Splezal na Everest, a se z njega ni vrnil
(1934-1984)
Pred štiridesetimi leti je slovaški alpinist Jozef Psotka brez uporabe dodatnega kisika dosegel vrh Mount Everesta in se zapisal v zgodovino takrat češkoslovaškega alpinizma. Toda le nekaj ur po življenjskem uspehu se je njegova pot končala v led(e)nih pobočjih najvišje gore sveta.
15. oktobra 1984 so ob 14.30 po nepalskem času vrh Mount Everesta (8848 m) dosegli Jozef Psotka, Zoltán Demján in Šerpa Ang Rita. Trojica je uspela po takrat zahtevni Poljski smeri na Južnem stebru, brez uporabe dodatnega kisika. Za petdesetletnega Psotko je bil to vrhunec dolgoletne alpinistične poti in obenem drugi osemtisočak po Kangčendzengi.
Toda uspeh je bil dosežen pozno popoldne. Sestop, ki je v Himalaji pogosto nevarnejši od vzpona, se je začel šele okoli 15. ure. Vse bolj izčrpani alpinisti so se v poslabšanem vremenu začeli spuščati proti taborom pod vrhom. Psotka je kmalu zaostal za preostalima članoma naveze in bil prisiljen bivakirati visoko na gori, nekje med najvišjima taboroma.
Naslednje jutro o njem ni bilo nobenih novic. Iskalna akcija je trajala dva dni. Njegovo truplo so 17. oktobra našli pod območjem Južnega sedla v smeri proti Zahodnemu dolu. Po najverjetnejši razlagi je med sestopanjem v slabem vremenu zašel z običajne smeri in padel več sto metrov globoko. Neposrednih prič dogodka ni bilo, zato natančne okoliščine njegove smrti nikoli niso bile dokončno pojasnjene.
Nosilec, reševalec in himalajec
Jozef Psotka, rojen 12. februarja 1934 je svojo gorniško pot začel kot visokogorski nosač v Visokih Tatrah. Postal je eden najizkušenejših češkoslovaških alpinistov svoje generacije. Za seboj je imel več kot štirideset prvenstvenih smeri v Tatrah, številne zahtevne vzpone v Alpah, na Kavkazu in v mongolskem Altaju ter sodelovanje na prvih češkoslovaških odpravah v Hindukuš in Himalajo.
Posebej so ga cenili zaradi njegove zanesljivosti in pripravljenosti pomagati. Leta 1967 je na Matterhornu sodeloval v zahtevnem reševanju po nesreči naveze, leta 1973 pa je med odpravo na Makalu opustil vršni cilj, da bi pomagal poškodovanemu soplezalcu.
V času, ko so se odprave pogosto podrejale uspehu za vsako ceno, je Psotka veljal za človeka, ki je varnost in tovarištvo postavljal pred osebne dosežke.
Del velike zgodbe češkoslovaškega alpinizma
Psotkov vzpon na Everest ni bil osamljen uspeh, temveč del izjemnega obdobja češkoslovaškega himalajizma. Po prvih odpravah konec šestdesetih let so češkoslovaški alpinisti med letoma 1971 in 1984 osvojili Nanga Parbat, Makalu, Kangčendzengo, K2, Lhotse Šar, Čo Oju in nazadnje še Everest. Mnogi vzponi so bili opravljeni po novih ali zelo zahtevnih smereh, kar je majhno srednjeevropsko državo postavilo ob bok največjim himalajskim velesilam tistega časa.
Jozef Psotka je bil eden od simbolov te generacije. Na vrhu Everesta je stal pri petdesetih letih, ko je večina alpinistov njegovega časa že zaključila najzahtevnejše vzpone. Prav zaradi tega njegov dosežek še danes velja za eno največjih zgodb slovaškega in češkega alpinizma.
Njegov grob ni na pokopališču, temveč nekje v ledenem svetu Globeli pod Everestom. Ostala pa je podoba skromnega, vztrajnega alpinista, ki je po desetletjih plezanja dosegel najvišjo točko Zemlje, a za svoj največji uspeh plačal najvišjo ceno.
