Delo, 21. julij 1981
Večina kar devetdeset odstotkov nesreč v naših planinah se zgodi zaradi precenjevanja lastnih sposobnosti, prevelikih naporov in pomanjkljive opreme – Skoraj četrtina je smrtnih
LJUBLJANA, 20. julija
Vesti o nesrečah v planinah res ne polnijo črne kronike vsak dan. Toda, vedno znova, ko helikopter pripelje s hribov hudo ranjenega, mogoče celo mrtvega človeka, ali če se ponesreči skupina planincev, kot pred dnevi v Severni steni Triglava, zveni vest o tem absurdno. Čeprav se je zgodila samo nesreča, kot se jih zgodi na cestah desetine, se zdi ta v planinah še veliko bolj nesmiselna in grozna.
Triglavska stena je postala zadnja leta modna plezalna tura. Prav zaradi tega, je dejal načelnik gorske reševalne službe v Kamniku Cene Griljc zaidejo vanjo tudi ljudje, ki niti psihično niti fizično ne zmorejo napora, kot ga zahteva od plezalcev. Še več: zgodi se, da taki nedeljski plezalci puste v Aljaževem domu svoj nahrbtnik in čelado, češ saj »tole stenico pa naskočimo in preplezamo v nekaj urah.« Potem se odlomi oprimek, popusti klin, odkruši kamen, spremeni se vreme in nesreča je tu. Včasih tudi s smrtnim izidom. Vse to se seveda lahko zgodi tudi pravemu alpinistu, vendar ga bo pred padajočim kamenjem vedno varovala čelada, če bo moral bivakirati v steni, bo imel pri sebi vrečo za bivakiranje in druga topla oblačila, tudi gorilnik in nekaj hrane mu ne bo manjkalo. Navadno bo z njim še soplezalec, ki ga bo obdržal na vrvi, če bo med plezanjem popustil klin.
Pravi alpinist se zaveda nevarnosti. Nanje so ga opozarjali v letih priprav, ko je začel hoditi v gore po markiranih poteh, šele po šestnajstem letu se je lahko vključil tudi v alpinistično šolo. Tu se je, kot vsi alpinisti seznanil s hojo in z vremenskimi razmerami v gorah, opremo, oblačenjem, zgodovino planinstva in alpinizma. Potem je začel počasi plezati in uporabljati alpinistično opremo. Toda nikoli sam, vedno v spremstvu alpinističnega inštruktorja ali izkušenega alpinista. Takšno pripravništvo je lahko trajalo nekaj let. Sele, ko so ga dodobra preizkusili, ko je naredil alpinistični izpit, si je lahko začel izbirati smeri in soplezalce po lastni volji.
Iz takih alpinistov, je dejal Cene Griljc, se je nato izoblikoval tudi rod naših gorskih reševalcev. Torej ljudi, ki ne hodijo v hribe samo za svojimi cilji in takrat, ko si tega zaželijo, pač pa so pripravljeni pohiteti v gore na klic na pomoč, ob vsaki uri in ob vsakem vremenu. Danes je v Sloveniji 540 gorskih reševalcev in pripravnikov, povprečno starih med tridesetimi in štiridesetimi leti.
Nesreč v naših planinah ni malo! Vsako leto zahaja v gore več njihovih ljubiteljev. Lani so jih po vpisih v knjige našteli 1,300.000. K temu je treba dodati še kakšnih 450.000 planincev, ki imajo to grdo navado, da se ne vpisujejo v planinske knjige. Dnevniki gorskih reševalnih služb so zabeležili 81 nesrečnih dogodkov in 96 reševanj planincev oziroma alpinistov. Skoraj četrtina teh nesreč se je končala s smrtjo, nekaj več kot 35 odstotkov pa s hudo telesno poškodbo. Z drugimi besedami, to bi pomenilo, da se je lani ubil vsak 59.000. planinec, ponesrečil pa vsak 38.000., ki je odšel v gore.
Brez primerne radijske zveze ni prave reševalne službe
Ti ljudje so večinoma v službah. Zato pomeni dan reševanja, izgubljen delovni dan, ki, ga mora delovni organizaciji, kjer so zaposleni, pač nekdo nadoknaditi. V primeru, če prinesejo z gora živega ponesrečenca, plača ta delovni dan organizaciji združenega dela socialno zavarovanje. Če pa je bil ponesrečenec v planinah tujec ali pa se je nesreča končala s smrtjo, plača stroške izgubljenega delovnega dne reševalcev Planinska zveza Slovenije. Reševalci za svoje prostovojno delo ne dobe drugega kot hranarino v višini dnevnice. Letos je večina slovenskih gorskih reševalcev dobila od Zavarovalne skupnosti Triglav smučarske bunde. Toda s svojo reševalno opremo niso zadovoljni: stara je že, manjka jim nekaj osebne opreme, vrvi, predvsem 80-metrskih, in razna zaščitna oprema. Najslabše je z radijskimi zvezami. Prenosni aparati, ki jih reševalci pri reševanju v steni nujno potrebujejo, so stari že dobrih deset let. Kakšni dve leti sta minili od takrat, ko je Planinska zveza Slovenije zbrala denar za nove, vendar jih zaradi omejitev uvoza ni mogla dobiti.
»Pri vsem naporu, ki ga od reševalcev terja akcija v gorah, je tisti, ki ga doda slaba ali sploh nemogoča oprema, povsem odveč,« je dejal Janez Brojan mlajši, načelnik gorske reševalne službe v Mojstrani. Pred dvema letoma, ko je na primer, sneg presenetil očeta in sina pod Kalvarijo, je moral reševalec gaziti čez vso Krmo do Radovne, da je lahko sporočil, kaj za akcijo reševalci sploh potrebujejo. Naše stare radijske zveze so namreč odpovedale, je dejal Brojan.
Tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah imajo z radijskimi zvezami prej slabe kot dobre izkušnje. Lani so sicer postavili radijsko postajo na Kamniškem sedlu, z njeno pomočjo je, na primer, junija letos uspelo gorskim reševalcem iz Kamnika ob plezalni nesreči v Planjavi spraviti ponesrečenca v bolnico v rekordnih dveh urah. Toda, če bi se zgodila nesreča kjerkoli zunaj venca gora okrog Kamniškega sedla, bi moral reševalec sam vse do Kamnika; kajti ob sobotah, nedeljah in praznikih med Kamniško Bistrico in Kamnikom ne dela niti telefon! Tudi radijska zveza s Kokrskega sedla s Kranjem je letos zaradi stare aparature odpovedala.
V primerjavi z reševanji, ki se jih spominja Janez Brojan – starejši še v tridesetih letih, teče danes vse neprimerno hitreje. Takrat smo imeli v hribih okrog Triglava od 5 do 8 nesreč letno. Toda, reševanja so trajala tudi po nekaj dni. Predno je prišlo sporočilo o nesreči v Mojstrano, predno smo mi prihiteli po dolini Vrat, že to je trajalo lep čas. Takrat tudi nismo imeli opreme: nekaj doma izdelanih klinov, pa samo 40- metrske konopljene vrvi, ki jih ni bilo mogoče podaljšati in zvezati, če so se napile vode.
V Kamniških planinah na primer zabeležijo letno povprečno deset nesreč. Največ seveda v hribovski sezoni, od junija pa do konca oktobra. Zanimiv je tudi podatek, da je med ponesrečenci največ mladih ljudi, starih okrog dvajset let.
Čeprav se v Kamniških veliko pleza v Koglu, Skuti, Planjavi, Brani, Vežici, Rzeniku pa še kje je alpinističnih nesreč sorazmerno malo. Le ena do dve na leto.
Naša gorska reševalna se ukvarja predvsem z akcijami iskanja, je dejal Cene Griljc. Od lanskega junija, na primer, nismo našli pogrešane planinke, ki je odšla sama v hribe in so jo zadnjič videli 14. junija na Korošici. Letos, prvega januarja, je odšel sam v hribe starejši človek, ki so ga nazadnje videli v Kamniški Bistrici, in ga kamniški reševalci kljub iskanju peš in s helikopterjem, nismo mogli najti. Seveda pa so mnoge naše iskalne akcije na srečo preživelih in njihovih svojcev, pa na nesrečo ozko omejenih sredstev za reševanje, izkažejo kasneje za nepotrebne. Letos je odšlo 25 do 30 gorskih reševalcev iz služb, ker so dobili obvestilo, da pogrešajo tri planince, ki so šli na Brano. Ti so se, medtem ko so jih reševalci iskali, sami vrnili po drugi poti in se kljub obvestilu v Kamniški Bistrici, da so jih odšli iskat reševalci meni nič, tebi nič mirno vrnili domov. Toda, lahko bi bilo tudi drugače, kot letos februarja in marca na Brani, ko sta zdrs in plaz zahtevala smrtne žrtve. Klic na pomoč je klic na pomoč in o tem, ali je potreben ali ni potreben, lahko reševalec presodi šele po opravljenem delu, pravi vodja kamniških reševalcev.
Reševalec je alpinist, vendar reševanje ni niti šport niti poklic
Danes si gorski reševalci pomagamo z najlonskimi in jeklenimi vrvmi, ki so dolge 100 metrov, sestavimo jih lahko tudi do dolžine 250 metrov, je očeta dopolnil sin Janez. Poleg tega, pa je pri reševanju nenadomestljiv helikopter. Brez njega letos osmih ponesrečencev iz Nemške smeri nikakor ne bi mogli spraviti iz stene. V pičlih štirih urah in pol. Helikopter je sodeloval tudi pri rekordnem dveurnem reševanju kamniških reševalcev izpod Planjave.
Tudi reševalcem iz Rateč je helikopter že mnogokrat priskočil na pomoč. Zadnjič 6. julija v Jalovcu, ko se je v Hornovi smeri Jalovca planincu izpulil klin in se je pri petnajstmetrskem padcu hudo poškodoval. Sporočilo o nesreči je potovalo iz Tamarja v Kranjsko goro in potem v Rateče. Na helikopter so morali reševalci čakati okrogli dve uri. Toda, še vedno smo prišli na kraj nesreče prej, kot če bi morali na Jalovec peš, je dejal vodja tamkajšnje gorske reševalne službe Jože Rožič. Pa še nošenje nam je bilo prihranjeno!
Reševanje v gorah pri nas ni poklic, pač pa prostovoljna akcija. Čeprav dela reševalcem ni treba plačati, takšna akcija stane veliko denarja in človeškega truda. Pa zakaj? Zato, ker so ljudje nepremišljeni, ker hodijo v hribe ob nepravem času, ob slabem vremenu, ker ne poznajo poti in smeri in niso kos težavam.
Podobno kot v Kamniku, imajo tudi v Mojstrani v svojem dnevniku reševanj zabeleženih le malo nesreč z alpinisti. Letno le dva do tri primere. Kar osemindvajset nesreč pa se je lani primerilo na planinskih poteh. Zanje so imeli 14 reševalnih akcij in porabili 28 reševalnih dni. Letno morajo na približno pet poizvedovalnih akcij. Lansko leto, se spominja Janez Brojan mlajši, so šest ljudi iskali tri dni, pa so se končno sami vrnili. Nekaj planincev se je za večno izgubilo v snegu pod Triglavom.
Skoraj polovica nesreč v hribih se vsako leto zgodi do konca julija, čeprav sta po obisku gora močnejša avgust in september. Pozimi oziroma v zimskih razmerah so hribi nevarnejši, vendar je zimskih obiskov vsako leto več. Samo lani so bili zdrsi na snegu vzrok četrtini nesreč. Tudi snežni plazovi ne zaostajajo veliko, saj so lani zasuli kar enajst planincev. Zdrsi na travi, listju, ali grušču so v statistiki zastopani samo z enim ali dvema primeroma. Kakorkoli že obračamo vzroke za nastanek planinskih nesreč, se najpogosteje izkaže, da imajo za botre precenjevanje lastnih sposobnosti in podcenjevanje nevarnosti, prevelik napor in pomanjkljivo opremo, je dejal Albin Vengust, načelnik komisije za gorsko reševanje pri Planinski zvezi Slovenije.
Plezanje brez opreme je igra s smrtjo
Letošnjima nesrečama pod Triglavom ali vsaj v njihovem koncu je botrovala slaba oprema. Ne da je planinci oziroma alpinisti ne bi imeli! Rajši, kot da bi jo nosili na hrbtu, so jo neodgovorno pustili v domu v Vratih, se jezi Janez Brojan. Zagrebčanka, ki se je 4. julija letos ponesrečila v Slovenski smeri, je plezala brez čelade, brez nahrbtnika in brez vrvi! Toda, če bi imela čelado, pravi Janez, bi jo ta obvarovala pred smrtnim udarcem v glavo. Tudi med Beograjčani, ki so se ponesrečili trinajstega julija letos, je imel čelado samo eden. Nič čudnega, da je ob tako neodgovornem ravnanju Jugoslavija še vedno v vrhu evropskih alpinističnih nesreč. čeprav je njihovo število, glede na povečan obisk v hribih, v resnici upadlo.
Rateški reševalci so včasih zabeležili največ nesreč v snegu Jalovčevega Ozebnika. Zadnje čase jih je vedno več v stenah okrog Tamarja. Med alpinističnimi nesrečami, pravi načelnik gorske reševalne Jože Rožič, se zgode najtežje v lahkih smereh, kjer je potrebno manjše varovanje. Res je tudi, da je zadnji potres v Furlaniji zrahljal skalo, ki je zdaj nevarno krušljiva. Odlomi oprimkov so v stenah okrog Tamarja danes drug najpogostejši vzrok nesreč.
Seveda se tudi rateški reševalci napotijo kdaj v steno zaman. Letos so, na primer, dobili obvestilo, da dveh alpinistov ni iz Tchadovega stebra. Travnika. Izkazalo se je, da se je prvemu plezalcu odkrušil oprimek, padel je petnajst metrov, toda potem se je obema le posrečilo izplezati iz stene. Nesreča, ki je njuno plezarijo iz petih predvidenih ur podaljšala za dober dan, je priklicala na pomoč helikopter z reševalci, ki so se morali potem vrniti, ne da bi sploh začeli akcijo.
Gorska reševalna postaja v Ratečah šteje danes le 14 članov, med katerimi sta dva pripravnika in zaslužni član. Ob nesrečah ta maloštevilna ekipa dobro sodeluje s Kranjskogorci in, če je treba, tudi z reševalci iz Trbiža in Bovca.
Med žrtvami so res pravi alpinisti redki
Jože Rožič se spominja, da je bilo v štirinajstih letih njegovega dela pri gorski reševalni službi v Ratečah najtežje lansko reševanje v Belač-Zupanovi smeri v Šitah, ko sta se tam zaplezala dva Zagrebčana. Se predno so reševalci izplezali iz smeri, so bili mokri do kože, zapadlo je 25 centimetrov snega, k temu se je pridružila še nevihta. Toda delo reševalcev in neodgovornost plezalcev, odnos sreče in nesreče v hribih, še najbolj izrazi misel, ki jo je Jože dodal na koncu svoje pripovedi o dogodkih tiste noči v Belač-Zupanovi smeri: »Po eni strani smo bili na Zagrebčana jezni, ker sta odšla plezat brez potrebnih izkušenj in to že drugič, saj so ju pred mesecem iz Triglavske stene izvlekli že Mojstranci. Po drugi strani smo bili ob petih zjutraj v koči na Vršiču srečni, da se je vse dobro končalo.«
Med pogovori reševalci niso omenjali smrtnih nesreč izkušenih alpinistov v naših Alpah. Podatki govore, da se vsako leto ponesreči tudi nekaj ljudi, ki odhajajo v gore oboroženi z znanjem, s potrebno opremo in z izkušnjami. Pa vendar, kot da se reševalcem o teh dogodkih ni zdelo vredno govoriti. Postali so žrtve nevarnosti in tveganja, neločljivega dela športa, ki so se mu zapisali. Neodgovorneži, ki povzroče 90 odstotkov vseh nesreč v gorah, ne sodijo v ta krog!
ŽIVA PAULIN
