Duhovni svetnik Jakob Aljaž, župnik na Dovjem, praznuje jutri, 6. julija osemdesetletnico rojstva. Izredno plodovito je njegovo delo na kulturnem, na socialnem polju, bogato in blagoslovljeno je njegovo delo na polju narodne prosvete in njegov trud za razvoj planinstva. Jubilant se odlikuje kot pevec in komponist. Njegova je zasluga, da se je lepo petje tako priljubilo in udomačilo pri slovenskem ljudstvu. Njegove pesmarice so v mnogo izdajah šle med narod, slovenska pesem si je osvajala srca in budila narodno zavest med ljudstvom v času, ko se je širila germanizacija.
Aljaž je uglasbil tudi mnogo narodnih pesmi in njihove prijetne melodije se sedaj razlegajo po vsej slovenski zemlji. Pri tem treba pomnili, da je jubilant samouk, a se je z velikim talentom in navdušenjem oklenil pesmi. Njegova kompozicija je preprosta in lahka, toda v srce segajoča. Izredno mnogo je storil sivolasi »triglavski župnik« za razvoj tujskega prometa in turistike.
L. 1889. je prišel kot župnik na Dovje. Tu se mu je nudila prilika, pobliže spoznali krasoto naših planin, zlasti triglavskega pogorja. Kot neumoren turist je spoznaval lepoto stvarstva, vzljubil je planine in je želel zbuditi zanimanje zanje med preprostim ljudstvom in med inteligenco. L. 1896. je govoril v Narodnem domu v Ljubljani širšemu občinstvu »o Triglavu in okolici« in s tem govorom je zbudil med Slovenci zanimanje za turistiko. Do takrat namreč so bili z malo častnimi izjemami edini obiskovalci naših planin pastirji in planšarji. Aljaž je dajal pobudo, da so se gradile poti in planinske koče, pomagal je z denarjem in svetom.
Premalo se zavedamo, kako velike so njegove zasluge na tem polju. Tudi drugje se je Aljaž vsestransko udejstvoval. Opozorim samo na spomenik padlim vojakom in na vodovod na Dovjem. Pri tem ne smemo pozabiti, da mu mnogo težavnega dela nalaga zlasti njegov stan. Koliko je storil kot dušni pastir, vedo hvaležna srca njegovih faranov, ve vsemogočni Bog.
Da bi opisali vse, kar je storil dobrega in koristnega, bi napisali knjigo. Zato bodi dovolj, da smo opozorili na najpoglavitnejše. O častiti starček-jubilant, koliko si storil za blagor naš in v čast božjo. Mi se ti klanjamo hvaležnih src in prosimo večnega Boga, naj te ohrani še mnogo, mnogo let, nam v blagoslov, svetu v čast!
J. J.
Slovenec, 5. julij 1925 – dLib.si
