(*15. marec 1959, † 2. september 2026)
Alpinist. Gorski vodnik. Reševalec. Človek in gore.
Ko se je v začetku septembra razširila novica, da Janeza ni več, je nastala pozornost, kakršne ne poznamo pogosto. Tišina, ki ne pomeni praznine, temveč zarezo — tisto, ki jo začutiš, ko izgine človek, ki je bil dolga desetletja opora, glas, roka, ki je segla v steno ali v snežni plaz, kadar je bilo treba.
Jojo je bil eden tistih, ki so gore živeli celostno: alpinist, inštruktor, gorski vodnik, gorski reševalec, reševalec letalec, inštruktor, vodnik lavinskega psa, gasilec, itd. Vse to in najbrž še kaj, a nikoli kot naštevanje funkcij — temveč kot naravno nadaljevanje njegovega značaja: pomagati, učiti, biti zraven, ko je težko.
Sedeli smo za mizo, utrujeni od celodnevnega kopanja snežnih grobov, v katerih smo se skrivali, da so nas lavinski psi iskali, se izmenjevali v vlogah. Sedeli smo in Zvonc ter Vili sta začela in se izmenjevala v deklamiranju:
* »Včasih mi je tku, ku da mi kej fali,
ku da bi htjelo neki u meni kažin nardit,
ku da bi mi jetra gledala ven iz uči.
Včasih mi je prou rjes, ma za …«
Pri Gorski reševalni službi Kranj so zapisali: »Janeza ni več. Zarezalo je, kot zareže redko kdaj. Janez, naš prijatelj, soreševalec, mentor.
Rad je imel gore — tisti nekoristni svet tam zgoraj, kot je rad rekel — in ljudi, ki so se v njih znašli v stiski. Od leta 1983 je bil član GRS Kranj, dolga leta pa tudi poklicni gasilec. Verjetno ne bomo nikoli prešteli vseh akcij, v katerih je sodeloval, vseh ljudi, ki jim je pomagal, vseh trenutkov, ko je njegova mirna kri odločala o izidu.
Bil je učitelj: ni reševalca, ki ne bi nosil v sebi vsaj delček njegovega znanja, njegovega humorja, njegovega ‘počakaj malo, najprej razmisli’.«
Vili in Zvonc sta začela novo:
** »E, tu je ena prou žalostna štorija
o enmu, ka se je klicu Pepi Žbaradorja.
Kar zase je vejdu, je držu pikon,
ma drgače je bil prou en velik kaštron.«
Začetki, ki so napovedali pot
Janez je v alpinistični svet vstopil zgodaj in odločno. Že leta 1981 ga sledimo v alpinističnih novicah, ko je plezal z Matejem Kranjcem, Marjanom Ručigajem, Francijem Markičem, Rudijem Lanzem, Markom Ažmanom, Andrejem Zidarjem, Urošem Herlecem. Tistega decembra so ga sprejeli med pripravnike AO Kranj.
Leta 1982 je sledil niz zimskih smeri: Skriti žleb, Butinarjeva, Direktna v Kočni, Direktna v Malem Draškem vrhu. Leta 1983 je postal alpinist AO Kranj. Plezal je z Mišom Jamnikom, Nejcem Zaplotnikom, Rudijem Lanzem, Matjažem Begušem. V Mojstrovki, Kočni, Travniku, Šitni glavi, v slapovih pod Češko kočo. Januarja 1983 so na sprejemu AO Kranj postali novi alpinisti: Igor Jelovčan, Franci Markič, Srečo Rehberger, Janez Triler in Andrej Zidar.
V osemdesetih je bil povsod: v Kokri, v Špiku, v Anič kuku, v Koritu, v smeri Šimenc–Škarja, na rallyju Pizzo Tre Signori, v Direktni v Špiku. Vodil alpinistično šolo.
V devetdesetih je bil inštruktor, vodja zimskih tečajev, gorski vodnik, človek, ki je znal povezati generacije. Plezal je Wissiakovo, Cizljevo, Prečenje v Ospu, slapove Strah graben, Lušov graben, Direktno v Storžiču. Leta 1993 je bil del odprave v Paron v Andih — Artensonraju, Chopicalqui, Avstrijska smer.
Leta 1995 je stopil v proces UIAGM/IVBV. Leta 1997 pa je postal del mednarodne družine gorskih vodnikov.
To je le delček. A dovolj, da pokaže, kako široka je bila njegova pot — in kako globoko je segla v slovensko gorniško kulturo.
*** Vili in Zvonc sta odpila vsak svoj požirek in:
»Vsak kmet rad svoje vino ma, odkar ta svet stoji,
ma pru usakmu ga ne da, s prjatli ga deli.«
Včasih me je poklical, ker ni bil čisto prepričan, kje gre tista steza. Drugič sva se srečal pod Sedlom, ko je s štirinožnim sopotnikom šel pogledat za krovskim poslom pri koči. Vedno je imel čas za štos, za nasmeh, za tisti droben komentar, ki je razelektril napetost.
Ko odpreš fotografije z analize najhujše nesreče gorskih reševalcev, vidiš v njegovih očeh tiste iskre, ki jih gorski reševalec ima — ali pa jih nima. Jojo jih je imel.
Boris Štupar
* https://besedilo.si/iztok-mlakar/bestija
** https://besedilo.si/iztok-mlakar/pepi-zbaradorija
*** https://besedilo.si/iztok-mlakar/karlo-spacapan
Pogreb Janeza Trilerja bo v ponedeljek, 7. septembra ob 14. uri na Mestnem pokopališču
Kranj. Žara bo v mrliški vežici od 10. ure dalje.
Svojci v Janezov spomin, cvetje in sveče hvaležno odklanjajo, kdor tako čuti, pa lahko donira Društvu gorske reševalne službe Kranj (TRR: SI56 0700 0000 1028 484) in tako pomaga nadaljevati njegovo poslanstvo.
