Primorski dnevnik, 25. julij 1986
MAGIČNO GLEDALIŠČE
Na sedlu, ki je bilo cilj naše prve aklimatizacijske ture, nekako na nadmorski višini pet tisoč metrov, sem prvič tu pod Aconcaguo dobil nekaj samozavesti. Predvsem ni bilo toliko pomembno, da sem uspel prilesti sem gor, kot spoznanje, da so se tudi vsi ostali, med njimi tudi že himalajci, prav tako morali pošteno potruditi in garati, dati vse od sebe, da smo vzpon opravili. Mrzel veter nas je kmalu pregnal nazaj, a iz baze nam je Žare sporočil, da so se fantje in Tamara, ki so šli na vzhodno sedlo, na drugi strani doline, že vrnili. Nekaj malega pojemo, zadovoljen sem, pogled mi drsi po novih obzorjih, Francoska smer nam je kot na dlani. Pogosto se obračamo v steno, iščemo prehode, naše misli se skoraj izključno zaposlene z njo. Še vedno si ne predstavljam, kako bom zmogel na šest tisoč in višje. Strah me je kot otroka pred nepoznano, nočno, temno ulico.
Glave imamo že utrujene in hitimo v bazo. Pričaka nas čaj, topla jedača, pričakovani počitek. Naslednji dan je sončen in kot zanimive kreature lenarimo, vsak se z nečem ukvarja, v glavnem s sabo. Tamara piše, to je bilo zanjo sploh značilno: tam, kjer je bila Tamara, so vedno bili tudi zapiski. Zlate pomaga v kuhinji in kar naprej nekaj godrnja, Ivan bere, Rejc je naš knjižni molj, vsak prosti trenutek je izkoristil za branje ali filozofiranje, ki mu ga ni bilo konca. Bil je sploh edini, ki je prinesel knjige s sabo, se zakopal v Stepnega volka in po cele ure ga ni bilo na spregled. Milan je rad opazoval kamenino in se sprehajal okrog šotorov, za Slavca pa ni bilo nič zanimivega (Tamara ga namreč ni jemala resno) in je zato večji del prostega časa kar prespal.
Svojevrstna in mogoče najbolj fenomenalna pojava pa je bil vsekakor Bogdan, saj mu zaradi samodiscipliniranosti sploh ni bilo potrebno karkoli početi. To se mi je vedno zdela izredna sposobnost: znati ne početi karkoli. Izredno zabavo nam popoldne priredi Jože. Pripoveduje nam razne zgodbice iz partizanov, toda Jože zna tako pripovedovati, da so tudi najbolj resne in krute zgodbe izredno smešne in zabavne. Nekoč je v Himalaji zdravil tudi že znanega Reinholda Messnerja, ko je bil ves popihan od pijavk. Govorimo tudi o našem načrtu, plezali bomo v alpskem stilu, zato se moramo dobro aklimatizirati in pripraviti, saj je alpski stil plezanja prav zaradi včasih nemogočega povratka, v takih stenah pa je umik vedno nevaren in problematičen.
Po večerji se zapletemo v živahne pogovore. Stemni se že, ko nekateri še vztrajajo ob brleči sveči v kuhinjskem šotoru, zunaj pa je vse mirno, narava kot okamenela in izumrla, le veter je slišati, ki zavija okrog robov šotora in buči nad bližnjimi grebeni. Nekam otožna, tuleča pesem ustvarja posebno vzdušje, Ivan pa spregovori o Magičnem gledališču, kjer se preteklost prikazuje kot navzoča in kar naprej spreminja vse. V človeku so menda ogromne razsežnosti podzavesti, zanimivo pa je to, da tam glasba verjetno obstaja sama od sebe, in melodija, ki jo pesnik odkrije, je že od nekdaj bila tam. Izkaže se, da jo je odkril, ne pa iznašel, da je že od vsega začetka bila tam in čakala. Kot pravi Kafka o tistem vratarju, ki je v cerkvi pričakal Josefa K., čakal je točno nanj, ker je ta vhod bil namenjen samo njemu, in ko je Josef K. odšel, je vratar vrata zaklenil, svoje delo je bil opravil in je izginil. Ne da bi bili krivi, smo odgovorni in v trenutku, ko se rodiš, si že dolžan.
Ivan govori, nekoliko jeclja, že po naravi, in Bogdan ga pazljivo posluša, vsi ostali pa ničesar ne razumemo. Mogoče je alpinizem primeren tudi za tistega, ki ničesar ne razume, pa bi se rad nečesa naučil. Zmeden, ker sem videl, da so stvari lahko tako zapletene, se v mrzli noči, iz katere veje ta presunljiva tišina in samota, zavijem v spalno vrečo.
Vreme drži in odločimo se za naslednjo aklimatizacijsko turo. Povzpeli se bomo na sedlo in nato poskusili z vzponom na vrh Miradora. Trije odidejo na poizvedovalno turo proti Poljski smeri, v sosednjo, vzhodno dolino, ostali pa s hrano in opremo za dva dni proti našemu, že znanemu sedlu. Vzpenjamo se po obširnih meliščih in peskih in tokrat nam gre veliko bolje kot prvič. Bogdan kar prekipeva od veselja, zelo se pozna, da smo na tej višini že bili. Brez večjih težav prisopihamo na sedlo in se ves popoldan predajamo soncu. Občudujemo Jožeta, ki je že kar v letih, pa sta z Žaretom kmalu za nami prišla gor, vendar se vrneta v bazo.
Čas mineva, medtem ko si urejamo za bivak, kopljemo v sneg in si uspemo priboriti nekaj ravnega prostora, kamor postavimo šotorčka, ki bosta morala zadostovati za osem ljudi. Ko je vse pripravljeno, se prepustimo brezdelju, sonce greje in zamaknjeno vsak za sebe zremo po samotni pokrajini. Pogled se mi izgublja med vrhovi in grebeni, gledam to ogromno gorovje, ožgano od sonca in prebičano od vetrov, enolično, pusto in samotno. Ogromne površine divjine, kot pravi Terray: nekoristnega sveta.
Daleč naokrog, kolikor seže pogled, se raztezajo le gola kamnita pobočja, rjave gore in doline, nikjer sledu o človeku. Čudno je opazovati naravo samo, občutek imam, kot da se tu nekaj pričakuje: naj se vse te zakonitosti zdijo še tako samoumevne, so te samotne brezkončne goličave zabeležene z neko praznino, nisem je sposoben gledati kot s svojega mesta, človeškega in je brez človeka tudi ne morem videti. Tu, v tem osamelem gorovju, nekaj manjka, nekoga ni, je odsoten.
Igor Škamperle
