Planinski vestnik 2004/09
V divjem svetu Spodnjega Rokava
»Rokavi so sinonim za poezijo v kamnu. To ni samo najvišji brezpotni svet v Julijskih Alpah, sistem prepadnih grebenov in grap, ozaljšan z roglji in stolpi, z izjemno ostro, nasršeno in krušljivo skalo, marveč je to kraljestvo neekstremnih uživalskih plezalcev, od markacij in vsakršnih poti docela neomadeževano svetišče, v katerem se vsak, kdor je vanj pripuščen, počuti kot izbranec, kot nagrajenec bogov.« Tako nam je Rokave opisal Stanko Klinar v knjigi Sto slovenskih vrhov.
S kompasom do vstopa smeri
Slavko je bil prvi, ki je kot član planinskega društva Grosuplje stopil v ta čudovito divji svet. Splezal je že na Visoki in Srednji Rokav, Spodnji pa se mu je, kljub trem poskusom, upiral do neke septembrske sobote. Štirje člani društva, Barbara, Robert, Slavko in jaz, smo želeli ob koncu zelo uspešne plezalne sezone opraviti še en vzpon. Ko je Barbara predlagala Spodnji Rokav, prepričevanje sploh ni bilo potrebno. Odločitev je bila sprejeta; na svoj cilj naj bi se povzpeli od doma v Vratih. V pomoč nam je bil le opis smeri Potočnik-Tominšek, vrh pa nas je čakal na višini 2500 m. Kot starosta skupine sem moral prevzeti vlogo vodnika, toda to pri tako usklajenih navezah ni bilo težko.
Gozd nas je sprejel v skrivnostni temačnosti, kompas je bil naš vodnik med mogočnimi drevesi, ki so si izbojevala prostor na čedalje strmejšem pobočju. Sonce je že oblizovalo bližnje vrhove, ko se je začel gozd redčiti, pred nami pa se je odprla visoka skalna zapora. Kmalu smo ugotovili, da smo se držali preveč desno in tako prišli pod ostenja Kališča. Nič hudega, bomo pa prečili pod ostenjem in poiskali pravo smer nad Suhim plazom. Čut za iskanje pravih prehodov me ni izdal in kmalu smo stali na izpostavljenem grebenu nad krnico v vznožju Rokava in Škrlatice. Nadeli smo si vso potrebno opremo, vendar smo se odločili, da bomo plezali brez vrvi. Nad nami so visele skalne gmote vseh mogočih oblik, gruščnat žleb pa nam je kazal, kje so najlažji prehodi. Do značilnega žandarja, ki straži prehod v glavno grapo, nam je šlo zelo dobro. Počitek smo izkoristili za občudovanje stvaritev narave. Svet je tam res divji, nikjer nikakršnega sledu, da bi tja že stopila človeška noga. Jasno vidna glavna grapa in sistem polic na desni sta nas v prijetnem plezanju pripeljala v naslednjo kotanjo 200 metrov više.
Kamini, utrgan oprimek in sreča na vrhu
Tedaj se je grapa razcepila v strašljivo globoka kamina, ki nista bila videti prehodna. Opis v knjigi pravi, da jo moraš tam ubrati na desno, toda pogled na sistem žlebov in kaminov nas je spravil v dvome. Poizkusil sem po na videz najlaže prehodnem žlebu in pred kaminom naletel na klin v steni. Oddahnili smo si; smer bo prava, a zahtevnejša. To nam je kmalu dokazal ozek, navpičen kamin. Slavko ga je suvereno preplezal, malo močnejši Robert pa se je v njem zagozdil in komaj izplezal. Isto se je zgodilo Barbari. Moral sem ji pomagati, da se je obdržala v steni, dokler ni priskočil na pomoč še Slavko z vrvjo. Tudi nadaljevanje je bilo kar zahtevno in večkrat je bilo potrebno varovanje z vrvjo, ko smo premagovali skoke med posameznimi gredami, ki sekajo pobočja pod vrhom. Višinomer nam je kazal, da smo že v vršnem delu; tam je tudi izstop proti Kotlom. Ogledovali smo si, kje bi lahko bil izhod iz stene za sestop na melišča Kotlov, in se spraševali, kje je tisti lahki vršni del, ki ga kaže skica smeri kot plezanje I. stopnje. Brez plezanja po krušljivi steni, ki nam je zapirala nadaljevanje, ni šlo. Slavko se je odločil za svojo smer, Robert ga je varoval, midva z Barbaro pa sva spremljala, kje bo poiskal prehod. Nenadoma je strašno zaropotalo. Slavku se je utrgal oprimek, vsaj 20 kilogramska skala, in začel leteti naravnost proti Barbari. Meter pred njo se je odbil od tal naravnost v njene noge, tako da jo je spodneslo, skala pa je nadaljevala pot v prepade pod nami. Barbara je k sreči dobila samo močan udarec v stegno in je kmalu hrabro izjavila, da bo lahko nadaljevala plezanje, Slavko pa je ugotovil, da je tik pod vrhom. Kmalu smo se srečni objemali na vrhu Spodnjega Rokava. Še vrhovi okoli nas so bili ganjeni in so se skrivali za meglicami, ki so se privlekle za nami, počasi pa so nam le začele odstirati poglede v globino. Globoko spodaj smo videli bivak na Jezerih in na drugi strani nasršene stene grebena Rokavov in Škrlatice, ki se pnejo iz Kotlov, v katere smo morali sestopiti.
Po vrvi v dolino
Dvomi, ali smo poiskali pravi dostop, so me gnali v raziskovanje vrha. Plezal sem po pečinah nad globokimi prepadi in iskal tisti lahki dostop, ki je opisan v knjigi, vendar ga nisem našel. Zato smo sklenili, da se bomo vračali po meri pristopa. Na vrhu stene, ki smo jo prej preplezali, sem našel sidrišče za spust z vrvjo in takoj nam je bilo laže pri srcu. Hitro smo bili na gredi, ki naj bi vodila na pobočje nad Kotlom, a strašljivi pogledi v grapo, ki smo jo morali prečkati, niso ponujali varnega občutka. Zadevo sem si moral ogledati od blizu, zato sem splezal naprej. Kmalu sem ugotovil, da se da poiskati kar lepe prehode do grebena na drugi strani, za katerim smo vsi pričakovali lažji teren. Pogumno smo plezali naprej, a na grebenu mi je pogled padel v še eno globoko grapo. Nad njo pa se je dalo slutiti konec težav. Med ogledovanjem, kako premagati še to, sem v steni nad sabo spet zagledal klin z vrvno zanko. Privezan na vrv sem kmalu našel varen prehod tudi čez zadnjo oviro in na drugi strani zagledal možice, ki so kazali nadaljevanje naše poti v Kotel. Uživanja v neznanem je bilo konec. Plezanje iz Kotla po pobočju Škrlatice nam je bilo že znano. Spet smo morali priplezati na višino 2500 m do markirane poti na Škrlatico.
Barbara je vedno bolj čutila posledice udarca skale, zato sem priganjal, naj čim prej nadaljujemo pot. Pred nami je bilo še 1500 m spusta po markirani poti. Zadnji sončni žarki so božali vrhove Cmira, ko smo se spuščali proti skrivnostno zatemnjenemu gozdu. Sence je bilo treba pregnati s čelnimi svetilkami, da je bil sestop varen. Po 14 urah nepozabnih doživetij smo bili spet pri avtomobilu. Za nami je bila še ena »tura leta».
Dostop: Na začetku parkirišča pred Aljaževim domom v Vratih jo uberemo na sever po strmi gozdni vlaki. Ko dosežemo gruščnat svet, lahko zavijemo na levo ali na desno. Če gremo na desno, po vedno večjih meliščih dosežemo gruščnato grapo Suhi plaz, po njej pa steno in na levi izhodišče smeri; če gremo na levo, pa se po stezici in delno brezpotju vzpnemo v veliko krnico Pod Dolkom. Iz nje nadaljujemo pot na desno, v dobro viden strm travnat žleb, ki vodi prečno na desno, in po zanimivih gamsjih stečinah pridemo na gozdnat hrbet. Nato na desni dosežemo vršna melišča in začetek smeri. 1.30-2 h.
Ocena: III/I-II, 700 m, 3-5 h. Smer je v spodnjem delu lahka, tako tehnično kot orientacijsko, v zgornjem delu pa plezamo v zahtevnejši steni, v kateri je orientacija precej zapletena, skala pa ponekod krušljiva. Če ne uberemo ravno najugodnejše različice, je plezanje lahko tudi zahtevnejše, kot je razvidno tudi iz zgornjega opisa. Na izstopu po prostrani gredini prečimo na desno do izrazitega grebena, po njem pa se vzpnemo še 100 m pod vršno glavo. Orientacijsko je zapleten tudi zadnji del vzpona. Pristop na vrh namreč vodi po nerodni in izpostavljeni polički na desni, s katere lahko priplezamo na vrh po strmem kaminu na levi ali pa po polički na desni.
Sestop:Z vrha je na južno stran urejen spust po vrvi. Po grebenu (z njega vidimo Bivak II na levi) spet sestopimo 100 m do prostrane grede. Po njej prečimo na desno prek več drobljivih grap toliko časa, da se svet obrne na desno proti Kotlom. Proti koncu postane svet lažji – tam je prehod na melišča Kotlov. Z dna krnice se vzpnemo v bok Škrlatice; na njem opazimo razločen prehod proti levi navzgor (žlebovi, grede, melišča). Naš kažipot je škrbinica sredi južnega grebena Škrlatice. Ko jo dosežemo, smo na markirani poti, ki se z vrha Škrlatice spušča mimo Bivaka IV v Vrata. 3-5 h.
Iz Kotlov je možen tudi prehod k Bivaku II. Čez visoko, strmo melišče in skozi drobljiv žleb se vzpnemo na globoko zarezano škrbino med Srednjim in Visokim Rokavom. Od tam se k Bivaku II spušča strm snežni žleb (cepin, dereze). 2-3 h.
Vodniška literatura: Mihelič, T., Zaman, R. Slovenske stene. Didakta, 2003; Habjan, V. Manj znane poti slovenskih gora. Sidarta, 2004.
Franc Štibernik
