovenske strani, o katerih je v planinskih vodnikih veliko napisanega, pa se raje posvetimo severni strani.

Kepa (nemško ime Mittagskogel, 2145 m) kaže na koroško stran precej bolj drzen obraz kot na južno. S severne strani je videti skalna ostrica, kjer izstopa ostri severovzhodni greben. Visok je dobrih 600 metrov, začne pa se na sedlu Borovščica (Ferlachersattle), kjer stoji koča Bertahűtte. Za kočo se na severni strani greben še enkrat dvigne z gozdnatim vrhom Komnica (Ferlacher Spitze, 1739 m), ta pa – podobno kot Kepa na severno stran – prav tako na sever prepada s strmo steno in je zato iz doline tudi videti kot ostra špica. Po severovzhodnem grebenu se na Kepo lahko tudi vzpnemo. To je prav posrečena tura: ne moremo je označiti kot brezpotje, saj je brez težav sledljiva (sledi predhodnikov, požagane veje idr.); ne moremo je označiti kot neoznačeno pot, saj so oznake praktično na vsakih 5 metrov, markacije pa niso »uradne«; ne moremo je označiti kot plezalno smer, saj težave niso tolikšne, pa vendar plezamo mestoma izpostavljeno »dvojko« in več deset metrov »enke« in na koncu – ne moremo reči, da je pot zavarovana, pa čeprav je na poti nekaj klinov, ki nam pomagajo tako pri varovanju, kot za oprijem. Za konec še to: na zemljevidu Planinske založbe Slovenije Vzhodne Julijske Alpe je SV greben pomotoma vrisan kot uradno označena pot, kar pa – kot smo napisali – ni res.

Kako poteka tura? Do parkirišča pod Bertahűtte (zapornica, 1190 m) pridemo po lokalni in gozdni cesti, ki se odcepi z glavne ceste v naselju Borovec (6 km, oznake za Bertahűtte ob cesti). Cesta je žal zelo slabem stanju. Označena pot vodi iz doline do sem deloma po cesti, deloma ob njej (oznaka 680). Do sedla Borovščica (Ferlachersattle, 1500 m) se vzpnemo po gozdni cesti ali pa po markirani poti (45 minut). Strmi severovzhodni greben se nam s poti mestoma odkrije. Na sedlu zavijemo desno na neoznačeno pot (markacije 680 so levo, nekaj nižje). Stezica nas vodi po strmem gozdnatem hrbtu do skalne zapore, kjer se začnejo dobro vidne rdeče markacije. Neizurjenim svetujem varovanje, saj tu plezamo težavnost II. stopnje na izpostavljenem terenu. Za pomoč pri varovanju imamo 3 kline. Težav je po 100 m konec. Nadaljujemo po mestoma izpostavljenem grebenu po dobro uhojeni stezici med ruševjem ob pogledih v severno steno Kepe do skrotastega dela. Markacije nas čez ta del brez težav pripeljejo spet do bolj skalnatega sveta, kjer plezamo »enko« (to je stopnja težavnosti plezanja) po levi strani grebena do predvrha s križem. Do glavnega vrha je le še nekaj minut. Sestopimo po označeni poti (oznaka 680) vzhodno čez travnato pobočju do sedla med Kepo in Malo Dovško Kepo. Tam zavijemo levo navzdol na avstrijsko stran, kjer redke markacije vodijo po levi strani grape. Tu se lahko še pozno spomladi zadrži sneg. Skokom v grapi se pot umakne v desno pod stene (nevarnost padajočega kamenja!), nižje pa spet prečimo v levo čez nekaj krušljivih grap ter se vrnemo na sedlo Borovščica. Spodnji del poti je mestoma zavarovan z jeklenicami, saj zaradi peščenega terena v grapah obstaja nevarnost zdrsa ali podora kamenja. Tura je tehnično zahtevna (priporočam varovanje). Skala je krušljiva, zato je uporaba čelade koristna. Orientacija ni zahtevna. Časi: 6-7 ur. Višinska razlika: 955 m. Zemljevid: Julijske Alpe, vzhodni del, 1:50.000. Pa srečno!

Vladimir Habjan

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja