Smučanje z najvišje Kočne ni navaden spust. Je majhno potovanje, samotna odisejada po snežnih žlebovih, vesinah in dolinah, ki se zlivajo v eno samo belo zgodbo. Eldorado za tiste, ki radi vijugajo sami — ali pa skoraj sami. Kajti če ti med spustom nad glavo brni dron, ki te spremlja kot vztrajni spremljevalec, se človek nehote vpraša: je to še samota ali že družba?
Poleti je Jezerska Kočna rdečkasta, razjedana, živa. Marca in aprila pa še oblečena v belo, ki prekrije melišča in oker barvo vzhodnih pobočij. Prav v tem času je Srečo Rehberger odsmučal in zarisal svojo linijo: po žlebu, skozi zasnežene prehode v Dolce in naprej v Suhi dol. Direktna, logična, a presenetljivo redko obiskana smer — morda zato, ker bližnji Grintovec pobere večino pozornosti. Poleti kraljestvo gamsov in cvetlic, pozimi pa prostor, kjer se človek (prav) lahko izgubi v tišini.
Video, ki ga spremljaš, je sestavljen iz dveh spustov v marcu in aprilu 2026. Srečo je začel na severovzhodni strani in končal na jugozahodni — kot bi prečil majhen svet. 1650 metrov vzpona je dejstvo. Če se dronu zameriš, pa še kakšnih sto dodatnih: ko se zatakne, ko ga je treba pobrati, ko se ti izmuzne in te prisili, da se vrneš navzgor. Smučanja je približno pol kilometra manj, a občutkov je neprimerno več.
Zgoraj je treba kdaj pa kdaj »stisniti«, a kmalu pride tisti del, zaradi katerega človek sploh hodi v gore: sproščeno vijuganje, ko lahko sanjaš, prepevaš ali preprosto pustiš telesu, da se giblje samo od sebe. Medtem se ti približuje zasnežena stena Kalškega grebena, krvavška smučišča se svetlikajo v daljavi, zelena dolina Kokre pa se odpira pod teboj kot povabilo k pomladi.
In takrat se vprašaš: zakaj bi se vozil drugam, če imaš vse to pred domačimi vrati? Kočna je blizu, a hkrati dovolj divja, da človeku da občutek, da je odšel daleč. Dovolj samotna, da ga umiri. Dovolj lepa, da ga vsakič znova očara.
https://www.lifetrek.si/kocna-turno-smucanje-z-dronom-na-vrvici/
