Nad Šitom glava – Juševa smer (180 m, V/IV, prva plezala Nejc Šter in Andrej Pečjak 29. decembra 2015, 1.P Nejc in Julija Šter 13. avgust 2016)
Janko Humar, alpinist z večdesetletno zgodovino vzponov (če bo tako nadaljeval bo kmalu kar polstoletno), je letošnjo sezono začel nekoliko kilavo. Najprej ga je zaustavil zlomljen prst na nogi, nato so se zvrstile druge obveznosti — saj, kot pravi sam, »nimamo več dvajset let, ko je bil alpinizem najpomembnejša stvar na svetu«. Tudi vreme ni bilo na njegovi strani, čeprav je nekoč veljalo, da je to zgolj manjši izziv. Poletje je tako kar odšlo mimo.
Z Damjanom sta že pred tremi tedni načrtovala vzpon v Piussijevi smeri na Pinaccolu Trbiške krniške špice, a ju je oblakasta kulisa prisilila v umik — stene sploh nista videla. V dneh, ki so sledili, je bilo več kot dovolj priložnosti za ponovitev poskusa, a čas je bil neizprosen. Rezervirala sta le današnji dan, ki pa ju je znova presenetil z negotovim vremenom.
Tako je Nad Šitom glava postala izhod v sili — dovolj blizu, da omogoča hiter umik, če se vreme pokvari, in ravno prav oddaljena, da ponudi nekaj svežine. Severno steno sta že poznala, jugovzhodna pa je bila zanju neznanka. Brez velikih pričakovanj, a z radovednostjo, sta se podala v Juševo smer.
In prav ta vzpon se je izkazal za tisto, kar v gorah pogosto iščemo — ne načrtovano veličino, temveč nepričakovano lepoto. Smer je bila odlična, polna užitka, ravno prav razgibana in presenetljivo estetska. Kot pravi Janko, je bila to »izbira, ki je presegla pričakovanja«.
Veterani alpinizma vedo, da ni vsaka smer spektakel, da ni vsak dan vrhunski. A prav v teh »izhodih v sili« se včasih skriva tisto, kar je najlepše — spontanost, mir, prijateljstvo in občutek, da si kljub vsemu še vedno tam, kjer si doma.
Za Janka Humarja je bil današnji dan opomnik, da se plezalska sezona ne meri v številu vzponov, temveč v trenutkih, ki ostanejo. In Juševa smer bo zagotovo eden tistih.
Copilot
