Glas, 14. september 1984
To nedeljo bodo kranjski planinci odprli novo pot z Ledin na Veliko Babo. Vanjo je osem markacistov vgradilo blizu 450 ur trdega dela. Med tistimi, ki so se potili ob nošenju težkih bremen na goro, vrtanju lukenj v steno in zabijanju varovalnih klinov, je bil vedno prizadevni načelnik odseka za pota pri kranjskem planinskem društvu Jože Zaplotnik.
Za markaciste pravijo, da so še posebno veliki ljubitelji gorskega sveta. Da je Jože z njim tesno povezan, niti ni čudno, saj je od ranega otroštva zrl v mikavne vrhove nad Jezerskim, kjer se je rodil v letu osvoboditve naše domovine. Kot mlad fant je začel nositi hrano v Češko kočo na Spodnjih ravneh, potlej pa ga je Karničarjev Andrej iz domačega planinskega društva navdušil za markacijsko dejavnost. Vzljubil je označevanje gorskih poti z belo-rdečimi očesci, čeprav je pri urejanju poti na Kočno, Dolške Škrbine, Mali Grintavec in drugam kaj kmalu spoznal, da mora markacist pred uporabo barve in čopiča postoriti marsikaj zahtevnejšega.
»Pri nadelavi novih poti in popravilu starih,« pojasnjuje sogovornik, »je treba često vzeti v roke tudi kramp in macolo. Nošnja kovinskih varoval v skalo je garaško delo, namučimo se tudi pri vrtanju in zabijanju, saj za to le malokdo uporablja stroje. Dober markacist mora znati veliko stvari postoriti sam, imeti mora smisel za opazovanje narave, sposobnost presoje za izbiro najboljše smeri in čut za varstvo okolja obenem. Čeprav poti delamo tako, da so dostopne in varne za vse, razne tehnične pripomočke vgrajujemo le tam, kjer je to nujno. Markacist mora tudi upoštevati mnenja, drugih in se vključevati v kolektivno delo, predvsem pa ga mora stvar veseliti.«
Jožeta razveseljuje ta dejavnost že skoraj dve desetletji. Najprej je več let vodil jezerske markaciste. Ko se je, skoraj dvajsetleten, preselil v Kranj, je nekaj časa zahajal v gore le kot planinec, potlej pa se je 1974. leta pridružil sprva kranjskim vodnikom in pozneje še markacistom.
»Takrat smo se začeli pripravljati,« se spominja, »na urejanje poti Kranjski vrhovi. Bilo nas je malo, zato smo v letih 1975 in 1976 prebili vse proste dni in celoten dopust v gorah, da so bile poti ob času nared. Žal pa vsi obiskovalci gora ne cenijo dovolj naših prizadevanj. Nekateri namerno poškodujejo drevesa /. markacijami; veliko škode na poteh nastaja tudi zaradi izgradnje gozdnih cest.«
Danes deluje v odseku pod Jožetovim vodstvom približno desetina mladih, a izkušenih planincev, ki skrbijo za urejanje poti na območju Karavank in Grintovcev, Storžka, Zaplate in Kalškega grebena pa Jošta, Mohorja in Jelovice. Lani so na novo speljali poti od Kališča pod Stegovnik in z vrha Tapke na Dolce.
Letos so za 85-letnico društvene dejavnosti podarili planincem prvi slovenski pristop na Babo, ki vodi levo od Kranjske koče pod Ledinskim vrhom in v grapi med vrhom in Babo privede na staro pot. Za prihodnje leto snujejo še zahtevnejše načrte; želijo na m reč nadelati novo pot z Ledin na Skuto ter omogočiti povezavo med Jezersko in Kokrško Kočno. Poleg tega nameravajo vse vrhove opremiti s kovinskimi žigi.
»Vsa številna delovna potepanja po gorah«, premišlja Jože, »mi niso nikdar odveč. Celo nasprotno; čutim potrebo po aktivnosti, saj se pri opravljanju poklica žerjavista ne gibljem mnogo. Vendar bi bilo tako verjetno tudi v primeru, če bi opravljal fizično delo, saj je najpomembnejši občutek, da sem med bivanjem v gorah koristen za planinstvo. Veliko mi pomeni zadovoljstvo planincev na dobrih poteh v florah.«
Tudi planinci ne skrivajo zadovoljstva nad Jožetovo skrbjo za pota. V zahvalo za njegovo delo so mu 1976. leta podelili bronasti častni znak Planinske zveze Slovenije, tri leta pozneje Knafeljčevo diplomo, leta 1980 pa priznanje PD Jezersko. To so obenem priznanja za razumevanje in potrpežljivost vsej Zaplotnikovi družini, še zlasti bolni Jožetovi ženi, ki lahko le po pripovedi sledi moževi dejavnosti v gorah.
S. Saje
