Slovenski alpinizem 2001
Jaka Kokove(1978 – 2001)
Jack, po petih letih spomin že kristalizira. Ne spomnim se več vseh naših druženj. In vendar je tisto, kar je ostalo, jasno in čisto. Kot kristal. Prvi spomin je iz Stare šole, s kitaro, malo melanhoničen. Potem poleti ob Soči ob dveh zjutraj skupaj z ostalimi v ekstazi prepevaš Niete. Za novo leto zjutraj plešeš s Katjo v snegu, takrat, ko sta začela vajino skupno pot.
Ne vem, kdaj si prvič šel v hribe. Tudi se ne spomnim, kdaj sva šla prvič skupaj. Spomnim pa se Jerebice, ko si na vrhu povlekel iz nahrbtnika fotoaparat in predlagal naturalistično fotko. Potem sem jo imel na zidu v svoji sobi v Študentu. Ti pa si vedno več fotografiral. In vedno pogosteje zahajal v hribe. Veliko tudi sam. Nekoč, ko sem te vprašal zakaj, si mi odgovoril, da ne maraš neizpolnjenih obljub. In da nerad čakaš. Če si se za nekaj odločil, si to tudi izpeljal. Vedno si govoril, da je potrebno iti do konca. Ne glede na vse. Včasih prav z otroško trmo. In vendar vedno premišljeno. Kot takrat, ko si opustil poletno delo vodnika na Soči in potem prodajal pivo na vrhu Mangarta. Zaradi sebe, zaradi drugačne izkušnje. In kondicije. Tudi Feniksa si skupaj s Tinkom in ostalimi pripravljal zaradi izkušnje in vere, da mladina niso samo mladi, ampak vsi, ki delujejo za nek skupni cilj in ne samo nemočno opazujejo. Bili smo idealisti, vendar je prav tako. Izdal si pet številk in kot da bi vedel, je bila zadnja natisnjena v črni barvi.
Ko sva se teden dni pred nesrečo z avtom peljala iz Ljubljane proti Bovcu, si mi hiteč med tistimi ovinki razlagal, kako ne zdržiš tedna v Ljubljani, če ne greš prek vikenda v gore. Da ti je to nuja, potreba. Čeprav filozof, nisi poskušal tega utemeljiti. To si sprejel kot dejstvo. Na najinem zadnjem izletu na Grmadi si mi podaril Descartesove Meditacije. Napisal si: »Samo eno točko je hotel Arhimed in z njo bi premaknil svet«. Verjel si razumu in zaupal si sebi. Kot sem te kot prijatelj razumel, se nisi bal niti tistega zadnjega, kar vsakega od nas čaka. V zadnjih dveh letih pred nesrečo si veliko smučal. Največ sam. Med tisto vožnjo si mi razlagal, kako ti izdelujejo nove smučke. Prav take kot Karničarju. Mislim, da nisi nikoli smučal na njih.
In nam, ki smo ostali in smo te imeli radi, ne preostane nič drugega, kot da se te spominjamo. In veliko si z nami.
Marko Klavora
– – – –
Spomin in opomin gora (kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah)
24. marca 2001 zjutraj je 23-letni Jaka Kokove, iz Male vasi pri Bovcu, študent filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani, alpinistični pripravnik AO Bovec, ki je bil navdušen planinec in alpinist, v zadnjih dveh letih pa tudi ekstremni smučar, odšel iz Ljubljane na Jezersko. Opraviti je nameraval smučarski spust z Mlinarskega sedla. Kot so kazale sledi, se je vzpenjal po smeri Ski proti Mlinarskemu sedlu (2334 m, Kamniško-Savinjske Alpe, Atlas 85 B 1). Bilo je trdo in poledenelo, kar je bilo za vzpenjanje oziroma plezanje po smeri navzgor odlično. Vendar zaradi tega ni bilo mogoče ugotoviti, kje je začel smučati in tudi ne, kje je izgubil nadzor nad smučmi in zdrsel ali padel čez steno, vsaj 300 m globoko, od tega čez stometrski skok. Obležal je na Spodnjih Ravneh (1600 m, blizu Češke koče). Vreme je bilo lepo in vetrovno. Ob 19.30 je oče obvestil jezerske gorske reševalce, da se ni vrnil. Našli so ga mrtvega naslednje jutro.
Gorski reševalci so v poročilu zapisali, da gre za izredno zahtevno smučarsko smer VI. težavnostne stopnje, kjer se najmanjša napaka lahko usodno konča.
