Intervju: Peter Ščetinin

Planinski vestnik 2011/11

Stenam sem večno hvaležen

Peter Ščetinin velja za eno naših vodilnih alpinističnih osebnosti v obdobju, ko se je klasični alpinizem počasi poslavljal in ko so naši alpinisti začeli osvajati najvišje vrhove sveta. Bil je izjemen plezalec v kopni skali – zanj je veljalo, da je plezal zelo hitro, če se je le dalo, prosto in z malo vmesnega varovanja, večkrat tudi solo. Kljub izjemnim dosežkom ostaja skromen, o svojih alpinističnih pustolovščinah pa pripoveduje zelo življenjsko in z velikim žarom v očeh.

Kljub temu da si star 75 let, si še vedno zelo vitalen in poln energije. Koliko je k temu prispeval alpinizem?
Da sem zaradi alpinizma še sedaj tako gibčen, bi težko rekel. Mogoče sem to vseeno podedoval po očetu in mami, ki sta bila prav tako zelo vitalna. Gotovo pa mi je alpinizem zelo veliko dal. Ta je bil zame poleg družine v življenju najpomembnejši. Bolj kot služba.
Alpinisti radi rečemo, da je alpinizem način življenja. Kakšen odnos do te trditve imaš ti?
Gotovo je, da sem v hribih iskal samega sebe in se tudi našel. To mi je veliko pomenilo, ker sem iz alpinizma črpal smisel življenja, samozavest, da nekaj sem, da nekaj zmorem. Alpinizem te postavlja pred takšne preizkušnje, da moraš v določenih trenutkih zastaviti vse, tudi življenje. To je res velika življenjska šola.
Kakšni so bili tvoji alpinistični začetki?
Veselje do plezanja sem imel vedno. Že kot otrok sem zelo rad plezal po drevesih. Zares me je zagrabilo, ko sem bral knjigo Nanga Parbat Hermanna Buhla, mojega vzornika, pa opis Direktne smeri v Dedcu Cirila Debeljaka, kako se je v najtežjem delu smeri držal z enim prstom. Z alpinizmom sem želel začeti že v gimnazijskih časih. Nekega petka sem se tako že dogovoril z načelnikom celjskega AO, da bom pričel obiskovati alpinistični tečaj. Nesrečno naključje pa je hotelo, da se je on še isti konec tedna ponesrečil med plezanjem v gorah. To me je tako prizadelo, da nisem odšel na odsek, ampak sem še nekaj let počakal. K sreči sem potem šel v Akademski AO šele v tretjem letniku fakultete – če bi šel prej, študija ne bi nikoli dokončal.
V svojih najboljših alpinističnih letih si veljal za alpinista, ki je zelo hitro plezal. Če omenim samo ponovitev Češke smeri v Frdamanih policah v osmih urah, prvopristopnika sta namreč plezala štiri dni. Kako ti je to uspevalo?
Ni mi bilo težko plezati brez varovanja, razen če ni bilo ekstremno težko. Bil sem tako prepričan, da zmorem, da sem varčeval z zabijanjem klinov, ker je to izguba časa. Očitno sem bil tako spreten, da mi varovanje ni veliko pomenilo. Poleg tega nisem mogel plezati z Barbko z mislijo, da lahko padem. Moral sem biti vzor zanjo, spodbuda, da tudi ona zmore.
Barbka Lipovšek, pozneje Lipovšek-Ščetinin, je bila tvoja življenjska sopotnica in v tvojem prvem alpinističnem obdobju tudi glavna soplezalka. Kako se je začela vajina skupna pot?
Srečala sva se na alpinističnem odseku. Kako sva prišla skupaj, nimam pojma, kar zgodilo se je. Enkrat sva šla skupaj plezat, to se je kmalu ponovilo in sva se zbližala. Leta 1962, po resni plezalski turneji v italijanskih Dolomitih, ko sva ponovila tudi slovito Direttisimo v Veliki Cini, Barbka kot prva ženska, so prišli otroci in poroka … Kaj hočemo, takrat sva bila po vseh tistih dobrih vzponih res evforična. Barbka je potem nekoliko manj zahajala v gore, jaz pa sem se še naprej lahko resno ukvarjal z alpinizmom, za kar sem ji res hvaležen. Najtežje v življenju mi je bilo, ko je leta 1975, stara komaj 33 let, zaradi hude bolezni umrla.
Kot vem, je Barbka v tistih letih veljala za našo najboljšo alpinistko.
Barbka je bila odlična alpinistka. Bila je zelo ambiciozna, a hkrati očitno tudi dovolj previdna. Kot prva ženska je v navezi z mano prečila sedemtisočak Pik Lenin v Pamirju, v ženski navezi je ponovila sloviti Čopov steber v Triglavski steni, in to večinoma v vodstvu. Tudi ko sva plezala skupaj, je poskušala biti enakovredni člen naveze, kar je bilo za alpinistke tistega časa prava redkost. V svetovnem merilu je bila ona zagotovo boljša kot jaz. Alpinistk takrat namreč ni bilo veliko.
Kako si doživljal vzpone z Barbko?
Po eni strani mi je bilo najlepše plezati z njo, po drugi strani pa mi je bilo težje, ker je bilo tveganje večje, saj sva bila ne nazadnje družina. Imel pa sem vedno v zavesti, da sem jaz močnejši člen naveze, tisti, ki bo moral reševati najtežje situacije. Kljub temu da je bila med ženskami enkratna alpinistka, sem se vseeno zavedal, da jaz zmorem več. To je ostalo v meni, tudi ko sem bil v navezi z enakovrednimi soplezalci, vedno sem želel biti trden člen naveze. Nikoli nisem prepustil raztežaja partnerju v navezi, če sem bil jaz na vrsti.
Bi lahko dejal, da si hribe doživljal tudi romantično?
Če sem plezal sam, potem že. Zato pa sem tudi veliko soliral. To je tisto posebno doživetje, ko se zlepiš z goro in steno. Popolnoma razumem, kaj nam je poskušal povedati pokojni Tomaž Humar s tem, ko je govoril, da ga je poklicala gora. On je v stenah doživel take stvari, ki so jih le redki med nami. Zato je tudi tako razmišljal, fantaziral in bil velikokrat nerazumljen.
Bil si eden najboljših, če ne kar najboljši solo plezalec tistega obdobja. Znano je, da si poskušal tudi pri takih vzponih plezati čim bolj prosto in s čim manj varovanja. Si imel vedno vse pod nadzorom?
So bili kritični trenutki, a nikoli nisem pomislil, da zdaj bo pa konec. V sebi sem imel in imam še vedno žilico, ki me vleče k tveganju. Ta žilica je mogoče prevelika drznost, ki pa me je v kombinaciji z občutkom previdnosti obvarovala pri vseh teh izzivanjih. Kljub vsemu danes ne vem, kako sem zmogel vse te vzpone – kakšno psiho sem imel.
Kaj so ti solo vzponi še pomenili v okviru celotnega tvojega plezanja?
S solo plezanjem dobiš blazno samozavest, da zmoreš in da se ti ne more nič zgoditi. Poleg tega pa veliko pridobiš na hitrosti pri plezanju. Mene v steni praktično ni nikoli zgrabila panika, tudi ko je bilo najhuje. Kot na primer v Piz Badile, ko sva bila z Barbko šest dni ujeta v steni. Kljub lakoti, premočenosti in dehidraciji sem bil prepričan, da bova vzdržala in se rešila, da bova zmogla, saj je šlo za vprašanje biti ali ne biti.
Verjetno je šlo pri plezanju v Piz Badile v švicarskih Alpah za tvojo najbolj resno alpinistično izkušnjo. Jo lahko bolj natančno opišeš?
Še bolj resna je bila, ker sva bila pri tem vzponu skupaj z Barbko. Glavno napako sva naredila, ker sva že na samem začetku pred sabo spustila nemško navezo, ki je bila prepočasna. Onadva sta kljub temu še isti dan, pred poslabšanjem vremena, izplezala iz najtežjega dela stene, naju pa je dež ustavil v najtežjih raztežajih. Lilo je kot iz škafa, čez naju pa so padali slapovi vode. Kljub temu sva prišla do večera dvesto metrov pod izstop in tam bivakirala. Bilo je avgusta, pa je ponoči vseeno zapadlo pol metra snega. Naslednji dan sem poskušal nadaljevati, vendar je bilo enostavno prenevarno. Zagotovo bi “odletel”, tega pa si zaradi odgovornosti do obeh nisem mogel privoščiti. Zato sva si v snežnem jeziku izklesala poličko in ponovno bivakirala. Bilo je divje, povsod okrog naju so leteli snežni plazovi. Tako sva tam preživela še štiri bivake. Potem pa se je vreme toliko izboljšalo, da so reševalci z grebena napeli dvesto metrov vrvi in naju rešili. Ob 21. uri zvečer smo bili na grebenu, potem pa je sledil še nočni vzpon na vrh in sestop v dolino. Res sva bila utrujena in izčrpana.
To reševanje mi je ostalo v lepem spominu tudi po človeški plati. Takrat je bilo tako, da švicarski reševalci niso odšli reševat, če ni bil pred tem na njihov račun položen denar za stroške reševanja. Veliko denarja, deset tisoč frankov, je takrat za naju založil Slovenec Rado Rakusa, ki je živel v Švici in s katerim smo se prvič srečali dan pred vzponom. Res sem mu hvaležen. Pa potem tudi alpinističnim prijateljem, ki so nama skupaj s Planinsko zvezo takrat pomagali pokriti te stroške. Za tiste čase je bilo to res veliko denarja, ki ga z Barbko nisva imela … (V sklad za reševanje ponesrečenih alpinistov v tujih gorah od 15. 10. do 31. 12. 1968.)
Medijsko se nisi nikoli posebej izpostavljal, ampak vseeno, ali si bil kaj tekmovalen v alpinizmu?
Ne, ne, nikoli se nisem ukvarjal s tem, da bi se promoviral. Za to moraš imeti posebno žilico oziroma moraš težiti k temu. Drugače sem se pa v tujini vedno poskušal predstavljati kot Slovenec in ne kot Ščetinin. Moj dolgoletni soplezalec, Bavarec Georg Haider (Georg Heider, bavarski alpinist, ki je bil, potem ko je Barbka prenehala z resnim alpinizmom, Petrov najpogostejši soplezalec.), me je sprva bolj za šalo kot zares klical kar partizan. Drugače pa sem bil tekmovalen, ampak zopet kot akademik in ne kot Ščetinin. Takrat je potekalo še rivalstvo med klubi. Če si bil akademik, si moral pokazati, da si boljši kot matičar. Zato sem se čudil, da me je Ante Mahkota povabil v navezo za plezanje v Obrazu Sfinge, saj je bil on matičar. Po drugi strani pa sem bil zelo vesel njegovega povabila.
Kako si doživljal vzpon v Obrazu Sfinge, o katerem se zaradi filma Sfinga danes tako veliko govori?
Bil sem res radoveden, kakšna je ta stena, kakšno bo plezanje v tako težki liniji, kot se je govorilo, da je. Strah me takrat tega vzpona res ni bilo, saj sem bil v skali zelo dobro vplezan. Kljub vsemu se pa dobro spomnim občutkov, ki sem jih imel ob plezanju velike strehe. Anteju, ki je previsni del raztežaja ob zadnjem poskusu že lepo opremil s klini, se moram zahvaliti, da me je tam spustil naprej v iskanje nadaljnje poti, tako da sem lahko tudi jaz nekaj pomembnega prispeval k temu vzponu. Ampak je bilo divje, ko nisem vedel, kaj me čaka. Že streha je bila kljub opremljenosti fizično še vedno zelo naporna – sem visel v njej kot muha. Psihično najtežje pa me je čakalo na njenem koncu, izstop iz nje. Zabil sem en klin, drugače pa je šlo prosto. Ob tem sem se najbolj bal, da bom zaradi težavnosti in hudega trenja odletel, sicer v zrak, ampak daleč … To bi bilo zelo nerodno.
Plezala sta zelo hitro, kar vaju je kar malo presenetilo, saj nista bila vajena plezati skupaj. Ampak zakaj, saj sta bila takrat verjetno naša najboljša naveza za plezanje skalnih smeri?
Ja, verjetno res. Kljub temu da je Ante takrat veljal za malo vase zagledanega alpinista, me to ni motilo, saj sva se v steni odlično ujela. V steni sva si bila popolnoma enakovredna. Čisto vseeno mi je bilo, kako se bo Ante promoviral, potem ko bova smer preplezala, jaz sem užival v plezanju. Danes me veseli, da se je Ante skozi vsa ta leta spremenil in zna odkritosrčno pohvaliti tudi svoje nekdanje soplezalce.
Na vrhu Sfinge si naredil tudi zelo lepo gesto.
Kljub temu da sem imel dovolj vrvi za izplezanje iz stene, sem kakšnih deset metrov pred koncem naredil varovališče, tako da je Ante prvi priplezal na vrh. To se mi je zdelo najbolj prav in zasluženo – on je prispeval levji delež k osvojitvi te smeri.
Kakšne občutke si imel to pomlad ob gledanju filma Sfinga, ki pripoveduje tudi vajino zgodbo?
Prijetne občutke! Posnetki Sfinge so mi bili všeč, posebno plezalski, ki bi jih bilo lahko več. Sama zgodba je res posebna, ko se prepletata staro in novo. Zelo domiselno. Pa lepo se mi zdi, ker film dokaj realno sledi najini resnični zgodbi.
Kako pa si se počutil, ko si skupaj z Antejem po toliko letih ponovno sedel na vrhu Sfinge?
Na Sfingi me že kakšnih deset let ni bilo. Ponovno sedeti na njej skupaj z Antejem – to so bili pa fantastični občutki. Prav rad sem strmel v njeno globino. Pravi občutek občudovanja pa sem doživel, ko se je Robert Pečnik (Robert Pečnik, prvi BASE skakalec, ki je leta 2000 skupaj s Svitom Kraigherjem in Davorjem Lovrenčićem skočil s triglavske Sfinge.) pognal v globino, prav predstavljal sem si, kako bi jaz užival, če bi bil na njegovem mestu. Je pa res, da je bil ta dan za Anteja še bolj poseben, saj se je verjetno tja vrnil prvič po najinem vzponu.
Ali je v duhu zdravega rivalstva med akademci in matičarji nastala tudi legendarna Akademska smer v Vežici?
Ja, delno, verjetno. Tam se najbolj spomnim prvega raztežaja, ki je bil prav pasji, moker in zelo spolzek, s čisto majčkenimi oprimki. Kako sem se tam prigoljufal čez … V zgornjem delu smeri naju je potem ujela še nevihta, tako da ni bilo nič prijetno.
Zaupaj mi še, kako si se prigoljufal čez tisto gladko ploščo sredi smeri?
Z nebeško lojtro. To pomeni, da sem pri varovališču začel plezati z Barbkinih ramen. Nato sem našel oprimek in se potegnil čez. Kako pa sem potem naprej plezal, pa ne znam povedati. Ko plezam, se sploh ne trudim zapomniti si oprimkov. Enostavno se vživim v skalo in grem, kjer je možno. Plezam čisto avtomatsko, nagonsko …
Sredi šestdesetih let si začel plezati v kanjonu Paklenica na sosednjem Hrvaškem. V naslednjih dvajsetih letih si tam preplezal več prvenstvenih in ponovil večino klasičnih smeri. Ponovno si se s hčerko Veroniko tja vrnil leta 2003. Kaj se je v teh letih spremenilo?
V Paklenici sem res veliko plezal. Ni čudno, ko pa je tam tako kompaktna skala. Včasih smo taborili pod steno, bil je mir in veliko smo se družili. Da pa danes prideš v kanjon, moraš plačati vstopnino, preveč ljudi je, ne moreš se vklopiti v naravo, preveč je vsega. Leta 2003 sem z Veroniko in njeno prijateljico ponavljal Diagonalko, ki sva jo pred desetletji preplezala skupaj z Georgom Haiderjem. Počutil sem se dobro in tako kot v mladih letih nisem nameščal veliko varoval, čemur se je Veronika samo čudila in mi bolj za šalo kot zares rekla: “Oči, ti si nor!” Kar sem seveda vzel za pohvalo in ne grajo, saj tudi takrat res nisem čutil, da bi moral zabiti kakšen klin več.
Leta 1973 si kot eden prvih Slovencev preplezal tudi slovito severno steno Eigerja v Švici. Kot vem, si si pri tem vzponu naprtil kar veliko odgovornost.
Stene sva se lotila z Georgom. Bil je sijajen plezalec, nekoliko bolj previden kot jaz. Že na začetku vzpona, zjutraj, ko je bilo megleno in oblačno, sem v veliki želji preplezati to steno prevzel pobudo in odgovornost in odločil, da nadaljujeva. Vreme je potem dva dneva še kar zdržalo. Plezanje ni potekalo v mojem stilu. Bila sva počasna, ker sva morala stalno čakati naveze pred sabo. S švicarsko navezo smo se pozneje celo združili v eno, da nam je šlo nekoliko hitreje. Razmer res nismo imeli najboljših, veliko delov je bilo požledenih in ledenih. Pod kakšnim pritiskom sem bil prva dva dneva plezanja zaradi svoje odločitve na začetku vzpona, pričajo solze, ki so mi po licih pritekle od olajšanja, ko sem v slabem vremenu premagal Prečnico bogov, s čimer smo imeli dokončno odprto pot na vrh stene. Ja, res sem si pri tem vzponu naprtil preveliko odgovornost, a če se danes ozrem nazaj, vem, da sem se takrat pravilno odločil, ker če ne bi vztrajal, se v Eiger verjetno ne bi več vrnil …
Po dveh odpravah na Kavkaz, kjer si nabral veliko izkušenj in lepih vzponov, so sledile vedno višje gore, skoraj do osem tisoč metrov. Kakšne spomine imaš na vse te odprave?
Lepe spomine imam na odpravo v Pamir, zadnjo, na kateri sem bil skupaj z Barbko. Skupaj sva prečila Pik Lenin in Barbka je bila takrat prva ženska, ki ji je uspel ta podvig. Uspešna odprava v Hindukuš mi je ostala najbolj v spominu po vzponu Zvoneta Koflerja in Janka Ažmana na vrh našega glavnega cilja, skoraj 7400 metrov visokega Istor-o-nala. Medtem sem bil skupaj z Janezom Brojanom v naslednji navezi, ki je čakala v zadnjem taboru za naskok na vrh. Zvoneta je ob sestopu z vrha zaradi slabe aklimatizacije zvila višina, zato sva šla nasproti, na pomoč. Uspešno smo potem vsi skupaj sestopili z gore. Ker je začelo primanjkovati časa pa še vreme se je poslabšalo, smo nato zaključili s plezalnim delom odprave in se odpravili na dolgo pot proti domu. V Pakistan smo namreč pripotovali z osebnimi avtomobili in tovornjakom. Vračanje pa je bilo žalostno, saj smo v Afganistanu doživeli hudo prometno nesrečo, v kateri je Zvone nesrečno preminil. Bil je sijajen fant, s katerim sva bila povezana tudi preko naše triglavske Sfinge. Tudi on ima namreč z Jankom Ažmanom svojo smer v tej steni – Raz Mojstranških veveric.
Odprava na Kangbačen pa mi je v spominu ostala predvsem zaradi izčrpanosti po jurišnem vzponu, ki smo ga opravili skupaj s Stanetom Belakom in Romanom Robasom. Pred njim sem se preslabo aklimatiziral, samo enkrat sem bil na višini 6400 metrov, kjer sem prespal. Ob končnem vzponu sem zato krepko čutil višino. Od zadnjega tabora na višini 7400 metrov smo imeli še zelo težke razmere, sneg je bil mehak in gazili smo tudi do pasu. To je bilo živalsko naporno. Vse skupaj nam je vzelo precej časa, tako da smo začeli sestopati, ko se je že večerilo. Ko smo v temi ob sneženju sestopali čez strmo vesino, pa nas bi skoraj odnesel plaz; je že počilo nad nami, vendar se k sreči ni sprožilo. Tako smo vseeno srečno dospeli do zadnjega višinskega tabora, kjer smo prespali, naslednji dan pa odkorakali vsak zase po dolgi poti proti baznemu taboru. Tja sem prišel popolnoma “crknjen”. Še en teden nisem bil za nobeno rabo.
Z alpinizmom si se resno ukvarjal do sredine sedemdesetih let, potem pa precej manj. Si kdaj razmišljal, zakaj?
Takrat me je zapustila Barbka, kar je zagotovo močno vplivalo name. Poleg tega pa so se v tistem obdobju pojavili prvi zmaji in takoj sem vedel, da to moram početi, saj sem si že kot otrok želel leteti. Z dvema tako resnima športoma pa se po mojem mnenju sočasno ne moreš ukvarjati dovolj varno. Z zmajarstvom sem se potem ukvarjal kakšnih pet let, do nesreče, ko sem si ob strmoglavljenju resno poškodoval peto. Medtem plezanja nisem popolnoma opustil. Je pa res, da nisem imel več pravega soplezalca. Barbke ni bilo več, Georg pa je bil predaleč in ni imel več toliko časa.
Lahko za konec podaš kakšen nasvet mlajšim alpinistom, da bodo tudi oni tako dolgo kot ti uživali v gorah?
Človek mora imeti v sebi celo življenje otroško radovednost – jaz še danes sanjam o plezanju in letenju, iščem igro. Čutiti moraš neko posebno ljubezen do gora, rad jih moraš imeti kot ljubico. Je pa res, da ukvarjanje s takimi dejavnostmi nikoli ne sme postati površno, vedno moraš biti skoncentriran. Imel sem dve resni nesreči: v Dedcu sem padel osemdeset metrov, z zmajem pa pri Dražgošah s startne rampe strmoglavil dobrih dvajset metrov. Obe sta se zgodili zaradi moje nepozornosti. Kljub tem manj prijetnim izkušnjam pa lahko rečem, da so mi stene dale toliko energije za ostali del življenja, da sem jim večno hvaležen. Brez gora in alpinizma bi bil danes zagotovo drugačen, kot sem. Zato se ne strinjam z ljudmi, ki pravijo, da smo alpinisti samomorilci – kakšni samomorilci, jaz nisem nikoli v življenju pomislil na samomor. Preplezati nekaj zares težkega ti da izjemno samozavest, ki ti zelo pomaga tudi v vsakdanjih težkih življenjskih preizkušnjah. V alpinizmu človek resnično lahko najde svoj smisel življenja – jaz sem ga!

Peter je za svoja leta neverjetno vitalen in poln življenjske energije, poleg tega pa nasmejan, optimističen in še vedno poln otroške radovednosti. Z zmajem ne leta več, ker pravi, da nima več dovolj dobrih refleksov, v skale pa se še vedno rad poda. Svoje mojstrstvo mi je dokazal dan po intervjuju, ko sva skupaj ponovila navrtano smer Krajcarca, ki je ocenjena s 6a+, v Zadnjiškem Ozebniku. V steni se je gibal kot mladostnik, raztežaj z oceno 5c pa lahkotno preplezal kot prvi v navezi. Nič čudnega, da si želi po petdesetih letih od svoje prve ponovitve Ašenbrenerja to legendarno smer v Travniku ponovno preplezati.

Tine Marenče