Delo 25. september 2002
Skrivnostna soteska med morjem in velebitskimi vrhovi
Območje Paklenice je bilo zaradi naravnih lepot in okolja posebnega znanstvenega značaja že leta 1949 razglašeno za narodni park
Paklenica ni dobila svojega imena zaradi prepadnih sten, ki se dvigajo nad ozkimi, temačnimi soteskami tesnobnega videza. V slabem vremenu, ko zapiha burja, nevihtni oblaki pa se spustijo med velebitskimi vrhovi skoraj do vhoda v številne podzemne jame, kot so Manita peć, Babunjaša in Vodarica, kamnita obličja res spominjajo na domovanje peklenščkov. “Pakla” domačini še dandanes imenujejo borovo smolo, ki so jo nekdaj pridobivali v prostranih gozdovih črnega bora na območju današnjega parka. Prodajali in uporabljali so jo za tesnjenje lesenih ladij, čebričkov in sodov ter za smrdeče nočno osvetljevanje.
Skoraj gotovo je, da je na mestu današnjega pokopališča sredi Starigrada takrat obstajala večja rimska postojanka. Že stoletja je namreč z območja Starigrada – Paklenice, ki je zrasel na temeljih rimskega pristanišča ob zaselku Argyruntum, po ozki poti skozi kanjon potekalo živahno trgovanje med celinsko Liko in obmorskimi kraji Velebitskega kanala. Tod namreč vodi najkrajša pot z obale v notranjost celine na tem delu Velebita. Tudi vse ladje, ki so plule med Zadrom, Reko in Dubrovnikom, so se ustavljale v starodavnem Argyruntumu.
Morska pot je bila gotovo edina povezava med obmorskimi kraji, saj je na mestu današnje jadranske magistrale samo na nekaterih delih potekala slaba, težko prehodna kozja steza. Življenje v teh krajih je bilo zanimivo tudi v turških časih. Naključni obiskovalec na vzhodni strani nad vhodom v park, kjer plačate vstopnino, zagotovo ne bo opazil ostankov večje utrdbe. Z nje pa je lepo videti očitno povezavo med razpadajočo “kulo” na obali v bližini hotela Alan, med omenjeno utrdbo, s katere je lahko nadzorovati vstop v kanjon, cerkvico sv. Petra in stolpom na drugi strani Velebitskega kanala, na otoku Pagu. Vse tri opisane razvaline zgradb in cerkve stojijo v ravni liniji, po kateri so se z ognjenimi kresovi opozarjali na nevarnosti.
Pod imenom Paklenica si danes predstavljamo celotno območje zdajšnjega nacionalnega parka, ki zajema soteski Velika in Mala Paklenica ter območje od zapuščene vasi Tomići do roba skoraj 150 kilometrov dolgega grebena Velebita pri Vaganskem vrhu. Opisano območje je bilo zaradi naravnih lepot in okolja posebnega znanstvenega značaja že leta 1949 razglašeno za narodni park. Unesco je skoraj tri desetletja kasneje ves Velebit razglasil za bioenergetski rezervat, v katerem se morajo izletniki, sprehajalci, planinci, jamarji, številni plezalci in alpinisti podrediti strogim naravovarstvenim pravilom. V zadnjih dveh desetletjih je soteska od kratkih stenic Čuka nad avtomobilskim parkiriščem do mogočnih sten Anića kuka in Debelega kuka postala v vseh letnih časih oblegana meka težkega športnega in prostega plezanja.
Zakonsko zaščiteno območje je domovanje mnogih ogroženih živali in več kot 200 vrst ptic. Nad njimi je z zamahi skoraj dvometrskih kril še do nedavnega kraljeval beloglavi jastreb, nikakor pa ne moremo prezreti tudi živorodnega kuščarja (Lacerta vivipara) in visokogorskega metulja (Erebia gorge vagana), ki se drugače kot njegovi alpski sorodniki spreletava tukaj tudi pod 2000 metri.
Upravna zgradba Nacionalnega parka Paklenica stoji v Starigradu blizu edine krajevne bencinske črpalke ob glavni cesti Reka-Zadar. Za njo je ob manjšem kampu na ogled nekaj informacijskih panojev z razlago o parku in fotografijami, sicer pa si lahko tukaj kupite vodnike in zemljevide. Vstop v park je dovoljen vsak dan od 7. ure zjutraj do mraka. Z vsakodnevno vstopnico lahko neomejeno vstopate in izstopate iz njega. Vsako leto so v času parjenja in gnezdenja ptic za plezanje prepovedani določeni deli ali samo nekatere smeri v steni Debelega kuka. Za informacije o tem pa tudi o stanju planinskih poti, oskrbi planinskih domov, novih plezalnih smereh in o vsem, kar vas zanima, se pred nameravanimi turami pozanimajte v upravi narodnega parka in pri vhodu v narodni park.
Za priljubljenost kanjonovso “krivi” tudi alpinisti
Le nekaj metrov od poti v kanjonu se z vznožja navpično proti nebu vzdigujejo navpične stene in stolpi, včasih več kot 200 metrov visoko v enem samem zamahu. Plošče, poči in strmi razi iz rumene, sive ali sprano bele skale zgodaj zjutraj samevajo, že čez nekaj ur pa je tam živahno kot na sejmu. Vse območje Paklenice ponuja vrsto zanimivih gorniških, planinskih ali preprostih sprehajalnih poti ob nepreglednem številu zelo težkih, kratkih ali daljših športnoplezanih smeri in pravih pohodniških tur z izhodiščem od vstopa v park ali od Borisovega planinskega doma. Uprava parka organizira turistične obiske v podzemno jamo Manita peć, vodeno opazovanje ptic in ogled parka s konjem po stezah Winnetouja. Tukaj so namreč tudi snemali enega izmed številnih filmov o legendarnem junaku romana Karla Maya. Tako kot marsikatero zanimivo naravno območje so tudi Paklenico v začetku 70. let množicam turistov odkrili ljubitelji navpičnih sten, skalnih previsov in strmih prepadov. Potem so leto za letom vsako pomlad ali jesen v na videz gladkih stenah začrtali vedno več novih, nevajenemu očesu nevidnih poti. Posebno naši, slovenski plezalci so bili pri plezanju prvenstvenih smeri zelo uspešni tudi v času, ko je v Evropo iz Amerike pljusknil val prostega plezanja. Smeri, kot so Albatros, Želva, Kača, Cvrčev steber, Himalajska, Spomin ali Rio, so bile pojem težavnega prostega in tehničnega plezanja.
Skrbno varovana podzemna skrivnost Titovega bunkerja
Pogled na temen vhod pod steno, ki je videti kot zevajoča usta, me spomni na še eno, šele pred kratkim odkrito pakleniško posebnost. Dodatna popestritev za obiskovalce so za javnost odprta zaklonišča, ki so jih trudoma skrivnostno izkopali v času Titove Jugoslavije in informbiroja. Kakšne neodkrite skrivnosti v sebi skriva kanjon Paklenice, so se lahko tako na lastne oči prepričali tudi domačini, ki jim je znana vsaka stara pot, kozja steza in kamnita ograda. Med zadnjo osvobodilno vojno z nekdanjo Srbsko krajino je potekala frontna črta prav čez greben Velebita. Od tod so srbski izstrelki povsem porušili Maslenički most in tako pretrgali glavno prometno kopensko povezavo med Dalmacijo, hrvaškim primorjem in celinskim delom države. Dostop do najpomembnejših položajev je vodil prav skozi Pakleniški kanjon, ki je bil strogo zastražen. Tudi sam sem se, tako kot že marsikdo, pred leti z zanimanjem ustavil pred dvojnimi, skrivnostno zaprtimi lesenimi vrati, izza katerih še danes tudi v največji vročini veje prijeten hlad. Včasih je padla kakšna beseda o zapuščenem rudniškem rovu, ki bi si ga z veseljem ogledal, a si nihče ni upal razbiti starih, zarjavelih ključavnic in se podati skrivnostim naproti. Hrvaški vojaki so 1992. leta zaradi lastne varnosti odprli podzemna vrata in za njimi naleteli na betonsko steno. Nekaj kilogramov razstreliva je bilo dovolj, da je zazijala luknja, skozi katero se je lahko splazil človek. V soju baterij se je po sistemu številnih hodnikov pred presenečenimi očmi odprl podzemni svet strogo varovane skrivnosti.
Po drugi svetovni vojni so v strogo zastraženem in tudi za domačine neprehodno zaprtem kanjonu različni kaznjenci in politični zaporniki v treh letih zgradili pravo malo podzemno naselje. Mnogo jih je pri delu iz različnih vzrokov umrlo, preživeli pa niso smeli, si niso drznili ali niso želeli govoriti o skrivnostnem bunkerju, ki bi ga v primeru napada na Jugoslavijo Tito uporabil kot zaklonišče. V živo skalo so vklesali hodnike, prostorne spalnice, sobe in celo konferenčno dvorano, veliko 25 krat 40 metrov. Velikanski podzemni bunker ima lasten izvir pitne vode, spretno skrito odtočno kanalizacijo in kolenasto zavit ventilacijsko-prezračevalni kanal, ki zajema zrak skozi skrito izdolbeno odprtino, več kot 60 metrov nad ravnjo celotnega podzemnega sistema. Vsi prostori, ki so jih še pred nekaj leti med srbsko-hrvaško vojno takoj po vnovičnem odkritju uporabljali za skladišče streliva in orožja, so zaradi dodatnih, pol metra debelih betonskih zidov ostali popolnoma suhi in brez vlage. Bela zidna barva, ki se je na stenah posušila že pred dobrimi 40 leti, je še danes videti kot nova. Zdi se neverjetno, da smo desetletja vsi, turisti, domačini in plezalci, ki poznamo skoraj vsako razpoko in votlino v kanjonu, hodili samo nekaj metrov od vhoda, ne da bi se zavedali, kaj se skriva za vrati.
Z vrha se nam odpre razgled na obalo in otoke
Posebno zadnjih nekaj let, ko smo na veliko presenečenje vseh odkrili, da je mogoče v kanjonu plezati, se sprehajati in planinariti kljub poletni pripeki na obali, se je obisk Paklenice zelo povečal. Aktivno preživljanje prostega časa, pri katerem lahko združite običajen družinski dopust na morju s celodnevnim ali samo nekajurnim plezanjem, številnimi planinskimi turami, zanimivimi sprehodi ali izleti, obiskom podzemnih jam, kopanjem v toplih in radovednih očem skritih kanjonskih tolmunih ali v morju, je način sprostitve in oddiha, na katerega prisega vsako leto več ljudi. Tudi jadralci na deski, gorski kolesarji in planinski potepuhi, ki se lahko potikajo med številnimi, žal opuščenimi starimi vasmi in samotnimi vrhovi, pridejo na svoj račun. Pakleniški narodni park zajema dva kanjona, Malo in Veliko Paklenico, ki tvorita nekakšno ventilacijsko cev, skozi katero večino dni kljub poletni vročini prijetno pihlja. Večina krajših, športnoplezalnih smeri je v spodnjem delu kanjona, tik nad parkiriščem. Odlično opremljene smeri z v skalo izvrtanimi in zanesljivo zalepljenimi klini, ki se vrstijo od tod na levo in desno stran, omogočajo varno in prijetno plezanje vseh težavnostnih stopenj. Kadar je na eni strani prevroče, si za plezanje pač izberete stran ali sektor, ki je v senci in na prepihu. Turisti vseh narodnosti, ki pridejo sem z obale samo na kratek sprehod, kanjon včasih dobesedno preplavijo. Gledajo, snemajo in fotografirajo plezalce, ki jih lahko skoraj primejo z roko, in se čudijo, kako se je sploh mogoče po skali tako povzpeti v višine.
Daljše smeri so višje v kanjonu, nad Malim čukom, v katerem je veliko lepih smeri za začetnike, in Debelim kukom, ki se dviga popolnoma navpično naravnost s sprehajalne poti. Nad vsemi pa kraljuje atraktivna stena Anića kuka. S 350 metri višine je daleč naokrog najvišji in najobsežnejši plezalni objekt. Njegova stena je večino dneva v senci, ob močnejši burji pa je lahko tudi sredi poletja v njej precej hladno. Na 617 metrov visok vrh, s katerega se vam odpre razgled na obalo in številne otoke, se lahko povzpnete po srednje zahtevni markirani planinski poti, na sam vrh pa s severne strani. Pot z južne strani je bolj strma in zahteva nekoliko znanja hoje po z jeklenico zavarovanih poteh.
V osrčju Nacionalnega parka Paklenica se skriva mreža privlačnih planinskih poti. Večina jih je dobro označena in solidno vzdrževana, nekatere stare, nemarkirane pa so že močno zaraščene. Poti iz kanjona Velike Paklenice v Malo Paklenico se večina obiskovalcev loti iz obratne smeri, zraven te pa sta še posebno priljubljeni dve “promenadni” poti. Prva je široka, že omenjena stara povezava, ki pelje iz Starigrada – Paklenice čez greben Velebita v Liko in vas mimo Šumarske kuče pripelje do Borisovega planinskega doma. Druga pa se od omenjene povezave nad Anića luko odcepi v levo in v ključih vodi do podzemne jame Manita peć. Ljubitelji planinskih transverzal se lahko odločijo za nekajdnevno planinsko turo po krožni Pakleniški planinski poti, sicer pa si lahko s pomočjo zemljevida omislite daljše ali krajše potepuške izlete po okoliških hribih, do planote Veliko Rujno ali v zapuščene, zakotne vasi. Kamniti zidovi propadajočih domačij o turistih seveda še ne vedo ničesar, zadnji domačini pa so se z njih v iskanju lažjega preživetja v dolino odpravili že pred desetletji.
Silvo Babič
