Alpinist, rojen ravno takrat kot Slovensko planinsko društvo, je umrl pred 50. leti. Alpinist Joža Čop je lahko navdih, ki ga trenutne generacije ne najdejo, prejšnje pa so ga? Ali pa kako drugače? Ker kar se da, zbiramo različna mnenja in zapise, ki temeljijo tudi na preteklosti, velja spodbujati čim širši krog ljudi tudi k pisanju. Gregor Konstantinović je v svojem slogu ujel spomin s primerjavo. Njegova celotna objava s fotografijami: Gremo zlezt – Joža Čop: Takih ne delajo več?
Gregor Konstantinović: Verjetno bi bilo naslovu enako krivično pritrditi, še bolj nesmiselno pa bi bilo kogarkoli enačiti z Jožo. Pa ne toliko v samem alpinističnem smislu, le duh časa (opreme in pogojev) je bil povojnega leta 1945 čisto drugačen – pravzaprav nam nedojemljiv. No, če je Joža kot vsak moški trzal na spretne, simpatične plezalke, je Osrednji triglavski steber z enako zanosno “šjoro” tudi prvi preplezal. In to čisto po njegovo, skoraj da ne slučajno – na ogledni turi. Morda pa je bila prav ona tista motivacija, muza, ki je sam Comici ni imel. Ženska energija ga je potisnila čisto do roba Zlatorogovih polic. Na tem mestu ga je Pavla Jesih namreč dokončno pregovorila, saj mu je v glavi odmevala že Comicijeva spodbuda: “Joža moraš ga provare! Ma ga poškuši. Ga pridiš, ga vidiš, al ga greš, al ga ne greš”.
No, to pa ni le zgodba o Joži in njegovi edinstvenosti, ki bi se morala pisati na njegov rojstni dan. To je pravljica, ki govori o duši alpinizma, ki je premagala nepreplezljive domače smeri – ta se je od Osrednjega stebra nadaljevala preko Obraza Sfinge pa do raznih nemogočih zimskih trilogij, ki so unikum tudi v sodobnem alpinizmu. V tej izluščeni različici je uvod napisal Joža, nadaljevali so jo Šrauf, Kunaver in Tonač, lani pa ob številnih imenih enake pomembnosti dokončno zakalila Anja Petek in Peter Borič.
Joža prvič
In Joža ga je “provare” tudi “konkvistare,” nasprotno pa Pavla (kasneje poimenovane) Čopove prečnice ni zmogla. Po več kot desetletju od hudega padca je bila že malce nevplezana – tako je izčrpana in ozebla na prečki omagala. Skorajšnjo tragedijo je rešil kar sam Čop – njegovo znanje je resda stkano s humornimi vložki, a to je le fasada. Joža je bil tako dober zaradi svoje nezlomljivosti, saj tudi v nerešljivih situacijah in najtežjih trenutkih ni odnehal.
Verjetno je večini znano njegovo herojsko dejanje, saj vemo, da je preživela tudi Pavla. Nezavarovan je z nadčloveškimi napori v gosti megli preplezal najzahtevnejše mesto in se vrnil z reševalci. Kasneje je z njemu edinstvenim humorjem razložil, kako mu je to uspelo. Megla naj bi bila tako gosta, da se je nanjo naslanjal kot na lojtrico – tako je pri 52-letih preplezal tehnično skoraj nemogoč detajl. Ja, Joža pač.
Joža drugič
Eklektično, pa ne zato, ker imamo kratko pozornost, bom omenil le najnujnejše – Joža je plezal po celi Evropi, le v Triglavski steni je preplezal tristokrat. A njegov Osrednji steber je poleg Obraza Sfinge ohranil sloves zahtevnosti Vzhodnih Julijcev in našim alpinistom in narodu nadel pečat neuklonljivosti.
Čopov steber je namreč dobil svojo končno kultno vlogo “šele” leta 1968, ko so Stane Belak-Šrauf, Aleš Kunaver in Anton Sazonov-Tonač na tehničen način splezali osrednjo triglavsko smer v ekstremnih zimskih razmerah. Ja, in to predvsem pred Čehi.
Verjetno mi ni potrebno omeniti, da je 8 dni v volnenih oblačilih z lesenimi koli na hrbtu, ki so uspešno nadomeščali zatiče, kovaškimi izdelki, vso hrano in še čim nekaj, kar si naša generacija ne more predstavljati. Tudi knjige so tako le bled opis vzpona, ki ga je popestrilo ekstremno sneženje. Večdnevnemu bivakiranju v Rdeči luknji in prebijanju skozi snežne meteže je sledilo še plazenje, dokler niso skoraj deveti dan dosegli vrha stene. Omeniti gre, da je bil največji napredek dosežen ravno med sedmim in devetim dnem, medtem pa je zaradi trajanja pogrešanih že nekaj dni potekala koordinacija reševalne akcije.
Foto: Peter Borič
Joža tretjič
Potem pa je slabih 80 let kasneje moški svet (po vseh Marijah, Tamarah, Mirandah, Betkah, Petrah, Martinah, Tinah itd. …), začela pretresati še Anja. Priimka nikoli ni potrebovala podobno kot Pavla. Meni se je s svojimi idejami in izvedbami vedno zdela kot nekdo, ki je prišel z Marsa. Tam gore dosežejo kar 21900 metrov in Anja se je s to rezervo prišla malo poigrat v naše krušljive Alpe.
Zdi se, da ima Anja raje kot odprave izzive in te vidi v obliki najzahtevnejših trilogij – v eni je želela v desetih dneh z Andrejem Ježem premagati vse tri zadnje probleme Alp. Plezala je v mešanih navezah in rušila fiziološke razlike med spoloma, ki so mi znane kot nepremostljive iz prejšnje službe, ko sem delal s kolesarji in triatlonci. Moč duha je prevladal nad telesom – verjetno zato, ker Anja rajši pleza kot kdorkoli, o katerem sem prebiral. Kmalu sem v primerjavah med spoloma začutil nekakšno nelagodje, saj gre tu za preseganje mejnikov v alpinizmu, ki se ne merijo v milisekundah kot v ostalih športih. Alpinizem kot tak pa je dejavnost, ki mora predvsem premoščati razlike, in zbliževati različnost v isto hrepenenje.
Preplezati kateregakoli od zadnjih treh problemov Alp (Eiger – Heckmairjeva smer, Matterhorn – Schmidova smer in Gran Jorasses – Walkerjev steber) je velik uspeh, a lotiti se jih zaporedoma v tako kratkem času? Čop bi verjetno mislil, da se je Pavli odpeljalo …
Šele med pisanjem tega članka pa sem spoznal, da sem tokrat naredil krivico Joži. “Joža” je namreč soomogočil neverjeten vzpon. Tako sem Anji Petek preko FB čestital in vprašal: “Ali je to prva ženska ponovitev Čopovega stebra?*
Anja mi je skromno, a z veseljem v “digitalnem tonu” odgovorila nekaj v smislu: “Hvala. To pa ne vem, naj zgodovinarji presodijo…”. Kakšne superlative v meni sproža Anja Petek (AO Rinka), mi ni potrebno nakazati, saj verjetno nekaj podobnega občutite tudi vi. Anja je Zadrečanka, torej formalno še Štajerka, ki pa ima do Gorenjske le kak kilometer. Ampak Anja – po poklicu psihoterapevtka – v Čopovi trilogiji vendarle ni nastopala sama.
Joža Čop je v tej zgodbi Peter Borič (AO Radovljica), katerega smo zaradi nežne Pavle – pardon Anje – vsi pozabili omeniti. 12. januarja je objavil vzpon z pomenljivim naslovom “Čopov steber – zimska idila,” ki ne daje slutiti, kaj se bo našlo v njem. Fotoreport iz AO Radovoljica najbolj prikaže hrepenenje dve naših vrhunskih alpinistov, ki sta ad hoc izvedla izjemno zimsko ponovitev Čopovega stebra. Anja je Petru v zanosu omenila, da bi po Skalaški z ladjo lahko še malo popraskala:
“Kaj pa, če bova res hitra, greva mogoče Čopa?”
Se spomnite, da sem na začetku omenil, da je bil tudi Čopu Osrednji steber skorajda ogledna tura? No, Peter je podobno razmišljal že dan pred turo, vendar se mnogo bolje pripravil – za vsak slučaj je spakiral tudi spalko za morebitno spanje v votlini. Anji se je le nasmehnil in pritrdil: “Tudi sam sem imel to v mislih”.
Tokrat mi je škoda, da bi z obširnim povzetkom uničil patos za samo pripovedjo Petra, zato le nujni podatki. Hoditi sta pričela ob 4.45 zjutraj se navezala ob šestih in prvi raztežaj z lučkami opravila v odličnih razmerah. Spomnim se, kako se je lani pritoževalo, da ni nič snega, a alpinisti so poročali o presenetljivo dobri podlagi v številnih severnih stenah. V istem času je bilo opravljenih kar nekaj fenomenalnih plezarij, a tale je bila ena, ki se je bolj kot v zgodovino zapisala v naša srca.
Lažje raztežaje do Gorenjskega turnca sta Anja in Petek opravila “v štajercu,” del pa v navezi. Če se kdo vpraša, kaj je plezanje v Štajercu, je postavil čisto legitimno vprašanje. Anja razjasni, da je to plezanje lažjih raztežajev, kjer se glede na izkušnje ali oceno terena ne namešča štantov, temveč le občasno vmesno varovanje ter pleza na “soplezalca”. S tem se pridobi nekaj časa, saj je potrebno toliko več truda vložiti v premagovanje najtežjih raztežajev, kjer improvizacija varovanja potroši veliko več časa od samega plezanja.
Peter opisuje naslednji izziv – navidez nezahtevno prečko, ki pa že iz spodnje slike ne izgleda kaj preveč simpatična – svojo začetno oceno o dobro narejeni prečki namreč popravi z izrazi veselja, da je ta del poti mimo. Nekih dobrih možnosti za vmesno varovanje ni bilo, in če to napiše alpinist njegovega kova, se lahko zavedate, kako zahtevne detajle sta premagovala.
Ura je pet in dela se tema. Anjo in Petra so čakali najtežji raztežaji, ko z lučkama prilezeta do votline pred težjo zajedo (VI). Vsi vemo, kakšni občutki so, ko nas lovi noč, pa se je potrebno odločiti med bivakiranjem in nadaljevanjem s čelko. Verjamem Petru, da je bilo njuno odločanje o nadaljevanju le “radi reda,” saj sta izid glasovanja že vnaprej poznala – a tu se zanimiv del pripovedi šele začne.
Peter pleza malo v plezalkah ter malo z dlanjo, malo pa s cepinom lovi ostanke suhih oprimkov. Skozi kotanjo ju pot vodi čez Čopove prečnice in tu se veter odloči, da jima še malo oteži pot. Bilo bi namreč premalo impozantno, če bi selfi na vrhu naredila pod 20 urami, kajne?
Na vrhu tako zahtevne smeri se nihče ne zaveda, kako zgodovinski trenutek je dosegel, pri čemer po dobrih 20 urah plezanja Triglav še ni rekel zadnje. Namesto Kredarice sta zaradi vetra in slabe vidljivost izbrala pot čez Škrbino, kjer sta morala izčrpana – zadnjo kapljico tekočine sta spila pred 10 urami – po temi slediti navidezni zavarovani poti. Spust sta bila primorana na nekaterih mestih popestriti še s spusti po vrvi.
Ob sedmih se že dani s Planike se namenita proti Krmi in tu – po dnevu in pol hoje – se je tudi v njiju začel prebujati končen občutek, ki sta ga zapakira v kratko poved, ki je ne prekaša prav nobeno dolgovezenje. Je tudi vam znan ta občutek?
S klikom na zgornji stavek boste lahko prebrali celotno avanturo alpinizem v svojem najbolj srčnem bistvu, ki sta ga v letu 2024, vsaj v mojem subjektivnem vrednotenju, začrtala Anja in Peter. In tako mi duh Pavle in Jože ne bo prav nič zameril, če se vendarle ne strinjam s prvotnim naslovom.
Anja in Peter ob obletnici Čopovega rojstva – s tedensko zamudo zaradi moje ljubezni do vedno bolj toplih sten – vse čestitke. Predvsem tebi, Peter, ki si članek namenil Anji, ki premika meje ženskega alpinizma. Naveza je ena najglobljih vezi in zato bi Petrova skromnost ob sočasnem organizacijskem angažmaju morala postati vzor, ki mu bi morali slediti prav vsi.
Zaključek
Sedaj pa še postscriptum. Se spomnite, ko sem omenil, da imata Anja in Peter rada trilogije? No, po Čopovem stebru, na katerega sta prilezla na Silvestrovo, sta ob opisu že delala načrte za novo trilogijo – naslednji dan 13. januarja sta začela s skalaško trilogijo – maratonski vzpon na zimski Špik Škrlatico in Triglav preko Skalaških smeri. Gre za prvič izveden projekt v zgodovini Slovenstva in nekaj, kar premika meje mogočega.
Ali še delajo take alpiniste, kot je bil Čop? Ja, pa tudi alpinistke. Tu bi celo hudomušni Joža ostal brez besed.
* Glej arhiv alpinističnih novic
