Jutro, 23. avgust 1931
V avgustu 1931.
V Lučah je farni svetnik Lovrenc, ki je godoval ponedeljek ali torek. Nedelja je bila njegova in farna. Proščenju pravijo Kranjci »žegnanje«, ob Savinji se ta praznik imenuje »lepa nedelja«, in je res lepa. Z vrha Krničnikovega griča sem gledal v ozko dolino ob sotočju Lučke Bele ali Lučnice s Savinjo. Črna vrsta moških, zlato nebo z duhovščino, rdeča bandera, bela vrsta žensk. Po zeleni trati do bele kapelice, cin cin. Z lin bimbam in bomboni, vse v enem ritmu, pripevanje in molitev, hoja, zvončkljanje in zvonenje, v jutranjem solncu, svežem planinskem zraku. Ko pogled v davno pogansko dobo. Za kulise Radeha, Molička in Peč in gori sinje nebo in solnce žarko.
Do Logarja so to nedeljo vozili busi, vsi polni, dva iz Celja, eden iz Solčave. Muzikanti so zasedli solčavski bus in vso pot prepevali, same šolske pesmi, s teksti nekako iz dobe okrog 1850, z zateglimi glasovi. Pri Logarju je »otvoritev« in blagoslovljenje nove kapelice. Velika reč, plakati so jo oznanjali po Ljubljani. Ljubljančanov seveda ni bilo. Kako neki? Peš se turistom ne ljubi po dolgih dolinah, ostanejo raje na vrhovih. Čez Podvolovljek je dolga. Z vlakom čez Zidani most in Celje je še daljša in draga. Ne solčavskemu Urhu, ne ljubljanskemu Magistru ali Gradu se še ni posvetilo, da bi vozil bus izpred Evrope čez Kamnik in Gornjigrad v Solčavo in nazaj, dasi bi se vsaj v sezoni 1—2 krat na teden takšna vožnja brezdvomno izplačala. Prišli so pa Celjani, Korošci in nekaj zagrebških letoviščarjev, ki so že zavohali ta lepi svet.
O prelepi dolini Logarski bereš tu in tam, in vedno le, da je neki slavni Ami Boué l. 1833. povedal, da je najlepša na svetu in da ima para le v Cirque de la Gavarnie v Pirenejih. Kaj, če bi nam kdo poiskal in dal celotni ta tekst? Sicer bi Ami Boué danes iz doline pobegnil, kakor bi sir Humphry Davy pobegnil iz Kranjske gore. Iz le te so napravili dolgočasno vas in iztrebili malo ne vse stare hiše ali jih nadomestili s predmestnimi brezstilnimi stavbami. Ista usoda je že doletela Logarsko dolino. Plesniku so pustili, da je postavil svoj novi planinski hotel, kakor bi se postavila oštarija v Gaberje, Trbovlje ali Šiško. Celjski Gorogranc, ki je kot stavbenik odgovoren, je le pokazal, da nima pojma o višjih nalogah stavbenika. Ni dovolj postaviti stene, streho, okna, vrata in prostore za takšne in takšne svrhe, marveč mora planinski dom biti enota z okolico in je tu glavna naloga stavbenika. Ali harmonija stavbe z obdajajočo prirodo, izbira lege in upoštevanje krajevnega in zgodovinskega stila, to so pretežke naloge za ignoranco.
Pa imata Plesnik in Gorogranc izgovor s SPD. Tillerjeva koča je gradben monstrum. Baraka iz desk. Lesen dom v solčavskem krajevnem kmečkem slogu ne bi bil stal dinarja več in bi bil v okras. To, kar stoji tu, je koristno, a grdo. Nova zidana zgradba je nekaj boljša, po dosedanjem videzu, ali že so jej pritaknili brezstilno liliputsko verandico, očividno premajhno. Danes se da to še popraviti s par stotaki, čez dve leti bo treba tisočakov. In baje nameravajo postaviti novo gospodarsko poslopje kar zraven, da bo deklam lahko nositi drva. Gosti bodo pa pasli piščeta, pure, race, koštrune, kopitne, teleta, preganjali muhe iz sob in od krožnikov in jim bo društvo pričaralo živo vse ono, kar so že latinski pesniki opevali, le žveglje in frule si bomo sami morali prinesti seboj. Pa je za celjsko SPD še čas, da odneha in nam da, kar nam tiče. Naj ne hodi po Gorogrančevih potih. Gospodarsko poslopje vsaj 200 korakov nazaj in proč! Nova stavba imej rezljan hodnik in okno pod Čepom.
Za kapelico je že prepozno. Ne samo, da je posvečena Kristusu Kralju. Med Lovrenci in Lenarti in Antoni kapelica ne svetniku, ne Trojici, ne Duhu, marveč Kralju, je nekakšen anahronizem, ki daje občutiti, da iniciatorji ne žive duševno z našo pokrajino niti našim ljudstvom, marveč da žive v kulturnobojnem mišljenju in Mahničevem čustvovanju. Znotranjost kapelice je presenetljiva. Čisto luteransko lice. Ta kapelica bi prav lahko stala nekje ob Sprevi in bi v njej grmeli pastorji hakenkrajclerjem. V tem gradbeno čednem (očividno iz »Moderne Bauformen«, Sonderheft Kirchenbau, inspiriranem) cerkvenem interieuru pač ne moreš ni v sanjah domnevati, da se fizično nahajaš v neposredni bližini Jezera, pod Vrlovcem in Klemenčjo pečjo.
Zunanjost? Ta je zopet drugačna, namreč brezizrazna. Najpreje so za načrt naprosili prof. Vurnika. Kako si jo je on zamislil, ne vem. Potem prof. Plečnika. Njegov načrt je bil publiciran. Okrogli stolp, kakor si ga je zamislil prof. Plečnik, bi spadal kamorkoli, v bližino gradu, na grič, sredi ravni, mislim pa, da ne pod Ojstrico. Strelovec in Vrlovec. Sem spada historično ali gotska ali kmetskobaročna ali pa alpska kmečka stavba. Vse drugo je pest na oko, — kakor `a outrance primer: betonska lovska koča z ravno streho (postavljene od beograjskega arhitekta za vladarjeve lovske svrhe nad Radovno!) Vendar bi Plečnikova okrogla kapela bila, če ne po historičnem stilu pa po svoji vsebini in arhitektonskem duhu tisočkrat bližja svojemu namenu in tudi okolici, kakor je mesto umetnine ta zmazek, ki so ga semkaj postavili in blagoslovili, in ki je kapela, kakor sto drugih, in bi prav tako lahko stala v Wiener Neustadtu ali v Bos. Dubici in ki nima nobene zveze s svojo okolico. Kapela je pač šolskega znanja izdelek, rokodelsko soliden seveda, toda arhitektonsko neobčuten, nedoumen, prazen. Mesto kapele bi tam lahko stala fabrika ali šola, pržon, oštarija, karkoli in v isti obliki, — pobožnosti bi bilo v vsakem starem kozolcu več, ko v takšnih neusmiljenih stavbah. Primerno temu barbarstvu je seveda, da »odgovorni činitelji« sploh ne vedo, za kaj gre. Odkod naj vedo? Če stavbenik ne ve, kaj je njegova naloga, kako naj ve kaplan? Zato so napisali v »Slovencu« naivno besedilo: »Oba prva načrta sta umetniška, pa tudi sedanji je lep.« Sancta simplicitas.
Povsem brezdušnemu stilu te stavbe je odgovarjalo nekaj publike pred Logarjem. Par debelih šoštanjskih nemškutarjev v tirolskih gvantih je glasno nemškutarilo, par debelih dirndl starejših semestrov pa »čez«, Brosim guppite raskletnice? Je še topr! Zogens, is c´tajer? Pet tinarjef komat, no?« Jo, šnekn! Sploh so celjski in drugi takšni »Nemci« izbrali Logarjev dom za svoj tabor. NB: Dobrodošli, toda naj se nauče vsaj pravilnejšega nemškega jezika, in pa ne tako glasno. Sicer … se bomo mi smejali. Tudi glasno!
Sploh bi se moral najti med našimi slikarji ali vsaj fotografi kdo, da se specijalizira na žive tipe. Pero je tu preslabo. Lovrenčevo znamenje pri Rogovilcu še ni nikjer objavljeno, niti stara Logarjeva kašča, niti obrazi in liki šoštanjskih in celjskih purgerjev, niti domačini, ki so bili prej v Lučan pri procesiji, sedaj pa pri novi kapelici pri pobožnosti, potem pod lesenimi šotori pri pivu in godbi. Ali pa fantje pri možnarjih, solčavska dekleta pri plesu, in vsi ti drvarji, splavarji, posestniki, kajžarji, hlapci, lovci, pastirji, svojevrsten, na zemljo navezan, samozavesten in samosvoj rod, ki je pa tako različen od Gorenjca ali Dolenjca ali Prleka. Ni še našel svojega lirika ne svojega prozaista, niti slikarja, niti amaterja fotografa, in čaka, da ga kdo »najde« in »lansira«. Domovi tega rodu pa čepe visoko gori po vrhovih in čakajo, da pritisne proletarizacija tudi semkaj v ta tihi kot, ki pred 50 leti še ni imel ceste v svet in kamor prismrdi sedaj po 50 avtov na nedeljo.
Ležiš na trati sredi doline in gledaš po vrhovih. Strelovec, ker udarjajo vanj pogoste strele. Na utah, po pastirskih utah pod skalnimi turnci. Krofička? Baje po celjskih grofih, dasi bi prisegel, da to ni res. Sedlo? Kakšno sedlo? To so Jermanova vrata, pa ne sedlo. Po Strelčóvem pri sv. Duhu se razgleduješ in gledaš na Strelčevo peč. Kdo jo pozna? Ravno vis-`a-vis Ojstrice na severu zapira Log in njen nos meče senco na belo steno, — prirodna solnčna ura, znana tod vsakemu pastirju in lovcu, neznana turistom in literaturi, dasi je ta Strelčeva prirodna solnčna ura svojevrstna znamenitost tega kraja in prava redkost.
Po imenih posestev, razmetanih po vrhovih, spoznaš stara in nova naselja. Stara naselja so brezdvomno ona, kjer je posestnik dobil ime po kraju. Rodbinsko ime, ne le »domačega«. Prvi v dolini se je naselil pod Bregom, in je dobil ime Pódbrežnik, se tudi tako piše. Še vedno je živa govorica naših dedov: «Kam greš? Pod Breg. Kje si bil? Pod Bregom.« Le meščan, jezikovno razobražen in iznakažen, poreče: »K Podbrežniku.« Kam greš: V Potok. Kmet je tam Potočnik. Kje si bil? V Jamah. Pojdem v Jame. Kmet je tam Jamnik. Bil sem v Robu, grem na Rob. Kmet Robnik (ne Robnik). Na Osojah se je naselil in po njih dobil ime Osojnik. Pod Vrlovcem, malo nad izlivom Jezera, je glavni kraj Log. Kraj povsem, kakor pravi ime še danes: Kam greš? V Log. Kje si bil? V Loge. Kmet je po Logu dobil ime Logar. Potem pride Piskernik. Pa še danes nihče tod ne reče, da gre v Tillerjevo kočo, niti k Piskerniku, marveč le »grem v barako«. »Baraka« je lesena stara Piskernikova stavba, spada Plesnikovim. To je namreč »Plestje«. Kam greš? V Plest’. Kje si bil? V Plest’e. Kmet je Plesnik, ne Plésnik, po dolenjsko Plestenjak. Drugače tudi označajo tod lastnino. Logarjeve njive se tu imenujejo Logarske njive. Kot je Logarski kot. Odtod dolina Logarska, ne Logarjeva, vendar je to umetno nenarodno ime. Klemenškova peč je Klemenčja peč, njegova jama je Klemenčja jama. Na poti čez Klemenčjo peč proti Sv. Duhu (najdaljša je, a najzanimivejša, s prelepim razgledom) naletiš na vrhu na nepričakovan izvirek dobre, krepke kisle vode. Tu jej pravijo »Ksela voda«. Izvir ni dovolj močan za trgovsko uporabo, je pa izvrstnega teka, in bi se izplačala analiza, kemična in geološka.
Iz Loga mimo Roba v Jezero, čez Klemenčjo peč na Klemenčje, mimo »Ksele vode« k Sv. Duhu imaš poltretjo uro dobre hoje, odtod debelo uro do »Potočke zijalke«, ii je sedaj že tudi naši iavnosti znana in med strokovnjaki evropsko – slavna paleolitska štacija. Kaj pa pomeni »Zijalka« in kaj »Potočka«?
Solčavsko staro pleme od nekdaj strogo razlikuje geološki pojav: Luknja, ki vodi navpik navzdol, je »pekel« (pekú); poševno navzdol obrnjena je jama. Ravna ali celo zmerno navzgor položena izdolbina, globoka, z veliko odprtino, je zijalka. Plitva, manjša, je brlog, še manjša, ožja, večja razpoka, je šprilja. Kamin je prask (»Hudi prask« je »ozki kamin«). Zijalk je več. Mecesnikova zijalka, Ložečka zijalka, Trbiška zijalka, Potočka zijalka. Potem Klemenčje jame, Erjavčeva jama. Brložnica. (Trbiške zijalke ni pri Trbižu, marveč pri Solčavi, in ima ime, ker »vodi čisto do Trbiža«, »še po cukr so časih tja hodili.«) — Zakaj »Potočka«? V Potoku. Kmet Potočnik. Dokupil je Rogarjev grunt, ga oddal svoji hčeri, ko še je iz Potoka izselila zamož. Ali obdržal je oni del Olševe, kjer je zijalka, odcepil jo od nekdaj Rogarjevega grunta in hčerine dote. Zijalka je ostala »potočka«. Sicer bi bila Rogarjeva. Tako nastajajo naša narodna imena v polpretekli dobi.
Na Strelčovem pri Sv. Duhu ima svoj paleolitski glavni kvartir znanstveni najditelj »Potočke zijalke« gosp. profesor Brodar. Naprosiš ga, in že ti razklada, da bi ga poslušal vso noč. Razkazuje ti. kako je kopal in brskal, in kako je našel nova ognjišča praprebivalcev Potočke zijalke, in da jih on šteje v dobo, ko je živel človek, nazvan Aurignaški, po najdišču mlajši od krapinskega, drugi so pa zopet mnenja, da je bil sodobnik krapinskemu možu. Najdba novih ognjišč še ni publicirana, pa bo to zimo, ko se bodo spisali in objavili sadovi poletnega raziskovanja. Jamskih medvedov je doslej izkopanih za preko 800 repov ali glav ali kako bi se izrazil radovedni nevedež. Razven medvedov in človeških ognjišč, starejše in mlajše dobe, diluvija ali aluvija, so najdene kosti prehistoričnega volka, še nedoločene kune, cela glodalska plast, školjk in polžkov turritella, kakršnih sedaj tukaj ni; igle iz kosti; druge kosti umetno obdelane, n. pr. medvedje čeljusti s po tremi umetnimi luknjami (doslej le po eno); rezilca iz črnega kremena, strgalca, praskalca, nožički. Vprašanja in sklepi: V zijalki so takratni ljudje bili, ali stalno stanovali, ali se vsaj dalje časa mudili, okrog ognjišč živeli, tu delali, obdelovali kosti z omenjenim orodjem in izdelali s tem primitivnim orodjem one koščene igle in zagonetne luknje v čeljusti in artificielno preklali kosti (prelomi se točno poznajo, kje je nastavil »dleto«). Iz najdenih kremenčevih rezilc ugotovitev, da so ta rezilca obdelana in namenjena, da se uporabijo kot orodje. Ta kremenec pa ni doma v zijalki, marveč v velikih množinah sem prenesen. Zijalka je apnenčeva tvorba, t. j. dachsteinskega apnenca, Sv. Duh, eno uro nižje, je paleozoičen. Tu bi črni kremenec utegnil biti, toda doslej se še ni našel. Ali je bil v zijalko prinešen od tod ali pa iz večje daljave, morda od morja? Potem bi to predpostavljalo promet od morja do zijalke, in nepričakovano višjo kulturno stopnjo aurignaškega človeka, kakor doslej domnevano. Poleg rezilcev iz črnega kremena je pa izkopan tudi en sam kos pravega kresilnika. Nedvomno paleolitskega, ne morda pozneje zasejanega. Takšne snovi pa tukaj niti ne more biti. Ta kresilnik je nedvomno semkaj prinešen! Iz najdenih turritel (polžkov, okrog 2 cm dolgih koničastih, lepo zvitih) in ki jih sedaj tu ni, pa sledi, da je nekoč izenačen z zijalko (1750 m), in da se bil paleozojski svet okrog Sv. Duha (1250 m) in šele kesneje Olševa dvignila s svojimi mlajšimi apnenčevimi skladi nad starejši paleozojski svet. Ali pa da so bili polžki prineseni. Kdo, kdaj, čemu, in v teh množinah? In čemu so takratni zijalčarji obrusili medvedove sprednje čekane ali podočnike? Da so jih, o tem ni dvoma …
Takšne so težave znanosti sploh, naše pa še posebej, ker je raziskovalec obenem agitator, inicijator, referent, organizator, pa mora dopisovati z bansko upravo, mestno občino, muzejskim društvom, voditi dnevnik delavcev, pisati razprave, z golo roko brskati po prsti, preparirati, klasificirati, porazdeliti vse po škatlicah, obenem voditi korespondenco z znanstveniki po raznih mestih Evrope, voditi sedaj radovednega turista. Sedaj berlinskega strokovnjaka, polemizirati, razpravljati, in živeti tod skoraj življenje eremita, ki vse poletje ni opoldne dobil kosila, razven nedelj, ko gre na oddih »v barako« (SPD). Laik sploh ne ve, koliko je delo znanstvenika, katerekoli stroke, še prav posebno pa takšne špecijalne in pri nas doslej skoraj neznano in neocenjeno delo. Pri tem delu pomagajo maloštevilni dijaki, najpridnejši g. Zorko, in štirje domači plačani delavci, katerih se je že prijel furor znanstvenika, da povsodi »šnofajo« in je res eden njih našel v Solčavi pravo, za spremembo ne paleolitsko, marveč neolitsko »sekiro« (bolje bi se reklo »kladivo«) iz dobe, ko je človek že postal kmet, četudi morda še nomad, in ko se je že znal posluževati »stroja«, s katerim je ta iz vode pobrani kamen obrusil in lepo gladko preluknjal, da ga je nataknil na ročaj. Ta ¾ kg težka kamenita kladivasta sekira, (mnogo tisoč let mlajša od prej naštetih kremenčev in igel), je morala biti strašno orožje za lov in boj in obenem dobro orodje …
V zijalki so ljudje in pradedi naši bivali po cenitvi prof. Brodarja pred 20 tisoč leti, po cenitni nemških paleologov ali kako se jim že reče, pa pred 200 tisoč leti. Pa se laik spoznaj!
Iz paleozojske, paleolitske, neolitske in dachsteinske dobe se vrnemo v sedanjost in uberemo pot proti zijalki. Med potjo nas g. profesor opozarja na zunanjo, laičnemu očesu vidno razliko med značajem paleozojske pokrajine in apnenčeve. Razlike ni le v današnji zemlji, marveč v flori, in najbolj občutna je v vodi. Stara zemlja vode ne prepušča, vrh brd najdeš barja, voda nima apnenca, je mehka, plehka, skoraj neužitna, zato pa najdeš tudi kislo vodo. V apnencu ni vode nič ali malo, vse izvira le na vznožjih ali vsaj pobočjih. Raz starejše pokrajine je drug, zamišljen, otožen. Morda je utis tudi subjektiven, in prihaja otožnost tudi od megle in od plohe, ki nas je namočila, da je kapalo, pa ne samo od ust.
Naša Olševa ni povsod enako pristopna. Od Duha vodi dobro izhojena in predobro markirana steza, ki pa mestoma prehaja čez mejo, da si prečitaš tudi nemške beločrne kažipote, ne samo naših rdečebelih. Nemcem neizprosnikom je Olševa Schafberg, zmernejšim je Uschowa. V planinskem dialektu pravimo jelši »ouša«. Tudi sicer najdemo zanimive izraze, deloma znane pa redke, deloma neznane. Očnici — pečnici ne reče tu moški drugače, ko »edlbajs«, ženske jej tudi pravijo »roža«. Za rhododendron pravijo ponekod ravš ali ravšli, nemško ime, sleč, tu se sliši gričevnik, tudi bljuvanec, ker baje po nekaterih vrstah živina bljuva. Za ruševje, gorenjsko crtjé ( = čretjé) pravijo tu »burje« ( = borovje, alpinska guturalna izgovarjava). Za krila, n. pr. jastrebova ali aeroplanska (tukaj vsakdanja) reko: »Hábe«. Odkod izraz? Domač, nemški, spakedran? Ljubljanski nerazumljivi in grdi pilpogači in knjižnemu netopirju pravijo tu »mršnik« (=mračnik), kar je gotovo lepše in značilno. Neke vrste brglezu pravijo »plezavček«. Žive pa v hribih in planinah nad Solčavo in okrog nje patriarhalno življenje, kakor pred 200 leti, tako delajo, tako jedo in spe, tako pijo in ljubijo. Le to nad Solčavo in okrog nje patriarhalno živnejšim orožjem, v hiši je pa še, kakor je bilo. Grade s kamnom in lesom, oboje. Ženijo se pa splošno prepozno, stari ne da iz rok, dokler le more. Sin nastopi često šele, ko je že 40 ali 50 let star. Mnogo je incesta, zakonov bratranca s sestrično, mnogo je tu še nedvignjenega narodnega blaga, bajk in povesti, ki čakajo svojega Trdine. Delajo ko črna živina, vesele se okorno, vendar niso tako trdo pleme, kakor Gorenjci. So izvrsten vojaški »materijal«. Neke glasine so prišle tudi k njim. Kakšne bodo premembe? Ah bo naš dinar še veljal? Pa se stric kakor v zadregi ali osramočen sam nasmeje mojemu smehu in obrne pogovor na letino. Letos bo dobra, kajti že 30 let ni bilo prej>elic tako visoko, 1300 m, letos pa so, in drobe svoj »pod podru, pod podru«, kar znači, da bo sijajna letina, vse tako polno, da se bo pod podrl. Bo letina, pa če bo še tako dobra, bo pičla. Večinoma jim rase oves, pšenica bo dozorela šele koncem avgusta, Če ne prve dni septembra. So jo že v snegu želi kakšno leto, mnogo je ni bilo nikdar, letos jej škoduje suša. Orehov bo mnogo, in dosledno med deco več dečkov. Češnje so pravkar dozorele, pa jih ne obirajo, marveč puste na veji, zgolj za zobanje. Drobne so, čisto črne, zelo sladke in obenem grenke, in na stotine drozgov se je nanje povabilo na vsako drevo. Izseko vidim, in vprašam. Da, tu še novino delajo, po starem. Izsekajo, požgo, prekopljejo (orati ne moreš v strmini) posejejo, prvo leto rž, potem oves, potem v pustiv. »Dreifeldenvirtschaft«). — Pred odhodom se še malo pomenimo in izvem novo besedo. Po dolini okrog Mozirja, Gornjega urada in tam, pravijo »lesa«. Okrog pašnikov so ploti. V plotih so vrata. To so lese. Ponekod je mesto lese »prelaz«, stopnjice na obeh straneh, da čez stopiš. Na Solčavskem pa nimajo les, tu imajo »pritake« (menda od »priteknit«). Te pritake imajo razne mehanizme, skoraj vsak posestnik drugačen samosvoj patent, na vzvode, na vzmeti, na vitice, — tudi ta tehnika se sedaj popisuje in pripravlja za svoječasno publikacijo kot dragocen donesek domači folklori.
Pred odhodom se še malo pomenimo. Originalen je način izražanja in opisovanja, raba tautologij, n. pr. Mlinar melje ‘no guli. Kaplan dere ‘no fehta (v smislu, da nabira darila za novozgrajeno cerkvico v Log’e). Nad Menino se zbira ‘no kopiči, bo strele ‘no groma. Ko se je nedeljo zvečer vsipala s ploho toča, je Ajta (= Agata) prihitela: »Je že peska!« Pa je »pesek« kmalu prešel, ploha je pa peliskala vso noč in ves ponedeljek dopoldne in dala moče, pa tudi zemlje odnesla.
Premočen ko miš, z irhovkami, ki so se ko slinasti polži opletali suhih bedre, sem primahal mimo »Obl´kamna« in čez Štiftarja v Solčavo, pozdravil ob Paki savinjsko sveto Gorovoljko, konštatiral, da pri Šempetru, na ozemlju II. legije že hmelj obirajo in v Celju vstopil v vedno prenapolnjeni ljubljanski vlak, vsakdanji puščobi nasproti.
