Tržiški tekstilec, november/december 1978
Ekspedicija ANDI 78 — PD Gorje Nevada Salcantay
Člani: dr. Borut Pirc, vodja Matjaž Deržaj AO Rašica, Bešlin Zoran — član AO Ljubljana-Matica, Ulčar Jure — član AO Ljubljana-Matica, Torkar Edvard — član in načelnik AO Gorje, Žvan Jure — član AO Gorje in Anderle Libor — član AO Tržič.
Cuzco 24. 6.1978
Prišli so od vsepovsod. Prišli so s severa iz Cajamarke in iz Hvanvca, z zahoda iz Lime in Nazce in z juga z obal Titicace in iz Areguipe. To je bil njihov dan.
To je dan Sonca, praznik Sonca, praznik Starega Peruja, dan največjega božanstva Inkov. Od vsepovsod se zgrinjajo trume Indijancev, da bi se na posvečenem kraju in uri poklonili stari veri, spominu na razkošje moči in razuma, spominu na božanski izvor svojih najboljših. Zato so prišli v Cuzco v sveto mesto Inkov in Indijancev Qvetschve.
Bog Sonca je videl bedo ljudi in ukazal je sinu in hčeri, naj se spustita na zemljo in pomoreta ljudem iz teme. Spustila sta se na mestu, kjer je z lahkoto porinil palico v zemljo. To se je zgodilo blizu kraja Cuzco — Popek sveta. Ljudje so napadli božanski bitji, hči Sonca Mama Odio pa je zagrabila prvega, mu iztrgala pljuča iz prs, jih napihnila in raztreščila z udarcem ob skalo. Ljudje so se v grozi razbežali. In rodili so se Inki. Tako pravi legenda. Seveda niso prišli samo Indijanci, prišli so turisti z vsega sveta. Resnično je postal Cuzco popek sveta v dneh pred praznikom. Ljudje vseh nacij in ras so se sprehajali po ulicah in trgih starega mesta, preplavili so okoliške vasi in svetišča, stikali po razvalinah, nadlegovali Indijance, kupovali vsevprek in fotografirali do onemoglosti.
Kaj iščejo Indijanci vsako leto na isti dan na istem kraju? Kaj jim pomeni obred star več stoletij, nemara celo tisočletij?
V Peruju so obstajala tri božanstva, ki jih Indijanci z dežele, katoliški veri navkljub, častijo še danes.
Jaguar, Kondor in Inti-Sonce. Ta tri božanstva, izpolnjujejo duhovnost Indijancev skozi zgodovino. V brezštevilnih različicah — v pesmi, plesu, glasbi in vsej predmetni umetnosti. Brez tega enostavno ne morejo. Trdno verujejo v božanski izvor svojih prednikov. Mnenja znanstvenikov so različna, edini pa so si v tem, da je stvar še nerešljiva. Prav tako ne vedo pomenov in izvora teh treh božanstev.
Značilnost indijanske čudi je odmaknjenost, obrnjen ost vase, obvladanost. Večkrat izpričana in preverjena psihofizična nadarjenost teh ljudi, navadno ostane neuresničena. V evropskem smislu le redki uspejo. Seveda to velja le za čistokrvne Indijance z vasi. Toda tam so v večini. V mestih je drugače, tam so v večini mešanci in belci, zato so tudi prav Indijanci sprejeli miselnost in navade našega časa. To tudi njihova rešitev.
»Izročilo, tradicijo in vero preteklosti moramo uporabiti tako, da nam bo v oporo in ne v breme. Zavreči moramo pasivnost, kot obliko upora in vztrajanja. Toda zato moramo odpraviti bedo na deželi, na vasi. Toda brez sodelovanja z delavstvom in srednjim razredom, ne bo nič. Enkrat je že spodletelo!« je pojasnil Indijanec, ki je študiral v ZDA.
Tako revnim ostaja uteha v času, ki je za vedno minul. Peru pridela na leto 30.000 ton kokinih listov (Erythroxylon coca). Samo 1/3 predelajo v zdravstvu ali izvozijo, vse drugo prežvečijo Indijanci, odnosno pretihotapijo v sosednje dežele.
S prijateljem sva iskala pot za pampo Sorai in pri tem naletela na Indijance, ki so razkopavali polje. Brez rala. Po dva sta skupaj držala težak kol in ga z nogami, kot lopato porivala v zemljo. To so počeli že od zore in ko sva se ob mraku vračala, so ravno končali. Torej so orali ves dan. Indijanec jè malo in slabo, le malokrat si privošči meso. Največkrat jedo prašičje meso in koruzo, ki je kuhana. Potem pa si nabaše v usta koke in žveči… žveči!
»Koka je vse moje življenje. Nisem lačen, ne žejen in ne utrujen.«
Žalostna resnica najrevnejših, tine kot flavta, v liniji prstov pa ima ustnik, ki je odprt, zarezo s katero ustvarja potrebno vibracijo zraka. El Condor pasa — po vsem svetu znana popevka ima izvor v glasbi kolumbijskih Indijancev. Ta motiv je dokaj pogost po vseh kordičerah. Značilnost te piščali je brezdajna otožnost, čudovita prevetrenost zvoka, ki v neštetih variacijah bogati motiv.
Cela Latinska Amerika dobro pleše — menda bolje kot kjerkoli na svetu. Tudi Peru ni izjema, njihovi plesi so številni, največkrat obredni. Za zabavo pa pleše j o nekaj, kar spominja na mambo. Posebno ženske to zaplešejo predano in očarljivo. Skozi neokrnjeno telesnost se izraža način in vera prednikov. Da, najbolje v glasbi in plesu!
Vse to — koka, glasba in ples — pomaga Indijancu, da raztopi ponižujočo bolečino garanja in lakote. Tako prestopi prag utrujenosti in vzdrži.
Intiraymi je v glasbi in plesu dosegel vrh že v soboto. Desettisoči Indijancev je po točno določeni poti, mimo starih svetišč odslikovalo preteklost. Šli so mimo Corichance — kjer je bil ki je predstavljal Sonce. Šli so svoje dni šest ton težak zlat disk, mimo palače drugega Inke SichiRaca, zavili na Sončno ulico in zaokrožili po glavnem trgu — Plaza de Armans. Seveda so bili ti plesi za večino tujcev neznanka. To je trajalo ves dan, vrhunec pa so ti mimohodi dosegli v večernih urah, ko so se najboljše skupine zbrale in ekstatično zaplesale. Mednje so se pomešali gledalci in to je bil znak za splošno praznovanje. Ves Cuzco je bil razsvetljen od bakel in ognjev indijanskih družin, žarometov, leščerb in luči vseh vrst. Spal ni nihče. Prostor je napolnjevala glasba piščali, bobnov in kitar.
Indijanec je za praznik nadel najboljše: tričetrtinske hlače iz bombaža in volne, izvezeno srajco, najboljši obredni pončo, ki je mojstrovina zase, kapo z naušniki, rese ponča pa so dopolnjevali še okrasni trakovi iz volne.
Vse to je žarelo v neštetih barvah, ki so se pomnožene z množico zlile v fantastično sliko.
Sedimo na okopih Sacsayhuamava in nestrpno pričakujemo začetek programa.
V nedeljo, 24.6., se po koledarju Inkov vrne Sonce. V resnici ima ta obred astronomsko osnovo, saj po času in kraju izključuje naključje. Odkod Indijancem, ki niso poznali kolesa, tolikšno matematično znanje, da še dandanašnji osuplja znanstvenike. Odkod in zakaj? Kako so mogli izračunati poti in odnose planetov in ozvezdij, če niso imeli teleskopa? Svečeniki Inkov so bili zadnji, ki so obvladali to ogromno znanje. Po španski zasedbi se je znanje porazgubilo. Današnji obred predstavlja približnost tega, kar se je dogajalo pred pol tisočletja in več. Španci so pretrgali popkovino, ki je vodila k izvoru. Takrat, 29. avgusta 1533, ko je bil ubit vladajoči Inka Atahualpa in pregnan njegov -naslednik, ki se je zatekel v MachuPicchu, je umrla zadnja izmed starih civilizacij. V istem času oziroma nekoliko prej, so klonili Azteki in Mayi. Kako je uspelo Franciscu Pizarru, da je z dvesto vojščaki osvojil takšno državo!
Peru je bil takrat že presegel zenit v razvoju. Moralno je propadel narod, ki se je izkazal s tako sijajnimi deli! Kot vsaka civilizacija na vrhuncu, je bila tudi ta obremenjena z mistiko, uživaštvom, praznoverjem in pasivnostjo. Divjale so bratomorne vojne, zato pač ni bilo potrebno več kot dvesto organiziranih ljudi, da so osvojili vse. Seveda danes ni govora o stotisoč glavih četah Indijancev, ki so Pizarru omogočile zmago in da je stopil v zgodovino. Mlada, zahodna civilizacija je v svojem razvoju naletela na staro, negibno in samozadostno duhovnost Indijancev. Propad je bil neizbežen. Če bi vrgli Pizarra v morje, bi klonil čez petdeset ali sto let. Žal pa gre vedno enako; vojska, religija, kapital. Škoda je bila ogromna! Stari dokazi in sporočila, ki so bila ohranjena v najboljših materialih — vse je bilo uničeno.
Zaropočejo bobni in oglasijo se piščali! Prihaja Inka! Dolg sprevod; spredaj gredo vojščaki s kiji in ščiti. Za njimi sužnji in sončne device. Telesna straža nosi Inka na prestolu. Za njim plemstvo. Nato znova vojščaki.
Prihajajo iz vseh štirih strani neba. Prostor, ki meri dvesto metrov v kvadrat, prerežejo po diagonali. Inka prineso z južne strani. Ritem hoje je izredno počasen in vsak gib je premišljeno izveden. Inka je razkošno opremljen; na glavi nosi krono z naušniki, v roki drži palico; oblačilo je ogrinjalo in krilo, ki sta bogato izvezena s simboli.
Pred odrom, ki je sredi prostora med razvalinami, Inka izstopi in gre peš na vzvišen prostor. Dolgo in glasno vpijoče nagovarja Sonce — svojega očeta po izvoru. Vse seveda v jeziku quetschua, ki je za nas tisoče tujcev toliko, kot kitajščina. Komentar organizatorjev je tudi v španskem jeziku, toda za nas je to še vedno isto kot prej. V angleščini niti slučajno besedice. Sledi daritev Soncu. Pripeljejo alpako, ki naj bi ji izrezali srce. Seveda tega ne store in žival samo omamijo, žrtvovanje samo nakažejo. Pristopijo sončne device, ki zaplešejo. Plešejo več ur menjaje ritem in obliko plesov. Hvalnica Zemlje Soncu? Kdove? Kot že rečeno, je to samo približen posnetek starega obreda in prepričljivost šepa. Izkažejo se samo v plesu in glasbi. Tako kot včeraj, ki ga je imel z razliko od današnjega dne več neposrednosti in predanosti. Včeraj ples in glasba, danes slika in beseda.
Včeraj si zaslutil vonj Starega Peruja, danes pa večina nima pojma o dogajanju. Pogledam okoli sebe; iščem po obrazih Indijancev odzivnost. Nič! Tako kot vedno, se jim bleščijo črne oči, zastrte s kopreno koke. Kaj se mota za temi čeli? Vedo, razumejo? Jemljejo prizore resno? So zbrani? Se jim zasveti iskra spomina, ki se je v obliki legend in mitov prenašal skozi stoletja? Čutijo pripadnost … Kdo ve? Kdo bo odgrnil tančico te skrivnosti? Tudi tega ne vemo; niti ne vemo, če je to sploh mogoče.
Praznik Sonca je mimo. Ko odhajamo se v glavah vrstijo in prepletajo vtisi, zvoki, melodije in znanje, toda v sliko, ki bi jo zgrabil in si jo pridržal pred očmi, se ne zlijejo!
KONEC
