Iztok Cukjati: Iz zgodovine alpinizma je že skoraj stoletje dolgo znana uporaba dodatnega kisika pri odpravah na najvišje vrhove sveta. Prav gotovo so imeli prvopristopniki v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kaj malo (če sploh kaj) pomislekov pri njegovi uporabi.
Z desetletji razvoja alpinizma se je spreminjala tako telesna pripravljenost alpinistov, plezalna oprema, kot tudi plezalna etika. Tako so pri plezanju v skali začeli opuščati tehnično plezanje, v himalaji so začeli uporabljati alpski način brez vmesnega postavljanja višinskih taborov itd.
Podobno se je zmanjševala tudi uporaba dodatnega kisika pri osvajanju najvišjih vrhov. Sčasoma se je povečevala dosežena višina brez uporabe dodatnega kisika, tako je bil leta 1975 med rekorderji tudi naš Marjan Manfreda ko je (po novi smeri!) dosegel 8462 metrov visoki Makalu. Končno mejo je leta 1980 postavil Reinhold Messner z vzponom brez dodatnega kisika na vrh Everesta.
Po tem času se je med alpinisti uporaba dodatnega kisika zmanjševala, zanimivo pa se je v zadnjem desetletju zgodil »preobrat« predvsem pri t.i. komercialnih odpravah s ciljem osvojiti tehnično lažje osemtisočake.
Zanimivo je dejstvo, da se v povezavi z uporabo dodatnega kisika le redko uporablja beseda doping, čeravno je le-ta dokaj natančno določena v navodilih Svetovne antidopinške komisije (WADA), katere podpisnik je Mednarodni olimpijski komite (IOC).
Ker je med mnogimi organizacijami IOC tudi UIAA (Union Internationale des Associations d’Alpninizme) in z njo Planinska zveza Slovenije se postavlja vprašanje veljavnosti alpinističnega dosežka ob pomoči dopinga – dodatnega kisika.
Med mnogimi prepovedanimi preparati in postopki je med drugim tudi (WADA):
Povečanje prenosa kisika:
– umetno povečanje vnosa, transporta ali oskrbe s kisikom,
– krvni doping.
V Evropski konvenciji za boj proti dopingu v športu med drugim piše tudi:
… cilj EU je doseči večjo enostnost med članicami zaradi ohranitve napredka idealov in načel…
… mora imeti šport pomembno vlogo pri varstvu zdravja, pri moralni in telesni vzgoji…
… cilj Evropske konvencije je zmanjšati in končno odpraviti doping iz športa…
So torej športni dosežki doseženi z uporabo dodatnega kisika neverodostojni, neveljavni, neetični?
Bi se morala UIAA in z njo PZS zelo jasno omejiti od uporabe in bi člane, ki doping uporabljajo izključila iz svoje zveze (in sistema sofinanciranja) kot to naredijo v drugih športnih zvezah?
Komentiraj (7):
Bojan Leskošek, ponedeljek, 9. februar 2009, ob 16:59
Edino mesto, kjer WADA omenja kisik, je “M1. ENHANCEMENT OF OXYGEN TRANSFER
…
2. Artificially enhancing the uptake, transport or delivery of oxygen, including but not limited to perfluorochemicals, efaproxiral (RSR13) and modified haemoglobin products (e.g. haemoglobin-based blood substitutes, microencapsulated haemoglobin products).”
torej v zvezi s *prenosom* kisika, kjer se sicer omenja tudi “uptake” (domnevam, da je s tem mišljen prehod v kri v pljučih?), pri čemer so navedena sredstva, ki spodbujajo same procese, ne pa kisik sam (je pa res, da piše “not limited to”).
Gre torej za pravno vprašanje, o katerem verjetno ne gre preveč modrovati, ampak je za razlago treba zaprositi WADA.
Glede “…dosežki doseženi z uporabo dodatnega kisika neverodostojni, neveljavni, neetični? ” pa je treba povedati, da je glavni razlog prepovedi dopinga škoda, ki ga ima ta za zdravje, o čemer pa tu ne verjetno moremo govoriti (prej nasprotno).
Dosežki pa so so lahko “neveljavni” in neetični, če se zanika (ali pa tudi samo zamolči) uporaba dodatnega kisika – ne samo pri vzponu, ampak tudi npr. pri dihanju v šotoru na noč pred zaključnim vzponom.
Boris Strmšek, ponedeljek, 9. februar 2009, ob 19:07
Kot je zapisal Bojan, pri uporabi kisika gre prej za ohranjanje zdravja, kot pa za škodo zdravju. Res pa je, da je treba razlikovati vzpone s kisikom in brez. Vsekakor gre pri uporabi kisika na visokih vrhovih za precejšnje olajšanje vzpona. Tako sedaj vzpone ob uporabi kisika verjetno ne moremo šteti med vrhunske dosežke, vsaj po normalnih pristopih in lažjih smereh. Pa mislim, da je vrhunskim alpinistom tako jasno, kako in kaj. Tukaj gre bolj za tiste, ki mislijo, da jim je vzpon s kisikom po normalni smeri na osemtisočak že odprl vrata v vrhunski alpinizem. Tukaj gre bolj za javnost, kateri takšni “vrhunski” alpinisti prodajajo svoje dosežke. Po moje pa vseeno ne moremo šteti uporabe kisika med doping, temveč je podobno, kot je razlika med tehničnim in prostim plezanjem. Kdor je dovolj dober, prepleza smer prosto, ostali si pomagajo s klini. A obstaja tudi zelo težko tehnično plezanje, rezervirano za vrhunske mojstre. In vzpon po zelo težki prvenstveni smeri na osemtisočak z uporabo kisika je vsekakor nekaj drugega, kot pa vzpon po normalni smeri. Tako mimogrede, če bi imel priložnost vzpona na Everest na primer, se v končni fazi tudi kisika ne bi branil, čeprav bi vsekakor poskusil priti čim višje brez njega. A ne spadam med vrhunske alpiniste in tudi takšni visoki vrhovi me preveč ne privlačijo.
Mislim, da kisik ni tako problematičen, tukaj se pojavljajo tudi drugi pripomočki, ki pomagajo do dosežkov. Ti pa so podobni, kakor pri drugih športih in resnično predstavljako doping. No, takšni pripomočki bi nas morali bolj skrbeti. Ker predstavljajo lažjo, neetično in za zdravje škodljivo pot do dosežkov. Tega pa v nobenem športu ne smemo dopustiti.
Filip Vidmar, torek, 10. februar 2009, ob 08:58
Postavlja se mi vprašanje, zakaj bi bila PZS (posredno?) članica MOK-a oziroma ali je alpinizem sploh šport. Za športne dejavnosti naj bi bil bistvenega pomena izmerljiv rezultat, dosežen v kontroliranem in standardiziranem okolju in z natančno predpisanimi pripomočki, čim bolj enakimi za vse tekmovalce. Končno, zakaj bi alpinizem morali presojati s športnimi merili in ga izenačevati z dviganjem uteži in tekom na 100 m?
Iztok Cukjati, torek, 10. februar 2009, ob 14:07
Alpinizem spada med športne panoge, kjer okolje ni kontrolirano in standardizirano. Nenazadnje je podobno tudi pri tekmovalnem turnem smučanju, teku na smučeh, gorskem teku, jadranju na daljših regatah ipd.
Morda je razlika v tem, da v alpinizmu tekma ne poteka istočasno za vse udeležence, zagotovo pa vzpone presojamo po “športnih merilih”: dolžina smeri, kompleksna ocena smeri, ocena najtežjega dela smeri, nadmorska višina, način vzpenjanja idr. nam skupaj dajo “športno merljiv” dosežek.
Filip Vidmar, sreda, 11. februar 2009, ob 10:15
Fino. Kdaj bo torej naslednje svetovno alpinistično prvenstvo?
Iztok Cukjati, sreda, 11. februar 2009, ob 12:47
Svetovnega prvenstva ne bo! 🙂
Bodo pa športniki alpinisti (vsaj v Sloveniji) razvrščeni v Svetovni, Mednarodni, Državni, Perspektivni in Mladinski razred kategorizacije vrhunskih športnikov.
Prejeli bodo del denarja za nekatere odprave, ki ga bodo dobili z naslova “vrhunski šport”.
Nenazadnje sta brata Schmitt prejela zlati olimpijski medalji (!) za vzpon preko severne stene Matterhorna.
Filip Vidmar, sreda, 11. februar 2009, ob 13:00
A nista to tista dva svizca, ki v izmenah zavijata čokolado?
