Mengšan, 2003, letnik 10, številka 109
Monika Kambič – Mali: Lansko leto sva si s Klemenom (mož in soplezalec) zadala načrt, da bova skupaj šla na odpravo in sicer na Aljasko v Kichatna Spires. To so krasni granitni stolpi, možnosti za nove smeri je neskončno. Tekom leta sva ugotovila, da bo to neizvedljivo. Otroka sta še čisto premajhna, da bi ju lahko pustila za dalj časa. Tako mi je rekel Klemen, da sem letos lahko jaz na vrsti za kakšno odpravo. Odločila sem se seveda za Aljasko. Ni kaj, nima vsaka takega moža… Zdaj je samo še težava najti primernega soplezalca. Najprej sem se lotila preko elektronske pošte, potem po telefonu na koncu še osebno. Eni brez časa, drugi brez denarja, tretji sredi izpitov ali diplom. Končno sva se sredi marca zmenili z Mojco Žerjav. Bila je takoj za to. Nisva sicer še nikoli plezali skupaj ampak vem, da dobro pleza in, da je za kaj takega.
Čas je mineval, napisali in oddali sva prošnje za kakšno denarno pomoč. Ni hujšega! Ampak kaj se hoče brez tega ne gre. Na začetku maja sem obiskala Arco in se dobro vplezala. Po praznikih mi pa Mojca sporoči žalostno novico, da ne bo mogla zbrati take vsote za odpravo in, da ne bo šla… Bila sem čisto depresivna. Motivacija mi je tako padla, da deset dni sploh nisem plezala. Kaj zdaj? Kako najti soplezalca dober mesec pred odhodom? Klemen je začel pisati vsem svojim ameriškim soplezalcem. Spet eni brez časa drugi brez denarja. Nekaj tednov pred odhodom se oglasi Klemenov dolgoletni prijatelj in soplezalec Luke Evans. Rekel mu je, da ima slab mesec časa in, da bi plezal z menoj. Za Aljasko sicer nima dovolj denarja, lahko bi šla v Bugabooje. Popolna sprememba načrtov. Kar na hitro sem se odločila, da bom vseeno odpotovala. Seveda je bila spet težava zaradi letalskih vozovnic, ampak teden pred odhodom sem imela vse rezervacije potrjene. To bo še zanimivo! V bistvu pred tem komaj, da sem kaj slišala o Bugaboojih. Samo to, da je zelo dobra skala in, da je tam vreme precej slabo. Še najbolj me skrbi zaradi otrok ampak Klemen mi reče »bodi brez skrbi, bom že jaz za vse poskrbel…«
17.06.2003 – Napočil je dan odhoda! Odletim iz Brniškega letališča preko Amsterdama, Atlante, Salt Lake city, Helena v državi Montana v Z.D.A., kjer me je pričakal moj soplezalec Luke Evans, zelo dober sicer javnosti ne znan plezalec, ker nikoli ne objavlja svojih vzponov v kakšnem svetovnem tisku. Še isti dan zvečer sem v Heleni, seveda zaradi devet urnega časovnega zamika. Luke me pričaka na letališču. Kmalu ga ne bi spoznala saj sem ga na zadnje videla v Sloveniji že sedem let nazaj. Odpeljala sva se v hišo njegovih staršev kjer so me zelo prijazno sprejeli.
18.06.2003 – Skušala sem se malo naspati ampak mi zaradi časovnega zamika ni preveč uspelo. Luke me je odpeljal v eno lokalno plezališče. Malo sva se naplezala ampak bila sem še čisto preveč utrujena. Zvečer sem spoznala tudi Lukovo izvoljenko Teol in njegova otroka, zelo simpatičen triletni Desan in mala osemmesečna Azyra.
Helena je glavno mesto države Montana, nima več kot 40.000 prebivalcev. Zelo lepo mesto, nobenih stolpnic, samo hiše z lepimi vrtovi in ogromno cerkva različnih verstev in sekt. Tudi zelo mirno in varno. Avtomobilov v glavnem sploh ne zaklepajo.
19.06.2003 – Posvetila sva se prebiranju plezalne in ostale opreme. Nakupila sva hrano in pripravila vse za na pot. Luke mi je še pokazal najnovejši plezalni vodniček za področje Bugaboojev. Bo že zanimivo… Pred odhodom se še pozanimava za vremensko napoved. Ni kaj preveč obetajola: oblačno in deževno za celi teden naprej.
20-06.2003 – Odhod v smeri Bugaboojev. Provincialni park Bugaboo glacier leži na jugovzhodu države British Columbia v Kanadi. Podala sem se na pot v popolnem pričakovanju, brez načrtov. Saj sem šele nekaj tednov pred odhodom zvedela za cilj in soplezalca. Glede na to, da vreme ne kaže preveč dobro se odločiva, da bova odpotovala kar naprej proti Canadian Rockies kjer je običajno za odtenek boljše. Dež naju je spremljal celo pot.
21.06.2003 – Prespala sva v bližini turističnega mondenega mesteca Lake Luise. Vreme se nadaljuje nestabilno zato se odpeljeva še 500 km proti severu. Pot vodi preko Nacionalnega parka Icefield. Ledeniki segajo po nekod prav do ceste. Vidiš lahko ogromno divjih živali od jelenov, srn, divjih koz predvsem pa vseh vrst veveric na vsakem koraku. Namenila sva se prespati v bližini mesteca Jasper v nacionalnem parku Banff. V Jasperju sta se Luke in Klemen pred devetimi leti prvič srečala.
Ustavila sva avto v bližini gozda. Šla sem si ogledati primeren prostor za šotor. V tistem trenutku zagledam košuto veliko kot konja. Seveda sežem po fotoaparat in jo začnem slikati vsakokrat bliže. Približam se ji že na pet metrov, ona me samo gleda. Kar na enkrat začne hoditi proti meni. Jaz se začnem umikati, ona za menoj. Očitno sem jo razjezila. Začnem teči kot obsedena, ona za menoj. Končno prispem na varno v bližino avtomobila.
Čez nekaj časa greva še enkrat v gozd, da bi postavila šotor. Košuta se še enkrat prikaže in začne teči za nama. V končnem postaviva šotor med avto in eno ogromno smreko. Košuta se uleže ob robu gozda in gleda proti najinemu šotoru. Nič jo ne moti, da dežuje.
22.06.2003 – Skuham zajtrk in se odpeljeva še 60 km proti zahodu pod zelo znani Mt. Robson. Mt. Robson je zelo zaželjeni plezalni cilj, predvsem severna stena. Odločiva si vsaj ogledati to steno, če se že ne da kaj drugega. Danes se vsaj malo prikaže sonce. Do tam vodi zelo lepo urejena pot dolga skoraj 20 km. Na žalost naju že na prvi tretjini ujame dež in se vrneva ne da bi sploh videla vrh.
Za naslednje dni je nekaj boljša vremenska napoved. Odločiva se kaj splezati po možnosti kaj bolj snežnega, ker za skalo ni dobrih razmer. V teh dneh je zapadlo ogromno snega.
Vrneva se v okolico Lake Luisa. Tokrat postaviva šotor kar na odprtem terenu v bližini železniških tirov. Proti večeru se pripelje mimo prvi vlak. Kaj takega še nisem videla. Najprej kar šštiri lokomotive, potem sem naštela 130 tovornih vagonov, še eno lokomotivo v sredini in eno na koncu. V Kanadi se tovorni promet odvija v glavnem preko železnice zato na cestah skoraj ne srečuješ tovornjakov.
23.06.2003 – Zjutraj medtem, ko jeva zajtrk kar zacvilim, ko zagledam ogromnega rjavega medveda, ki se sprehaja kar po železniških tirih in gleda proti nama. Nisem še videla medveda drugje kot v živalskem vrtu. Luke je tega že navajen, ker je dolga leta živel na Aljaski in je tam to nekaj vsakdanjega. Seveda stečem po fotoaparat, ampak tokrat se ne približam več kot na 15 m, ko imam že slabe izkušnje.
Danes si ogledava pristop najinega izbranega cilja. Okolica je čudovita. Neskončne površine smrekovih gozdov, krasno ledeniško jezero turkizne barve kot okvir pa sveže zasneženi vrhovi.
24.06.2003 – Vremenska napoved za danes je kar dobra, za naslednji dan pa še boljša. Naj bi bilo sončno. Glede na to, da je še celi teden snežilo se odločiva za nekaj kombiniranega. Zjutraj splezava eno krajšo 250 metrsko skalno smer, da se vsaj malo razmigava.
Popoldan se odpraviva pod severno steno Mt. Deltaform v Banff national parku. Izbrala sva si smer Supercouloir. Stena izgleda prav dobra, vreme tudi. Prvič vidiva popolno jasnino od kar sva šla na pot.
25.06.2003 – Budilka zazvoni ob poltreh zjutraj. Dostop je enkraten, dobre pol ure hoda. Na vstopu smeri sem kar malo razočarana. To naj bi veljalo za težko smer? Zagledam se v široko grapo kot bi stala pod Bosovo grapo v Brani. Sprašujem se zakaj nosiva toliko ledne in skalne opreme.
Plezava kar ne navezana. Prvo sonce posveti v steno, v severno steno… Led in skale začnejo leteti. Smer postaja čedalje bolj strma. Počasi se naveževa. Luke zavrta prve ledne vijake. Kar na enkrat imava 75° dobrega snega in ledu. Splezala sva že 900m. Bila sva kar hitra. Znajdeva se pred izstopnimi skalnimi raztežaji. Prvi pogled nanju je odbijajoč. Zavrtam ledne vijake za urediti dobro varovališče. Sonca ni več, tudi pooblačilo se je. Luke se pripravi in opremi. Je še v dvomih ali bi plezal z derezami ali brez kajti ne vidiva več kot prvih 20 m kopne skale. Vseeno se odloči za dereze. Počasi se začne vzpenjati. Skala je nagravžna. Take skale ne najdeš niti v Rzeniku. Ure potekajo. Med tem je temperatura padla že pod ničlo, z grozno močnim vetrom naletava sneg. Jaz sem že čisto zmrznjena. Po dobrih treh urah domnevam, da je Luke na koncu raztežaja. Očitno je kar povezal dva raztežaja, ker vrvi ni več. Ne maram si predstavljati kako je težko, če je Luke porabil toliko časa. Prvo 30 m obupnega kamina. Krušljivo skalo proti koncu prekriva prozorna plast ledu. Temu sledi še streha, skalno, ledno snežna. Grozno! Najhujše je to, da še ni konec. Čaka naju še ogromna in previsna izstopna opast, neuporabnega prhkega snega. Več kot dve uri porabiva, da se s pomočjo štirih lednih orodij spraviva na rob stene. Sva kar vesela, da je smer za nama, imava pa še 150 m do vrha, skalno snežne pregrade. Po 14 urah stojiva končno na vrhu. Nisva pa preveč vesela, ker veva kaj naju še čaka, neskončno dolg sestop preko severovzhodnega grebena. Verjetno je to v bolj kopnem letnem času kar prijetna tura. Mislila sva kako bova lahko plezala navzdol saj ni ocenjeno več kot od III do V po UIAA, ampak je vse zasuto s snegom. Včasih se spustiva ob vrvi, še k sreči sva imela nekaj klinov s seboj. Končno okoli dveh zjutraj prispeva na ledenik. Neskončno sva vesela, da so težave za nama. Ledenik je poln svežih medvedjih stopinj. Še tega se je manjkalo. Nama ne preostane drugega kot, da hodiva po stopinjah saj morava slediti isti poti. Še v dolini sva slišala kako se na tem področju potikajo grizzlyji. Tudi tisti rjavi, ko sva ga zadnjič videla je bil krvoločni grizzly. S prvo dnevno svetlobo sva po 25 urah spet v šotoru.
Kasneje sva zvedela, da Supercouloir ni bil splezan že leta, ker ni bilo pravih razmer. In še to, da je prvi plezalec, veliki pionir canadian Rockiesov George Lowe, porabil kar 8 ur za izstopna raztežaja…
26.06.2003 – Spiva, jeva, spet spiva… Če bi imela še kaj hrane bi kar še ostala kakšen dan na tem prekrasnem kraju. Nisva računala, da bo najin vzpon tako dolg. Popoldne se vračava spet v dolino, nazaj v civilizacijo…
MONIKA KAMBIČ MALI – A.O. MENGEŠ in LUKE EVANS – HELENA, MONTANA
Prav lepo se zahvaljujem Planinskemu društvu J.T. Mengeš ter podjetjem MEDIC, GALMA in CALCIT, ki so mi pomagali, da sem lahko uresničila svoje plezalne načrte.
