Nedeljski dnevnik 18. junij 2000
Osem križev akademskega kiparja, alpinista, gorskega reševalca in vodnika, smučarskega učitelja – Bil je eden naših prvih himalajcev
Kot bi se času mudilo. Osem križev je tu in nalaga si devetega neverjetno mladosten, iskriv, razmišljajoč kritično, kot mnogi mlajši ne znamo več, vendar vseskozi objektiven, priznavajoč napredku v umetnosti in športu vse, kar mu gre. Akademski kipar, alpinist, gorski reševalec in vodnik, smučarski učitelj (in kaj še vse, njegova hči Marjeta bi rekla – predvsem oče) Marjan Keršič Belač, Ljubljančan (on bi rekel – morostar, torej z Barja) in svetovljan, eden naših prvih himalajcev. A o tem nekoliko kasneje. Belač – umetniško ime, ime vrhunskega kiparja, ki je zaznamoval slovenski kulturni prostor vse od Plečnikovih Žal do komaj kdaj obiskane spominske plošče padlim partizanom ali pa ponesrečenim gornikom v naših gorah. In Marjan Keršič, vrhunski alpinist, ki tudi v previsnih stenah ni prenehal biti Belač, kajti, in to je osrednja nit tega vabila na kavo, kipar in alpinist sta najtesneje povezana s kamnom, obema je ta prasnov ljubezen in izziv, oba se v njej udejanjata, prvi umetniško, drugi športno, a oba vselej predvsem osebnostno.Zanimiv in po svoje zgovoren je že začetek Belačeve umetniške poti, ki jo je s svojo krutostjo zaznamovala vojna. Sam se spominja tega in govori o tem, vendar le v opomin rodovom, ki tega niso doživeli.
»V prvi stik s kamnom kot umetniškim materialom sem prišel že pred vojno kot mlad fant v kiparski delavnici Borisa Kalina, študij kiparstva na ljubljanski Akademiji likovnih umetnosti pa sem začel takoj po vojni jeseni leta 1945. Vmesni, vojni čas bi bil zame kaj lahko usoden, saj so me Italijani kot sodelavca Osvobodilne fronte internirali v Gonars, po kapitulaciji Italije in vrnitvi v Ljubljano pa
sem začel delovati v posebni komisiji OF za odkrivanje okupatorskih in kolaborističnih zločinov. Tedaj sem se veliko zadrževal na domačem Barju, kjer je svojo zločinsko igro igral zloglasni Frakelj. Velikokrat sem le za las odnesel živo glavo. Te izkušnje so me tako prizadele, da sem tako rekoč ves svoj kiparski opus namenil tematiki NOB.«
Kalinova kiparska šola
– Začniva torej povsem na začetku, v Kalinovi kiparski šoli. Kaj je to okolje pomenilo mlademu človeku, ki se je šele odločal, postati umetnik v kamnu in bronu?
»K Borisu Kalinu in v njegovo šolo sem prišel takoj po meščanski šoli, star petnajst let, in sicer po zaslugi enega mojih stricev, ki je imel livarno in je kiparjem vlival njihova dela. Pri stricu sem slišal, da se eden od njegovih naročnikov zanima za enega mladih talentirancev. Stric je vedel, da dobro rišem, me priporočil in Boris Kalin me je vzel v šolo, ki je bila tedaj v kamnoseški delavnici na Žalah. V tej delavnici sem začel pri najosnovnejših prvinah kiparske obrti in tam zrasel v dobrega kiparja, če pa sem tudi umetnik, naj povedo kompetentni.
Zelo pomembno za moj razvoj je bilo obdobje, ko sva z Borisom Kalinom v marmorju in kamnu uresničevala veličastni Plečnikov načrt ljubljanskih Žal. Le malo se ve za moj prispevek pri tem, ki ni bil majhen in še manj neopazen. To se je dogajalo leta 1939 in tedaj je moral Boris Kalin kar nekajkrat na orožne vaje na Rupnikovo linijo v Škofjeloške hribe, tako da sem v delavnici ostajal sam. Še zlasti sem ponosen na dva pomembna kipa, ki stojita nad glavnim vhodom oziroma slavolokom ali še bolje na Propilejih, takšna, kot si ju je zamislil Plečnik. To sta Kristus Kralj in Marija Kraljica kristjanov, oba v nadnaravni velikosti. S Kalinom sem sodeloval tudi pri izdelavi in modeliranju kipa kralja Aleksandra, namenjenega Mariboru, vendar je kip v neki beograjski livarni, čakajoč na odlitje v bron, dočakal nemško okupacijo in svoj žalostni konec v razrezovalnici.«
– Kaj pa po diplomi na Akademiji likovnih umetnosti?
»Najprej naj omenim enoletno mojstrsko delavnico pri Borisu Kalinu, ki je postal eden prvih akademijskih profesorjev, potem pa sem se odločil za svobodni kiparski poklic in to ostal vse do upokojitve, ki sem si jo prislužil izključno s kiparskim delom. Za menoj po Sloveniji ostaja 84 spomeniških upodobitev v marmorju in bronu.
Bilo je lepo in hudo, a vse nepozabno
Še vedno ostajava pri kamnu, vendar tokrat v drugačnem okolju in drugačnem dojemanju te tako zemeljske in tako lepe prvine, ki ji je celo Oton Zupančič zapel pesem o okamnelem zanosu domovine. Naj steče beseda o Belaču alpinistu in gorskem reševalcu.
»Ta zgodba je dolga kot moje kiparsko življenje in se ujema z njim. Tudi druženje z gorami in gorniškimi prijatelji sega v zadnje leto vojne in svobode po njej. Torej gre za več kot polstoletni čas, nasičen z dogodki, ki jih človeški spomin za vedno vkleše v zavest. Bilo je lepo in hudo, a vse nepozabno. Neomadeževana prijateljstva, a tudi spori, ki bolijo, zadovoljstva ob uspešni pomoči tistim, ki v gorah niso imeli sreče, pa seveda prešerna veselja neukrotljive mladostne sile v navpičnih stenah naših gora, dokončno kronane z našo prvo (in to uspešno, op. p.) alpinistično odpravo v Himalajo.
Prav te dni minevajo štiri desetletja od naših vzponov na Trisula II in III. Prvi Slovenec v Himalaji je bil sicer Dinko Bertoncelj, vendar kot član argentinske odprave, mi pa smo bili prvo slovensko (tedaj še jugoslovansko, op. p.) moštvo. Le nekaj nas je še živih. Ni več vodje Staneta Kersnika in zdravnika Andreja Robiča. Aleša Kunaverja je vzela helikopterska nesreča, Ciril Debeljak – Cic je umrl. Ostali smo le še novinar Zoran Jerin, Ante Mahkota in jaz. Tako je to.«
Ob alarmu na zborno mesto
– Delo gorskega reševalca je zahtevno, vendar tudi polno zadovoljstva ob srečno izpeljani akciji in hvaležnosti prizadetih, vendar vedno ni tako, so tudi težki trenutki. Pol stoletja ste bili aktiven gorski reševalec, zato ste poklicani, da sodite o vsem tem. Kako zdaj gledate na prehojeno pot gorskega reševalca?
»Dve leti je tega, odkar sem se tudi na tem področju upokojil. Zdaj so na vrsti mlajši, vendar sem se že pred tremi leti ob alarmu vedno zglasil na zbornem mestu in če bi me potrebovali, morda kot svetovalca, bi odšel v akcijo. To sem dolžan slehernemu, ki v gorah potrebuje pomoč, tako so nas, ko smo bili že mladi, učili starejši in tako zdaj mi učimo mlade. Sicer pa je z gorskimi reševalci, zlasti z najboljšimi lahko delati, vendar je do tega statusa težko priti. Dober gorski reševalec mora biti vrhunski alpinist in če hoče biti celovita osebnost, tudi vsaj odličen, če že ne vrhunski smučar. Le kot tak je lahko na voljo v prav vseh razmerah, v katerih se najraje dogajajo nesreče.
Seveda je danes vse drugače, kot je bilo nekoč. Spominjam se izredno zahtevnih reševalnih akcij, ki smo se jih lotevali s primitivno opremo. In uspevali, čeprav bi lahko večkrat, ko bi bilo tako, kot je to danes. S pomočjo helikopterja je rešenih veliko ljudi, ki sicer zaradi dolgotrajnega in napornega transporta ne bi preživeli ali pa postali invalidi. In tudi siceršnja oprema sodobnih gorskih reševalcev je vrhunska, kar seveda omogoča veliko boljše delo tudi takrat, kadar helikopter ne more vzleteti.«
Spomini v 28 debelih zvezkih
– Vas vsi ti spomini še zasledujejo? Neka stara modrost pravi, da sčasoma v človekovi zavesti ostajajo le lepi, hudi pa se izgube. Kako je s tem?
»To bo kar držalo, kajti človek, ki še tako nastrada v hribih ali kje drugje, a se zdrav vrne domov, že naslednji dan kuje nove, še drznejše načrte. To vem iz lastne izkušnje. Ker vendarle ne gre pozabljati vse hudo, že zaradi učenja na izkušnjah ne, sem ves čas svojega delovanja v alpinizmu in gorski reševalni službi pisal dnevnike in zdaj je v moji omari 28 debelih zvezkov, popisanih po dnevih, preživetih v gorah in reševalnih akcijah.«
– In zdaj? Kaj zaposluje Marjana Keršiča Belača, kadar ne kosi trave v atriju svoje hiše v Murglah. Vem, da ste preveč živahne narave in prezahtevni, da bi živeli le od spominov.
Kaj pa naj drugega, kot da še vedno delam in še vedno hodim med prijatelje. Veliko berem in marsikaj urejam, med drugim tudi dokumentacijo svoje kiparske ustvarjalnosti. Sicer pa sem s hribi ves čas v tesnem duhovnem stiku, za kar ima nesporno veliko zaslug hčerka Marjeta. Nanjo in na njeno delo pri televizijskih oddajah o gorah sem zelo ponosen.«
Mitja Košir
