Jože Andlovic

Planinski vestnik 2011/11

“Človečnost je eno od mojih osnovnih vodil!”

Dr. Jože Andlovic, 12. 11. 1923 – 1. 10. 2011

Na Plečnikovih Žalah smo deževnega oktobrskega dne poleg svojcev številni ljubitelji gora in gorski reševalci še zadnjič pospremili dr. Jožeta Andlovica. Njegov prispevek k slovenskemu gorništvu, še posebej himalajizmu in GRS, ki je bil močan tako po strokovni kot tudi po človeški plati, je legendaren in širše poznan. O tem je spregovoril tudi Tone Škarja, ki se je od njega poslovil v imenu PZS in KOTG. V imenu primorskih gorniških prijateljev pa je spregovoril Peter Podgornik.
Že prva leta po rojstvu v Trnovem v Ljubljani se je Andlovic srečal s trdim življenjem, ki ga je sprejemal z njemu lastno mehkobo in občutkom za trpeče. Garaška in skromna starša sta zgodaj poskrbela za izrabo njegovega prostega časa. Doma je bilo vse preveč dela, kmečkega in na domači žagi. Vrtinec druge svetovne vojne ga je kmalu potegnil vase. Med potjo na maturitetni izpit so ga Italijani aretirali in poslali v internacijo v Gonars. Zrelostni izpit je opravil šele po tem, ko se je izčrpan vrnil domov. Odločil se je za študij medicine, a se je še pred koncem leta 1943 po čudnem spletu okoliščin znašel najprej v vrstah domobrancev, potem ko je bil ranjen in ujet, pa med partizani v Štajerski brigadi (XII. SNOUB).
Vojna je bila preizkušnja za njegovo medicinsko etiko. Pomoč je nudil vsakomur ne glede na barvo. Ko je bil ponovno ranjen v nogo, je med zdravljenjem v partizanski bolnici opravil sanitetni tečaj in kot bolničarja so ga poslali v jurišni bataljon 15. divizije. Na Vinkovem vrhu blizu Novega mesta je bil ranjen v glavo. Srečno se je izmazal, tudi s pravočasno strokovno pomočjo v zavezniški bolnici v Barletti v bližini Barija. Zdravljenje je po koncu vojne nadaljeval v domovini. Leta 1946 je nadaljeval študij medicine, si ustvaril družino in se po opravljenem stažu leta 1955 zaposlil kot splošni zdravnik v Mostu na Soči. Od leta 1959 do upokojitve je po specializaciji delal kot kirurg v splošni bolnišnici v Šempetru pri Gorici.
Zaljubljen v gore je prve vzpone na naše dvatisočake opravil kot gimnazijec. Svoje udejstvovanje je lahko nadaljeval šele po vojni. Od leta 1946 je bil aktiven alpinist, v GRS pa je sodeloval od leta 1958. Kot zdravnik se je pridružil našim prvim himalajskim odpravam: Kangbačen, 1965, Anapurna, 1969, Kangbačen, 1974. Sodeloval je tudi v šoli za vodnike NMA v Manangu leta 1979, na italijanski odpravi na Everest leta 1980 in prvi primorski odpravi na Aconcaguo leta 1982.
Na odpravah, ki so mu bile dobesedno pisane na kožo, je uspešno prepletal splošno medicinsko in kirurško znanje z dolgoletnimi terenskimi izkušnjami, pa tudi znanje iz zobozdravstva, ki si ga je prostovoljno pridobil v času okrevanja na čeljustni kirurgiji. Že zrel je z odličnimi psihofizičnimi zmogljivostmi uspešno kljuboval mladosti mlajših članov moštva. Umirjeno, tudi s humorjem, je obvladal najbolj kritične trenutke in dobrodejno vplival na ostale. Kot alpinist in zdravnik je meje medicinske strokovne pomoči na odpravah pomaknil do višine nad 6000 metri. Sodeloval je tudi v reševalni akciji na višini okrog 7000 metrov. Moštva so tako tudi z njegovo pomočjo uspešno napredovala in se srečno vračala v dolino. Z vabilom, da se kot šef ekipe treh zdravnikov udeleži italijanske odprave na Everest, je dobil svojevrstno mednarodno priznanje za svoje delo. Prejel pa je tudi številna domača visoka priznanja.
Na Tolminskem, kjer je delal v svojih prvih službenih letih, je še danes pojem čutečega in predanega podeželskega zdravnika, postal je prava legenda. Ni je bilo poti, po kateri do bolnika ne bi mogel pridrveti na svoji jawi. Če ni šlo drugače, je nadaljeval peš, tudi s smučmi, vedno z instrumentarijem in zdravili v nahrbtniku.
V svojih goriških letih je aktivno sodeloval v PD Nova Gorica, pri vodenju zahtevnejših pristopov v domače in tuje gore, pri osnovanju alpinističnega odseka. Vse številne življenjske podvige je preživel ob neizmerni zalogi sreče. V času, ko ga je že zapuščal spomin (leta 2008), nam je zaupal svoja vojna doživetja, ki jih je strnil v knjigi Skozi sotesko druge svetovne vojne. V njej je izpovedal svoje življenjske usmeritve, katerih skupni imenovalec je bila predvsem človečnost. Nanjo je prisegal vedno, ne glede na okoliščine in posledice. Tak nam bo ostal v spominu.

Žarko Rovšček