(Objava ni sponzorirana.)
Marjan Bradeško:
Hodim, torej grem
Planinska založba 2024: 160 strani, ISBN: 978-961-6870-96-2, cena: 27,90 €
Borut Peršolja: Knjigo sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.
(Opozorilo: Objava razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
***
Marjana Bradeška poznam. Najprej sem bral njegove opise v Planinskem vestniku (nazadnje sem posegel po njegovih opisih z Madeire) in kam tudi zlezel, pogledal ob njegovem navdihu (npr. Gačnik, Loška stena …). Poti sta se nama prekrižali v mojih PZS funkcionarskih časih, saj je bil Marjan štirinajst let član uredniškega odbora Planinskega vestnika. Ob gorniških prispevkih (uvrščeni v rubrike Doživetja z gora, Iz literature …) je pisal tudi kolumne in posojal fotografije (ob njegovem imenu najdemo v spletnem arhivu Planinskega vestnika zavidljive 804 zadetke – prvi iz leta 1986/5).
To je bil ustvarjalen čas, ko so šle praktično vse knjige, ki so doma (in po svetu) izšle v svetu gorništva, skozi njegov bralni stroj. Vzpostavil je model recenzije, ki je pohvalila avtorjevo ustvarjalnost, z nekaj stavki je opozoril tudi na stvarne napake, nedoslednosti, a na način, ki ni puščal grenkega priokusa. Najbolj v živo sem ga spoznal v navezi z Alenko Veber, ki naju je vključevala v vsakoletni krog avtorjev Mohorjevega koledarja. Pri izbiri teme sva imela precej proste roke in ne da bi se o tem posebej posvetovala, sta se najina prispevka na nek nenavaden način povezovala.
Dvaintrideset zgodb je spravljenih v mape Vonj po Sredozemlju, Temni dinarski gozdovi, Vode in grape, V sredogorju pred domačim pragom, Izginjajoče steze in planine, Visoki razgledi, V evropskih gorah in Proti obzorjem. Mogoče tak pristop pri tovrstni – spominski – knjigi ni najboljši, saj bi nam dosledni časovni niz dal vpogled v Marjanov osebnostni, gorniški in literarni/fotografski razvoj. Ni dvoma, da se gorniški motivi (s tem pa tudi nabor izletov, pohodov in tur …) spreminjajo, kakor je tudi res, da gorniška rast ni samoumevna, še manj premočrtna. Seveda nanjo vplivajo tudi sopotniki, v Marjanovem primeru npr. Dario Cortese (ki sem ga poznal in ga pogrešam), žena, hči, brat, da zablodelega psa niti ne omenjam …
Nekateri prispevki so bodisi v celoti poobjavljeni (npr. o dogajanju v Veliki Dnini, 12/2006) ali hodopisno razširjeni (npr. Sonce z grebenov, 7–8/1994) iz Planinskega vestnika. Zanimivo je, da to ni omenjeno v spremnih besedilih. Žal nisem ljubitelj tovrstne memoarske literature. Mislim, razen pri dejanskih biografijah legend, da si – v tem zmedenem času – ne zasluži (?) tiskane oblike. Tovrstnemu pisanju se veliko bolj poda forma bloga, verjetno tudi Facebooka. Tudi zaradi odlične kombinacije s fotografijo, ki Marjanu nedvomno leži.
− Bila je dobra pot, bila je dolga pot, bila je lepa pot, bila je pot, ki – še preden se konča – najde svoje mesto v žlahtnem spominu. (17)
− Človek v četrt stoletja pozabi mnogo. (43)
− Česa takega nisem doživel ne prej ne pozneje. Megla, ki se sploh ne giblje, megla, ki je tako zgoščena, da jo čutiš. In megla, ki duši vse glasove … (62)
Knjiga vsebuje večinoma samohode. Marjan je klasični samohodec, vrsta v izumiranju! In to v najbolj odličnem in žlahtnem pomenu: mar mu je za STVAR. Pa naj bo to domača hiša, družina, narava, zapuščena kmetija, staroverstvo, slovenstvo … Besedila opisujejo (zemljevidni) čas (z omejenim dosegom vremenske napovedi) in generacijo, ki je še hodila za svetom in ne zgolj po vidno (ali digitalno) pretlačenih poteh predhodnikov. (Od tod tudi ščepec herojskosti: »Napovedano je bilo sneženje, večdnevno, hudo. Ki naj bi se okrepilo popoldne.« (109) A je seveda šel, utrjevat kondicijo, iskat doživetje … izzivat nevarnost?) Če se sprva zdi, da manjkajo dolgohodi, tista miselna pokrajina, ki se zariše po večdnevni, celo večtedenski hoji, pa je, ko pogledamo knjigo v celoti, dolgohod lahko tudi sestavljanka krajše (večinoma dnevne) hoje, ki nas vodi čez, skozi in v življenje.
Dragocenost Marjanovega pisanja so opisi občutkov, ki jih porajajo pokrajina, pot in hoja/plezanje. Ne, ne gre samo za slogovne opise zgodnjih juter in iztekajočega se dne, posameznih prvin pokrajine in razmišljanj o ljudeh (teh, zlasti pogovorov z njimi, bi si želel še več, veliko več). Gre tudi za strahove, nemir (kot je tisti pred potresom v Posočju, 49) in ubeseditve misli, ki se nam (kdo ve od kje in kdo ve zakaj) porajajo ravno takrat, ob vsem, ko se nam dogaja. In dogaja se ves čas, neodvisno od površja, temàčnosti, globokega snega ali skromnega prigrizka. Iskrenost zapisanih misli o nekaterih občutjih, o katerih doslej še nismo zapisano brali je nekaj, kar ga uvršča med mojstre gorniškega leposlovja.
− Samoten, razdrapan svet, divjina, oddaljenost – ne, življenje tam ni bilo lahko. In so upali, da bo Velika mati (Nikrmana) stvari uredila prav, saj je prav narava najbolj urejala tok njihovega življenja. Tu bi lahko zdaj začeli primerjavo s stvarstvom in Bogom, ampak, narava je svetišče, je vedno bila in naj ostane – za vse vere in nevere. (17)
− Lepo je tukaj v vrhuncu dneva. Kaj je tam doli, da so vsi odšli? Sam bi se vrnil, mnogo bi se jih rado vrnilo, pa jih tisto doli drži, žre, najeda … Bodo sploh še imeli moč, da se bodo nekoč vrnili? (25)
− Spet sem bil sredi življenja, v svetlobi prazničnih dni, v vsakdanjosti. Popoldanski trenutki samote so bili tako lepi, da sem se še dolgo oziral gor v noč, ki je medtem že zajela tiste strme robove nad vasjo. (39)
− Večer visokega poletja, ko tudi luna sije drugače. Bolj gosta, nekako razpršena je bila mesečina, izgubljala se je v teži poletnega zraka, v preobilju življenja, v popolnem miru, ko se niti sapica ni uspela pritipati po pobočju navzgor. (59)
− Nekje se je oglašala kukavica, ptičji spev je nekako lebdel med krošnjami dreves in moja duša je prepevala. A nenavadno – ko sem se ustavil, da bi zaužil tisto prelest dneva, je nenadoma v vsem, kar sem videl in slišal, ostalo le še – žuborenje potočka. Kot življenje, ki žubori in žubori – a ves čas tudi odteka. (63)
Iskrenost vzpostavlja tudi v odnosu do trpljenja, muke, napora, ki hojo venomer vračajo na začetek človeštva. Marjan razume hojo in živi njen prapok, zato je premikanje samoumevno. Hodec in hoja sta naveza z davnimi preizkušnjami, sedanjim trenutkom in optimizmom naslednjega koraka. Če je nekoč še vodil (»Poskušal sem turo opisat tako, da bo v pomoč tistemu, ki bo kdaj hodil tod okoli.« PV 7–8/1994), se »zdaj« največkrat pusti voditi. »To je bil konec ture, pri kateri sem v svoj planinski dnevnik zapisal: »Veličastno«! In to besedo opremil s tremi klicaji na koncu.«
Zato se iskreno moti eden od spletnih recenzentov knjige, ki je med drugim moledujoč zapisal: »(Knjiga) nas popelje v odročne grape, zasneženo sredogorje in na visokogorske grebene, kamor tudi v teh planinarjenju zelo naklonjenih časih redko zaide noga pohodnika. Morda pa se bo z Bradeškovo knjigo tudi to malce spremenilo. Prav bi bilo, da se nekoliko razbremenijo najpopularnejše poti, prav pa bi tudi bilo, da kakšne ostanejo nekoliko skrite pred množičnim obiskom.«
Ne, ne bi bilo prav in to tudi ni sporočilo knjige.
Marjan ves čas piše o hitrosti gibanja, ki je usklajena z evolucijsko naravo človeka, Hodca. K njej pritiče tako tišina, kot tudi raziskovalni, čuječi počitek. Za razliko od storilnostnega pohodništva, ki je prevladujoča oblika sodobnega človeka v slovenskih Alpah, je hoja/plezanje, ki je odprta za vse dražljaje okrog sebe in ki omogoča zanesljivejše shranjevanje vtisov, redka dobrina. Očitno je, da k temu sodi tudi sprotno dnevniško zapisovanje, ki spominu preprečuje preoblikovanje dejstev.
− O svežini, ki je vela pod smrekami na vrtu Tonkine koče, o težkih nogah, ko je telo omahnilo na klop, o zvenu žlice, vonju hrane in o osvežilni pijači – o tem ni potrebno pisati. Kajti te občutke pozna prav vsak, ki je kdaj uresničil svoj gorski načrt. (101)
− Stala sva gor na vrhu, sredi vsega, kot sam rad rečem. Dosegla sva najvišjo točko svoje ture, a je še zdaleč ni bilo konec. (106)
− Iz zime, ko je najina ljubezen spala neznano kje v božjih načrtih, preko brsteče pomladi, ki sva jo doživljala zadnja leta, so se v mrču daljave že kazali znaki poletja, zrelosti. Vse bolje sva bila midva, dostikrat eno. (108)
− … doživel eno najbolj samotnih, najsijajnejših juter, pravzaprav najbolj svetlih mesečnih noči … Samoto, ki bo ostala le moja, svetlobo, ki bo ostala. (121)
− Bilo je to pred mnogimi leti. Do planine še nisem prišel. Zataknil sem se nekje na poti življenja, zmanjkalo je moči. (153)
Hoja in branje sta eno in isto. Branje (vodnika, zemljevida, fotografij …) je tisto, ki prispeva k odlični pripravi pred odhodom v gore. Zemljevidno branje je eno najzahtevnejših in najkompleksnejših miselnih opravil, ki ga zares obvladajo le redki. Branje pokrajine, ki omogoča hodljivost in vodljivost po površju (rezultat pa sta dosežen vrh in dolina) je izjemen miselno/gibalni proces, ki je venomer drugačen. Prav zato pa tudi toliko bolj vznemirljiv in vedno nedovršen. Ko po turi bereš opravljeno pot si misliš: »tam bi se dalo drugače, tam bi lahko šel drugje; mogoče bi kazalo poizkusiti tudi tam …« Marjan Bradeško je vrhunski bralec, zdaj pa tudi vrhunski selektor, trener, vseh, ki beremo za njim. Koliko nas je, ki razumemo prebrano?
Knjiga je poklon okolici. Domovini in njeni hoji. Ki sta tam, ki nas čakata, razveseljujeta in napolnita vsakdan. Saj je življenje lepo.
