Primorski dnevnik, 28. julij 1977
POLETNO DELOVANJE SPDT
V soboto in nedeljo so se nekateri člani planinskega društva iz Trsta podali na dvodnevni izlet na Antelao (3264 metrov), ki je najvišji vrh v vzhodnih Dolomitih. V soboto so po nekaj več kot enourni hoji v večernih urah dosegli kočo Galassi, kjer so tudi prespali, naslednjega dne pa so se podali na vrh. Izka zalo se je, da je nemogoče doseči vrh brez popolne planinske opreme, torej s cepinom in derezami, zalo se je pred zadnjim ledenikom večina članov odločilo za umik, medtem ko je pet članov doseglo vrh.
***
Za veliki šmaren prireja SPDT dvodnevni avtobusni izlet v Logarsko dolino, ki je primer n za vse, saj bo izbira možnih izletov zelo velika. Od 25. do 28. avgusta pa prireja SPDT štiridnevni izlet na zahodne Julijce, z vzponi na Viš, Montaž in Kanin. Septembra bo še avtobusni izlet na Koroško, pozneje pa izlet za nižje in višješolsko mladino.
TRAGEDIJA V SEVERNI TRIGLAVSKI STENI
Prejšnji torek se je v Dolgi nemški smeri, v severni triglavski steni, verjetno že po izstopu na Kugyjevo polico, pripetila huda nesreča, ki je terjala smrt treh alpinistov in sicer 43-letnega Janeza Voljča z Vrhnike, ki je bil župnik v Starem trgu pri Ložu, 22-letnega elektrikarja Franca Mulca in 23-letnega strojnega inženirja Stanka Intiharja, ki je letos junija opravil tečaj za alpinističnega pripravnika pri AO Matica. Kako je do nesreče prišlo si niso reševalci še popolnoma na jasnem, kaže pa, da je enemu zdrsnilo in je tako povlekel za sabo še oba ostala soplezalca. Nesrečni planinci so nato obležali okoli 250 metrov niže na skalnem trebuhu. Reševalci so zaradi izredno nerodnega položaja trupel svojo akcijo dokončno izvedli komaj v soboto, ko so nesrečneže s helikopterjem prepeljali v dolino. V nedeljo so reševalci na poziv nekega turista našli tudi truplo že 17 dni pogrešanega 22-letnega Janeza Jelarja iz Zgornjega Brnika. Našli so ga pod Kredarico ter ga takoj prepeljali v dolino Vrat. S temi žrtvami se je število smrtno ponesrečenih v slovenskih gorah zvišalo na 18. Vsekakor preveč, če pomislimo, da se je planinska sezona komajda začela.
CHIMBORAZO, NAJVIŠJA GORA NA ZEMLJI?
Novica je prišla iz Amerike obenem z novo mero za Everest. Glede na geoid ima Everest 8864 metrov, torej 16 metrov več, kot pišemo že pol stoletja. Chimborazo v Ekvadorju pa naj bi glede na geoid imel 11.015 metrov, torej kar 2.151 metrov več kot Everest – Čomolungma. Geoid je v moderni zhanosti globus, na katerem so upodobljene vse gore in doline. Tako narejen globus meri vse morske globine in vse gorske višine v njihovi razdalji od središča zemlje. Ameriški Smitsonian Institute je geoid izdelal po podatkih astronavtov, geologov in vesoljskih raziskovalcev. Že dolgo vemo, da je zemlja na obeh tečajih udrta, sploščena, na ekvatorju pa napeta, nabrekla. Chimborazo leži na 1. stop. južne širine, torej skoraj na ekvatorju, Everest pa na 28. stop. severne širine in drugi osemtisočaki še više. To sicer ni nič novega, toda merjenja omenjenega ameriškega inštituta obetajo doslej nedosegljivo natančnost (dopuščajo le 2 cm gor ali dol). Ta merjenja omogočajo, da raziskovalci natančno zasledujejo premikanje zemeljske skorje in napoved potresov. Sicer pa nič novega! Chimborazo je bil od leta 1745 do leta 1818 najvišja gora na svetu! Everestu so leta 1852 zmerili 8841 metrov, kasneje 8882 metrov, sedaj pa velja višina 8848 metrov. Po geoidu bi Everestu ušlo tudi drugo mesto na višinski lestvici, saj bi v Peruju Huascaran, peta gora v obeh Amerikah, kandidiral za višino, ki bi presegla doslej veljavno višino Everesta.
ŠTIRJE SVETOVNI REKORDI
V Venezueli so Francozi zgradili žičnico, ki se ponaša s kar štirimi tehničnimi svetovnimi rekordi. Vodi iz mesta Merida na vrh Pico Espeno, tako da je višinska razlika med spodnjo in zgornjo postajo kar 3215 metrov. Zgornja postaja je na višini 4760 metrov, torej skoraj na višini Mont Blanca. Razdalja med spodnjo in zgornjo postajo je 12.540 metrov, največji razpon med dvema nosilnima stebroma pa 3.050 metrov. Po žicah se pomika osem kabin, od katerih lahko vsaka sprejme po 40 turistov.
DUŠAN JELINČIČ
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO GORICA Nadvse je lepo uspel družinski izlet na Južno Tirolsko s ciljem v Brünecku k čemur je pripomoglo tudi zelo lepo vreme .V nedeljo, 24. t.m., je poln avtobus odpeljal člane in prijatelje na dolgo do!. po kateri so se že leta 1948 in 1919 vozili na trodnevni izlet s tovornjakom; to je bil tradicionalni vsakoletni izlet po zaprtju meje. Spali so na senikih in jedli iz nahrbtnika. Avtobus je odpeljal izletnike iz Gorice, Oslavja, Podgore, Standreža in Sovodenj ob Soči skozi Videm, Villo Santino Carnio. Ovaro, Comeglians, Rigolalo, Farni Avoltri v Saooado, kjer je bil prvi postanek. Pot se je nadaljevala skozi S. Stefana di Cadore in druge vasi do prelaza Monte Croce Comelico (1656) z drugim postankom; od tu je krasen razgled na dolomitske vrhove Gruppo Popera 2962. Cima Collesei 1974, Pala Popera 2570, Cima Undici 3092 in Croda Rossa 2939; v krasnem vremenu ie bila narava še bolj čudovita. Pot se je nadaljevala v Sezsten in Tobiasi (s krajšim postankom). Za tem. je avtobus še vozil skozi Villa Basso, Monguelfo, na cilj v Brüneck, kjer je bilo skupno kosilo in ogled raznih zanimivosti. V Briinecku bivata dve narodnosti: italijanska in nemška, kamor se ozreš, povsod imaš dvojezične napise. Izletniki so si ogledali starodavni grad in zanimivo pokopališče v gozdu, ker so pokopani vojaki iz prve svetovne vojne 1915-1918 in iz druge 1939-1945; tu so v glavnem domačini. Zanimivo je. da so grobovi razdeljeni na tem gozdnatem pokopališču v tri skupine: katoličani, pravoslavni, muslimani in Židje. Pokopališče se nahaja v gozdu z neverjetno visokimi smrekami in macesni. Še ogled mesta, ki je ves poln cvetja v parkih in na vseh stavbah, kot bi bil v cvetličnjaku. Povratek: po 4 urnem postanku v Brünecku je avtobus ob 4.30 od peljal po drugi smem po Pustriški dolini, ob Toblaškem jezeru, reki Renza ter se ustavil v Misurini s krajšim postankom. Turistov je kar mrgolelo, naši izletniki se niso mogli načuditi tej dolomitski krasoti z lepim jezerom. Avtobus je sopihal skozi Auronzo, Lorenzago, prelaz Mauria (1295 m) s krajšim postankom in nadaljeval pot skozi Fomi di Sopra, Fomi di Sotto, Ampezzo, Carnio, Tolmezzo, skozi potresno področje in Videm v Gorico. Značilno je, da na vsej poti. ki je vodila no raznih krajev Dolomitov. Pustriške doline, posebno na Tirolskem, ne najdeš okna ali balkona. ki ga ne bi krasile bujno cvetje. Z izbrano točko so bili vsi izletniki zelo zadovoljni, ker so prvič obiskali navedene kraje v dolomitskem svetu in Južni Tirolski. SPD pripravlja prihodnji izlet (ki bo tokrat tudi zanimiv) v Jugoslavijo.
Jožica Smet
