Planinski vestnik 2001/03
NAMESTO KOMENTARJA
S Planinsko zvezo Slovenije se dogaja nekaj usodnega: nekdanje vrednote so na marsikaterem področju postale nične, menda je vse samo še denar, nekdaj najbolj zaslužni člani najbrž ne bodo imeli na straneh Planinskega vestnika večnega spomina niti v obliki fotografije in kratkih poslovilnih besed. O tem premišljujem, ko poslušam alpinista, gorskega reševalca, gorskega vodnika, enega od junakov prve slovenske himalajske odprave, varstvenika gorske narave in učitelja planinstva v najširšem smislu Marjana Keršiča-Belača.
V soboto, 3. februarja letos, je na zborovanju slovenskih gorskih vodnikov posredno zvedel, da postaja popolna ničla. Ima sicer izkaznico Združenja gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS) s številko 18, v njej piše, da je postal pripravnik za gorskega vodnika leta 1947, da je izprašan in potrjen gorski vodnik od 25. februarja 1997, ko so bili slovenski gorski vodniki po desetletjih spet mednarodno priznani in sprejeti v mednarodne vodniške organizacije, pod te podatke je podpisan predsednik ZGVS Marko Štremfelj, v izkaznici so predsednikov podpis, žig in znamkice od leta 1997 in tudi za letošnje leto, kar pomeni, da je izkaznica veljavna – čez zabeležko, da je imetnik te izkaznice gorski vodnik in ima za opravljanje svojega poklica dovoljenje pristojnega organa Republike Slovenije, pa je pritisnjen žig »neveljavno«. V izkaznici je še žig, da je njen lastnik od začetka letošnjega februarja prostovoljni član ZGVS in ni vpisan v imenik aktivnih gorskih vodnikov.
Belač zdaj pač ni aktivni gorski vodnik, kot ni še marsikdo, ki je včasih bil – toda Belačevega imena (in nemara še katerega drugega imena iz vrst nekdanjih slovenskih gorskih vodnikov) ni niti v brošuri »Seznam gorskih vodnikov in vodniške tarife«, ki jo je izdalo ZGVS, čeprav ima njegov lastnik izkaznico, s katero se lahko vsak trenutek izkaže, da gorski vodnik v resnici je. Njegovega imena ni niti med aktivnimi gorskimi vodniki z mednarodno licenco in niti med »navadnimi« aktivnimi gorskimi vodniki, kjer so navedeni tudi ljudje, ki že zelo, zelo dolgo niso nikogar peljali v gore, nekateri pa razen prijateljev sploh nikoli nikogar, ni ga niti med neaktivnimi gorskimi vodniki in seveda niti med častnimi gorskimi vodniki, ker je na tem seznamu nasploh samo eno ime.
Belaču ostanejo samo njegovi vodniški in alpinistični dnevniki, ki jih je s svojo kaligrafsko pisavo vse življenje skrbno pisal in v katerih je popisan vsak njegov gorski obisk, tudi vodništva in reševanja.
Organizacija, ki naj bi pestovala svoje tako svetle zglede, pa ga ne pozna več.
Marjan Raztresen
