Je prav poseben mož. To, da je bil na vrhu sveta kar dvakrat, je morda še najmanj »pomembno«.
Danes ob 22. uri bo imel v Linhartovi dvorani predavanje Everest po Zahodnem grebenu leta 1979
Goram je začel posvečati že najstništvo, pri 20. pa je že stal na vrhu svojega osemtisočaka. S predavanjem, ki nosi naslov Everest po Zahodnem grebenu – 1979, se bo vrnil 30 let v preteklost. Film Marija in Andrej pa bo pokazal, kako zakonca Štremfelj živita izpolnjeno življenje, polno presenečenj.
Moja Pot je strma in vijugasta, kot najbolj divja gorska cesta. Imela je precej jam, sem in tja jo je zasul kak zemeljski plaz, vendar sem jo vedno uspel kar hitro zakrpati in odpreti za nadaljnjo uporabo.
1. Letos mineva 30 let od prvega jugoslovanskega vzpona na Mt. Everest. Kakšni občutki vas prevevajo ob tem? Vendarle ste imeli to srečo, da ste na vrhu stali kar dvakrat!
Spomini so v določenih odsekih še povsem živi, nekateri pa so seveda zbledeli. Še vedno me misel na Everest navdaja s ponosom. To je bil vrhunec mojega prvega dela plezalne kariere, mojega alpinističnega zorenja, mojega prijateljevanja z Nejcem Zaplotnikom.
2. Pri dvajsetih ste prvič stali na vrhu osemtisočaka. Temu je sledila vrsta izjemnih vzponov. Bi lahko katerega izpostavili glede na preživete izkušnje, dognanja, težavnost, spomine … ?
Poleg prvega vzpona na Everest, mojega prvega vrhunca v alpinizmu, ima posebno mesto vzpon po južnem stebru južnega vrha Kančendzenge. Ta drugi vrhunec alpinistične kariere je morda celo moj največji alpinistični dosežek. Od velikih odprav ima posebno mesto še odprava v južno steno Lotseja. To je bila ena najnapornejših odprav, od katere mi je lepih spominov ostalo bore malo; eno samo trpljenje, brez končnega uspeha. Potem so tu še vse odprave, kjer sva bila skupaj z ženo Marijo, te so neprimerljive z vsemi ostalimi. Pa še dve mali odpravi bi sodili sem: na Menlungtse in Janak Čuli.
3. Z ženo se na vrh sveta l. 1990 nista odpravila z namenom, da bi bila prvi zakonski par s tem podvigom. Pa vendar – zakaj sta se odločila zanj? Kaj vaju je gnalo? Kdo se je domislil, da bi se tovrste dogodivščine lahko lotila skupaj? Kako vaju je spremenila?
Z Marijo živiva zelo bogato življenje, polno presenečenj. Nobene odprave nisva načrtovala daleč v naprej. Vedno sva pograbila priložnost, ki se je pokazala. Tako je bilo tudi z Everestom leta 1990. Povabili so me zraven, kot nekoga z bogatimi izkušnjami. Na normalko sem bil pripravljen iti samo, če bi šla zdraven tudi Marija. Pristali so in sva šla. Odpravo so organizirali zamejski Slovenci, vodja pa je bil Tomaž Jamnik. Odprava naju ni nič bolj spremenila, kot katera koli druga, kjer sva uspela priti na kak osemtisočak: nekaj medijske pozornosti, ki zelo hitro mine, česar sva bila pa navajena že od prej. Ostane pa seveda neko notranje zadovoljstvo, ostanejo izkušnje za življenje, kar pa daje alpinizem nasploh – ni nujno, da greš na Everest. Po vsaki odpravi sva se še bolj zbližala. Nikdar se nisva naveličala drug drugega, tako kot se včasih naveličaš svojega soplezalca in ti gre proti koncu že pošteno na živce.
4. Nejc Zaplotnik je zapisal: Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. Kako je z vami? Kako bi opisali svojo Pot?
Strma je in vijugasta, kot najbolj divja gorska cesta. Imela je precej jam, sem in tja jo je zasul kak zemeljski plaz, vendar sem jo vedno uspel kar hitro zakrpati in odpreti za nadaljnjo uporabo. Vijugal sem med družino, službo in gorami. Včasih je bilo treba zanemariti eno stvar na račun druge, ampak – če gledam nazaj – sem pozornost kar nekako enakomerno porazdelil, glede na prioritete seveda.
5. 17. marca boste v Cankarjevem domu predavali o Everestu po Zahodnem grebenu – 1979. Katero je tisto sporočilo, ki bi ga radi prenesli v bodoče plezalne/alpinistične generacije?
Kjer je volja, tam je pot. Kar delaš s srcem, ti bo uspelo. Ljubezen odpira vsa vrata.
