CAI Friuli Venezia Giulia sporoča, da je via ferrata Amalia Zuani Bornettini (611F) ZAČASNO ZAPRTA, potem ko je podor poškodoval odseke 9, 10 in 11. Do popolne sanacije in ponovne vzpostavitve varnih razmer je prehod po ferrati prepovedan.
Reševalne in tehnične ekipe so že na terenu; o ponovni odprtosti bodo obvestili takoj, ko bo pot ponovno varna.
Priporočila
Ne dostopajte na ferrato.
Upoštevajte zaporo in označbe na terenu.
Prosijo za delitev obvestila, da doseže čim več obiskovalcev območja Montasija.
Ferrata Amalia je ena najlepših in najbolj zgodovinsko bogatih povezav v vzhodnih Julijcih, zato je varnost obiskovalcev pri sanaciji prednostna naloga. Poleti 2026 je bila po prejšnji sanaciji ponovno odprta, zdaj pa je zaradi novega podora do nadaljnjega zaprta.
Zgodovina ferrate Amalia Zuani Bornettini (611F)
Pot, ki povezuje dve dolini, dva svetova in dve zgodbi: lovsko in alpinistično.
Ferrata Amalia Zuani Bornettini je ena najbolj prepoznavnih in zgodovinsko najbogatejših visokogorskih poti v vzhodnih Julijcih. Danes jo poznamo kot moderno, dobro opremljeno ferrato, ki se dviga iz Zajzere proti Altopianu Montasio, a njene korenine segajo daleč v 19. stoletje – v čas, ko se gorske poti niso rojevale zaradi rekreacije, temveč zaradi preživetja.
Konec 19. stoletja so lovci iz Reklanske doline (Val Raccolana) odkrili prehod, ki jim je omogočal, da so se z južnih pobočij Montaža spuščali proti severu, takrat še onkraj italijanske meje. To je bil čas, ko je znanje o terenu pomenilo varnost, hrano in prehod med dvema svetovoma. Prehod, ki ga danes poznamo kot ferrato Amalia, je bil takrat lovska pot, speljana po naravnih policah, žlebovih in prehodih pod severnimi stenami Montaža.
Ta zgodnja pot je bila tanka, izpostavljena, neoznačena – a je povezovala dolini, ki sta bili sicer ločeni z mogočno skalno arhitekturo Montaža.
Amalia Zuani Bornettini – ženska, ki je presegla svoj čas
Sodobna ferrata je posvečena Amalii Zuani Bornettini, tržaški alpinistki, ki je v času, ko je bilo žensko plezanje redkost, opravila številne pomembne vzpone v Julijcih. Plezala je v ženskih navezah, kar je bilo za tisti čas izjemno napredno in pogumno.
Najnižji stolp v grebenu Draghi nosi njeno ime – Torre Amalia – kot simbol spoštovanja do njene predanosti goram.
Njena zgodba se je tragično končala 28. avgusta 1949, ko je padla nad vstopom v Hornovo smer na Montažu. Ko je bila ferrata leta 1957 uradno odprta, je postala spomenik njenemu življenju in njenemu odnosu do gora: spoštljivemu, predanemu, pogumnemu.
Sodobna ferrata – pot zgodovine, razgledov in arhitekture Montaža
Ferrata Amalia je danes ena najlepših panoramskih povezav v Julijcih. Pot se dviga iz bivaka Stuparich (1578 m), poteka pod Severnim stolpom Montaža, nato pa se zavihti na Veliko polico – mogočno naravno polico med 2400 in 2500 metri, ki objema severozahodne stene Špika nad Policami (Jôf di Montasio).
Zaključek je pri bivaku Suringar (2430 m).
V zadnjih letih je ferrata večkrat doživela sanacije zaradi podorov, kar je značilno za severne stene Montaža. Vsaka zapora in ponovna odprtost nas opominjata, da je ta pot živ organizem – del gorskega sveta, ki se spreminja, diha, razpada in se znova sestavlja.
