Savina hči Savinja – Reka, ki teče skozi zgodovino – Napake in prihodnost – EX CONVENTIONE FINIS INTER ORTOPLINOS ET PARENTINOS ADITVS AD AQVAM VIVAM ORTOPLINIS PASSVS D LATVS EST*
Kot »pričevalci,« ki morda kar s prevelikim spoštovanjem gledamo na reko, hribe in gore, smo bili priča (pre)hitremu spreminjanju okolja. Kot otroci smo se brezskrbno kopali v mrtvicah skoraj kilometer široke struge, ko pa so stranišča iz »štrbunka« prešla na splakovalnike, pa se tako kopati kot na roke, loviti rib ni več dalo. Tudi staremu očetu nismo več pomagali nositi »prati črev« v reko. Pozneje so prišle »čistilne,« a zgodba se je ponovila in še traja na govedorejskem področju. Prisotno pa je novo dejstvo, ki ga je najbolje izpostavil še flosar: »Kam je šla voda?«. Le ob poplavah 1991 bi po njegovem lahko plavili (2023 seveda noben flosar ni več med živimi, da bi povedal svoje). Vode je vse manj, kar pričajo znanstveniki in meritve vidimo hribovci. Kot smo nekoč lahko na Raduhi v poznem juniju še namerili dva metra snega, ga zdaj sredi zime ne moremo.
Pa vendar se moramo na neki točki vprašati, tudi če niso bili morda ukrepi, ki so jih izvajali na Savinji pred poplavami, takšni, da so namerno povzročili škodo. Vemo pa (prav dobro), da je javnost (še vedno) nagnjena k solidarnosti, ki se da hitro izkoriščati, in da ji je odvzeta kritičnost. Morda še kot ena utemeljitev stanja: ko smo hodili ob bregovih po spodnjem delu in smo hoteli (samo spotoma) fotografirati nesmiselno »polaganje« skal in s tem se-ve-da dvigovanja struge, smo bili deležni resnih groženj.
Savinjske Alpe se končajo ali pa začnejo, če vam je ljubše, v soteski, kjer je močno zakraselo Dobroveljsko planoto »pregrizla« Savinja, ki je sedaj ena tistih rek, ki jo ljudje ne opazijo, dokler se ne razlije. Najbrž je bilo pred tem jezero (ali pa je bilo kar vse Panonsko morje) za to pregrado kar precejšnje, a oddaljenost tega časa je takšna, da ljudje ne premoremo niti domišljije, če že znanstvenega prikaza ni. Reka pač teče skozi Zgornjo in Spodnjo Savinjsko dolino, skozi kraje, ki so stoletja živeli z njo, od nje in ob njej.
Nekoč, še nedavno, je bila to torej plovna reka, po kateri so plavili večinoma les in s(m)o z lopatami izmetavali prod. Prav zato je bila Savinja dolgo časa nepregrajena: jezovi bi uničili plovnost, zato so se ljudje raje prilagajali reki, kot pa reko prilagajali sebi.
Potem pa se je zgodba obrnila. Savinja ni več plovna, ni več gospodarska žila, ampak postaja zaradi poselitve hidrotehnični problem, ki ga država rešuje z birokratskimi orodji, ne pa z dogovorom med ljudmi, ki ob njej delajo in živijo.
In prav tu se začne vprašanje: kje je izginil »Savinjski pisani kamen«?
Zgornji tok: kjer je reka izgubila prostor
Zgornja Savinjska dolina je eden najlepših alpskih krajev v Sloveniji. A prav tam se je zgodilo nekaj, kar danes plačujemo vsi: poplavni prostor se je skrčil. Vsi govorijo in pišejo o gradnjah v dolinskem dnu, širjenju cest, posegih v strugo. Malokdo omenja gozdne ceste, ki so razrezale varovalne gozdove, opuščanje tradicionalnega vzdrževanja stranskih rokavov. Naravno zaščiteno okolje, kot sta Robanov in Matkov, so v gozdu že zdavnaj prerezale »prometnice«. Torej ni nobenega razloga več, da nebi iz njih odvažali tudi naplavine (za povsem zakritimi pregradami), ki ob poplavah povzročijo toliko dodatne obremenitve in ne zaustavijo vodne sile že na izvoru.
Zaradi malomarnosti koncesionarjev in še bolj slabega nadzora vlade ter preštevilnih poslancev precej neočiščena reka, katere struga je bala nekoč globlja, se danes zaleti v mondena obrečna naselja, ceste in infrastrukturo. Ko izgubi prostor, izgubi tudi moč samočiščenja. Naplavine se kopičijo, struga se dviguje, poplavna energija se povečuje.
In potem se zgodi tisto, kar se je (spet) zgodilo leta 2023: Savinja pokaže, da je reka, ne kanal.
Spodnji tok: kjer reka nosi posledice zgornjega dela
Spodnja Savinjska dolina je bila vedno bolj umirjena. A danes nosi posledice zgornjega dela: več naplavin, več erozije, več nihanja pretokov, več onesnaženja.
To pomeni, da reka ni več samo naravni sistem, ampak zrcalo naše potrošnje.
Država ponuja suhe zadrževalnike. Ljudje pa najprej potrebujejo dogovor.
Savinja bi potrebovala nekaj podobnega:
1. Dogovor o prostoru reke
Poplavne ravnice morajo biti poplavne, ne pozidane, ne asfaltirane ne zaraščene z gozdnimi cestami.
2. Dogovor o vzdrževanju
Naplavine se ne odstranjujejo »po koncesionarjevem občutku,« ampak po skupnostnem dogovoru.
3. Dogovor o čistosti
Reka ne sme biti odlagališče plastike, mikroplastika mora postati politična tema, ne le znanstvena zanimivost.
4. Dogovor o pravičnosti
Zgornji tok ne sme prelagati bremena na spodnji tok.
5. Dogovor o prihodnosti
Reka mora imeti prostor, ljudje pa morajo imeti varnost.
Se morda sploh kdo zaveda, kakšne ogromne okoljske obremenitve so gradnje suhih zadrževalnikov? Kot lahko vsak vidi, te površine zaradi izjemno slabega vzdrževanja postajajo le idealno gojišče za tuje rodne invazivne vrste, …
Reka teče, dogovori pa izginjajo
Savinja teče naprej tako, kot je tekla stoletja. A dogovori, ki so nekoč urejali življenje ob njej, so izginili. Nekoč so ljudje razumeli, da je voda skupno dobro. Danes se zdi, da je voda postala kolateralna škoda razvoja. Tam, kjer so stali nasadi čudovitih topolov izvrstnega gospodarskega lesa, so kar v strugi vzniknili turistični kampi. Samo grmovje porašča breg. Mar nobeden od (pre)številnih gozdarjev ne zna odločevalcev prikazati, koliko vsako drevo vsak dan popije dragocene tekočine – vode, ki jo shrani in postopno vrača? Že sama pogozditev obalnega (vodnega) pasu bi prinesla skoraj popolno protipoplavno zaščito.
Morda bi morali, preden zgradimo suhe zadrževalnike, najprej zgraditi nekaj drugega: dogovor, ki bo trajal. Vklesan v skalo, v kulturo, zakonodajo in skupnost.
Morda bi morali najprej vprašati: kam je izginil naš »Savinjski pisani kamen«?
In šele nato: kaj lahko naredimo, da ga ponovno najdemo.
*Po zgledu starega zapisa, poimenovanega Pisani kamen (epigrafski spomenik, ki je nastal med 1. in 4. stoletjem v skali nad Kosinjskim Bakovcem v gozdu Begovača in nedaleč od izvira Begovača), ki je podajal dovoljenje za korist vode, bi lahko v skalo na koncu Savinjskih Alp vklesali na novo: »Na podlagi dogovora o spoštovanju med Zgornjimi in Spodnjimi …«. Z lahkoto spremenljivi papirnimi zakoni, ki jih spišejo zainteresirane skupine, in z lahkoto ter popolno neodgovornostjo podpišejo mimogrede (preštevilni) poslanci imajo le en cilj: to je bogatenje kapitalskih struktur pod krinko. V skalo vklesani pa so bili nekoč večni. Danes, v »bagerskem obdobju,« pa so iz primorskih in belokranjskih kamnolomov v polno strugo »avtohtonih skal« navozili lomljence z bogvekakšnimi podpisi, da so oprali denar …
BŠ
