Intervju: Valerij Babanov

Planinski vestnik 2018/09

Začel sem iskati notranji Everest

Vzponi v Omsku rojenega Rusa (1964) se berejo kot statistika zagnanih članov uspešnega alpinističnega odseka. S plezanjem in alpinizmom se je začel ukvarjati leta 1980. Ko mu je steklo, se ni znal (ali zmogel) ustaviti. Prostor ne dopušča, da bi objavili vse njegove solo vzpone, le peščico za vzorec: smer Barber, Mt. Free Korea, Tien-Shan, 1993; Ameriška diretisima, Petit Dru, 1995; Zodiac, El Capitan, 1996; prvenstveni vzpon Eldorado, Grandes Jorasess, 1999; prvenstveni vzpon na Meru Peak, 6310 m, Himalaja, 2001; prvenstveni vzpon v alpskem slogu na Chomo Lonzo North, 7200 m, Himalaja, 2006.

In še nekaj v navezi: smer Lena, zimski prvenstveni vzpon, Petit Dru, 1998; prvenstvena smer na Vzhodni Nuptse, 7804 m, Himalaja, 2003; prvenstvena smer v alpskem slogu na Broad Peak, 8047 m, Karakorum, 2008; prvenstvena smer v alpskem slogu na Gašerbrum I, 8067 m, Karakorum, 2008; poskus prvenstvene smeri v alpskem slogu na Anapurno I, 8091 m, Himalaja, 2009.
Od leta 1995 je član elitnega francoskega kluba GHM (Groupe de haute montagne, skupina za visoka gorstva.). Leta 2002 je v francoski šoli za gorske vodnike ENSA v Chamonixu zaključil šolanje za gorskega vodnika (UIAGM). Valerij je eden redkih alpinistov, ki so dvakrat prejeli zlati cepin; leta 2002 za prvenstveni solo vzpon na Meru Peak in leta 2004 za prvenstveno smer na vzhodni vrh Nuptseja; štirikrat je bil nominiran (1999, 2000, 2001, 2003), prejel je tudi nekaj mednarodnih priznanj. Je oče hčerke (29 let) in sina (7 let). Preteklo zimo in začetek pomladi sem zaradi muhastega vremena več kot po navadi plezala na umetni steni chamonijske vojašnice. Skoraj vedno je bil tam, v kotu na blazini pod letvenikom in plezalno desko, tudi Valerij Babanov, žilav belolasec, zelo razgiban ne le za svoja leta, ampak za plezalca nasploh. Zanimivo ga je opazovati, ko dela svoje sokolske vaje. Takoj se vidi, da je za njim ruski način treninga.
Prvič mi je o njem govoril moj mož Nico, saj sta skupaj obiskovala šolo za gorske vodnike. Opisal ga je kot zelo prijaznega in dostopnega alpinista, ki je opravil vrsto norih vzponov, tako solo kot v navezi, npr. novo smer v ”premikajoči se” zahodni steni Drujev (1999), le nekaj let zatem, ko se je osrednji del stene popolnoma porušil (1997) in zbrisal mnogo klasičnih smeri. Njegova smer Lena je izginila med ponovnim podorom 2005. Nico pravi, da glede na nore smeri, ki jih je preplezal, ni imel nekega ”norega” nivoja; preizkušnjo plezanja v ledu je moral celo ponavljati, tako da mora biti najbrž zelo psihično močan.
Čeprav je dal že mnogo intervjujev, je z veseljem sprejel moje vabilo na kavo, ki se ji nikakor ne more odreči.

Preden se posvetiva začetku tvoje bogate alpinistične poti, lahko pogledaš seznam svojih vzponov in mi poveš, če sem kaj pomembnega izpustila? Po Anapurni 2009 nisem našla nič novega na spletu.
Ne, ne, nič nisi izpustila. Na Anapurni, ko sem poskušal s prijateljem preplezati novo smer v zahodni steni v alpskem slogu, se je v moji glavi zgodilo nekaj, česar si še vedno ne znam razložiti. V trenutku sem se odločil, da je dovolj. Začutil sem, da je čas, da se ustavim. Nisem imel več motivacije. Če bi nadaljeval na tak način, s plezanjem vedno težjih smeri, bi vse postalo samo ponavljanje. Ne ponavljanje smeri, temveč ponavljanje plezanja in vsega, kar je z njim povezano. Zdelo se mi je, da sem vsak dan počel enake stvari. Želel sem poponoma zamenjati svoje početje. Obrnil sem se navznoter in začel iskati notranji Everest; začel sem meditirati in obiskovati templje. Ko raziskuješ ta svet, spoznaš, da je zelo lep. Nisem hotel več toliko tvegati, plezanje na visoki ravni me kar naenkrat ni več privlačilo, čeprav sem še imel načrte za pet, šest let naprej. Hotel sem preplezati vse osemtisočake po prvenstvenih smereh. Prepričan sem, da bi bil, če bi nadaljeval, zdaj že mrtev. Preveč mojim prijateljem alpinistom, ki so nadaljevali in hoteli vedno več, se je to zgodilo. Saj vidiš, samo v Sloveniji Janez Jeglič, Slavko Svetičič, Tomaž Humar … Mislim, da je bila moja odločitev prava.
Se strinjam. Kaj torej počneš po Anapurni? Zdi se, kot da si kar naenkrat poniknil z alpinistične scene in iz Chamonixa.
Res sem bil prej zelo aktiven na spletu, sodeloval sem s plezalnimi revijami, dajal intervjuje. Ko sem izginil s tega področja in prekinil sodelovanje s sponzorji, za novinarje nisem bil več zanimiv. Nekako sem stopil v senco, a v resnici sem bil vedno tukaj. Prenehanje je bilo zame zelo zanimivo. Prej so mi bile gore glavni življenjski cilj. Mislil sem, da bi lahko živel sto let samo z gorami. A potem je prišel ta trenutek na Anapurni, ko sem se popolnoma obrnil navznoter in se je vse spremenilo. Še vedno sem pogosto potoval v Nepal in Indijo, a z drugimi cilji; leta 2009 sem se začel ukvarjati z meditacijo in jogo. Delam tudi kot gorski vodnik, a večinoma le poleti z ruskimi gosti.
Kam jih najraje odpelješ?
Rad imam območje Gran Paradisa in doline Cogne. Je bolj mirno, energija je dobra, v Chamonixu je bolj tekmovalna. Po nekaj turah v Alpah jim predlagam treking v Himalaji.
Pa te ni nikoli več potegnilo nazaj v gore?
Je, ko sem bil na trekingih v Himalaji in gledal stene, v katerih sem včasih plezal. Takrat se je za trenutek prikradla misel, kaj, če bi šel spet plezat, a takoj nato sem si priznal, da v bistvu sploh nimam več motivacije. Nisem nehal, ker bi me bilo strah, ali zato, ker je v gorah ostalo toliko mojih prijateljev. Ne, mislim, logično je, ko veliko plezaš, sploh solo, da se začneš spraševati, zakaj to delaš, kaj to pomeni, kaj je smisel življenja, kaj je Bog. In če začneš s temi vprašanji, sem prepričan, da se počasi obrneš navznoter.
Vrniva se na začetek: praviš, da so te gore privlačile, še preden si jih videl v živo.
Mislim, da je to usoda. Mogoče sem bil tudi v prejšnjem življenju plezalec in nisem dosegel vsega, kar sem želel. Spomnim se, da so me gore pritegnile že, ko sem bil star 7–8 let, čeprav jih v okolici Omska sploh ni. Z gorami, ki sem jih videl po televiziji ali v knjigah, so bile povezane moje otroške sanje. Poskušal sem plezati povsod, kjer se je dalo. Sam sem poskušal narediti vponke, vrvi. Prvič sem gore zagledal pri trinajstih, Ural, ki je sicer nizko, zaobljeno, staro gorovje. Kasneje, pri petnajstih, sem se znašel v pravih, z večnim snegom pokritih gorah v Tjanšanu. Takrat smo s sovrstniki prečili od Alma Ate do obale jezera Isik Kul. ”Odprava” je trajala precej dni, prečili smo veliko gorskih prelazov. Bilo je zabavno in lepo, a jaz sem sanjal o vrhovih. Takrat o gorah nisem vedel veliko, a že sem čutil njihovo Moč in neustavljivo privlačnost. To je bilo sicer še precej pred mojimi pravimi alpinističnimi dosežki, a že takrat sem spoznal, da je alpinizem resna stvar, in če hočeš biti v gorah samozavesten in lahkoten, potem je treba resno trenirati. Od takrat dalje sem ves svoj prosti čas začel posvečati goram, plezanju in kondicijskemu treningu. V Omsku sem se včlanil v alpinistični klub, kjer je bilo še nekaj takih obsedencev. Že leta 1981 sem priplezal na svoj prvi uradni vrh, štiritisočak na Kavkazu. S tem sem pridobil značko alpinist ZSSR in začela se je dolga pot mojih alpinističnih dosežkov.
Slišala sem, da ste imeli v Rusiji strog sistem kategorizacije alpinistov.
V nekdanji Sovjetski zvezi je bil alpinizem povezan z vojaškim treningom in vojsko samo. Tako je bilo že v 30. letih 20. stoletja. V vseh goratih predelih SZ so bili alpinistični tabori, kamor so prišli mladi, večinoma študentje, in tam za relativno majhen denar bivali in opravili osnovni alpinistični tečaj. Kasneje so pod vodstvom izkušenih alpinistov osvajali prave vrhove. A če si se odločil, da boš ”študiral” alpinizem, si se moral podrediti strogim pravilom. Prvo je bilo, da je alpinizem kolektiven šport, kjer ni prostora za individualiste. Solo plezanje je bilo strogo prepovedano. Za določanje pripravljenosti in izkušenosti posameznika je obstajala kategorizacija v štiri razrede, od tretjega navzgor, in najvišji razred, t. i. mojster alpinizma. Ta kategorizacija je vodstvu omogočala nadzor in izvajanje pritiska na posameznike. Če nisi strogo sledil pravilom, si lahko v trenutku izgubil vse stopnje in nagrade. Za napredovanje v višji razred je bilo treba precej let. Dobra stran tega sistema je, da so mladi napredovali postopoma, brez preskokov, zato je bilo v gorah veliko manj nesreč. Odraščal sem s tem sistemom in konec osemdesetih dosegel nivo, ki mi je omogočal, da sem se udeležil vzponov (seveda v ekipi) na najvišjem nivoju. Tako sem osvojil svojo prvo resno goro, Leninov vrh, 7134 m. Takrat so me gore resnično prevzele, težje ko so bile smeri, močnejša je bila moja strast do gora.
V začetku devetdesetih je država razpadla in izginila s karte sveta; železna zavesa je padla, meje so se odprle. Z velikim zanimanjem sem zbiral vse mogoče informacije o zahodnem alpinizmu. Zanimalo me je praktično vse, od Alp do Yosemitov. Že prej sem slišal za Reinholda Messnerja in Chrisa Boningtona, takrat sem spoznal še imena, kot sta Herman Buhl in Walter Bonatti. Njihove ideje in filozofija vzponov so name naredili velik vtis. Opis Bonattijevega solo vzpona v Druju sem prebral tolikokrat, da sem ga znal na pamet. Začel sem razmišljati o slogu, rezultat je bil moj prvi solo vzpon čez 900-metrsko severno steno gore Free Korea v Tjanšanu, ki je zelo vplival na mojo nadaljnjo kariero. Z gore sem se vrnil drug človek. Solo plezanje je esenca plezanja. Moraš biti v vrhu piramide, močan, tehnično podkovan in motiviran. Vse mora biti na vrhuncu, ker se ne moreš zanašati na soplezalca. Ko si sam, sprejmeš vse nevarnosti.
Kdaj in kako si prvič prišel v Chamonix?
Odkar sem bral o vzponih v Alpah, sem vedno sanjal o Chamonixu. V začetku 90. let so se meje začele odpirati in če si imel denar, si lahko šel. Od 1993. do 1995. sem imel v Rusiji dober posel, lahko sem kupil karto, nekaj opreme in odšel v sanjsko deželo. Prvič sem prišel februarja 1995. Tedaj niti pomislil nisem, da bom kdaj tu živel. V začetku sem bil čisto sam, živel sem v kampu. Nisem iskal soplezalcev, saj sem imel že tri leta izkušenj s solo plezanjem. V Chamonix sem se takoj zaljubil. Všeč mi je bilo domače vzdušje tega športnega središča, povsod po mestu sem videl ljudi z nahrbtniki, vrvmi, smučmi in cepini, vse je bilo povezano z gorami. Imel sem občutek, da sem končno doma. Zrak je bil napolnjen z aromo po svobodi in neskončnih možnostih. Nekaj mesecev kasneje sem se ponovno vrnil v Chamonix in presoliral nekaj takrat najtežjih smeri, o katerih sem dolgo sanjal: na Petit Dru, Grandes Jorasses, Grand Capucin, Mont Blanc, Grand Pilier d’Angle. Po nekaj mesecih, preživetih v francoskih Alpah, sem spoznal, da je zame nemogoče živeti kje drugje.
Ali zdaj, po 23 letih v Chamonixu, še vedno misliš, da je to idealno mesto za bivanje, ali vidiš kake negativne stvari?
Ne, nič me ne moti. Ljubim to mesto. Mogoče, ko bom starejši, bom poiskal drug kraj, ki bo bolj sončen, a v Chamonixu ni negativnosti. Za plezalce z ambicijami je to popoln kraj, toda za starejše ljudi je težko; premrzlo in premalo sonca. Šel bi v Indijo ali na Tajsko.
Torej brez gora okoli?
Ni nujno, mogoče nekaj gora, a ne visokih. Mogoče bom šel nazaj v Rusijo, Krim je lepa pokrajina, a zdaj je tam situacija delikatna.
Če se ne motim, je tvoja najljubša stena v Alpah severna stena Grandes Jorasses, v kateri si potegnil svojo smer Eldorado.
Ja, to drži. Rad imam njeno resnost, velike dimenzije in oddaljenost. Do nje čutim veliko spoštovanje. Steno sem preplezal štirikrat, trikrat sam. Pozimi leta 1995, med prvim obiskom Chamonixa, sem soliral Mrtvaški prt, leta 1996 smer Colton-MacIntyre, leta 1997 sva s partnerjem preplezala Cassinovo smer. Že takrat sem sanjal, da bi steno osvojil na še drugačen način, in sicer tam, kjer je ni še nihče. Zame je bilo pomembno, da to naredim sam. Tedaj sem verjel, da bi to pomenilo vrhunec mojih alpinističnih sposobnosti. Želel sem testirati svoje meje. Prvič sem to smer zagledal leta 1998, ko sem steno opazoval od koče Leschaux in jo je sonce obsijalo ravno pod pravim kotom, da se je izrisala čista linija. Še tisto leto sem poskusil, a so bile razmere slabe. Vse se je podiralo, zato sem odnehal in se vrnil poleti 1999. Vzpon je trajal 12 dni, sestop na italijansko stran pa še dva. Težko je opisati občutke in čustva, ki sem jih doživljal med tem vzponom. Ker je stena v tem delu zelo strma, sem imel s sabo visečo posteljo, za katero sem mislil, da ne bo preživela neviht, ki so me ujele v steni. Zelo me je bilo strah! Na vrhu me je zajela neopisljiva evforija zmage nad seboj, zato sem smer poimenoval Eldorado.
Druga od znanih sten, v kateri si pustil pečat, je zahodna stena Drujev. Po prvem solo vzponu čez Ameriško diretisimo (1995), ki se je podrla dve leti kasneje, si pozimi 1998 z Jurijem Košelenkom preplezal novo smer Lena. Te ni bilo nič strah?
Ja, ko sva z Jurijem plezala Leno, naju je bilo strah, ker so se premikali ogromni bloki granita. Ko si v razpoko vtaknil metulja, se je vse premaknilo, zato sva plezala kot po jajcih. A imela sva toliko moči, toliko ambicij, da nama nič ni bilo pretežko. Zdaj nimam več toliko želja, takrat pa naju ni nič ustavilo.
Dostikrat te je ujelo slabo vreme. Kako to, da nisi preveril vremenske napovedi?
Ja, ne vem, zakaj; jaz je nikoli nisem. V steno sem šel, ko sem se čutil pripravljenega. Nismo imeli mobitela, zato nisem nič preverjal, a verjamem, da so dobre vremenske napovedi že obstajale.
Ali misliš, da je zdaj z uporabo moderne opreme avantura v gorah manjša?
Ne, mislim, da avantura ni dosti manjša. Zdaj ti lahko hitro pomaga helikopter, kar je dobro. Mislim pa, da smo npr. v času Jegliča plezali bolj za dušo, zdaj pa plezajo bolj za splet, ker želijo biti slavni. Plezajo s kamero Go-pro. Neverjetno, da lahko plezajo težke stvari in zraven še snemajo. A tako je, čas se je spremenil, miselnost tudi.
Kaj misliš o reševanju Humarja z Nanga Parbata?
Ooo, imel je ogromno sreče. Na Langtangu žal ni bilo tako. Poznal sem ga, bila sva dobra prijatelja. Ko sem živel v Calgaryju, je spal v moji hiši. Enkrat sva se z Markom Prezljem pogovarjala o njegovi smrti in mi je rekel: ”Veš, Valerij, njegovo življenje je bilo malo skrivnostno in taka je bila tudi njegova smrt.” Preživel je en teden v samostanu, kjer je meditiral in molil, potem je šel plezat. Prejšnje odprave so bile odlično organizirane, z veliko podpore in mediji, a v Langtangu je bilo drugače, s sabo je vzel le kuharja in ravno na tej odpravi je umrl. Nihče točno ne ve, kaj se je zgodilo. Ampak na Nanga Parbatu je imel res srečo; njegov prijatelj Aleš me je poklical, češ da je Tomaž v težavah in če poznam kakega dobrega ruskega pilota helikopterja. Nisem mogel pomagati, vprašal sem, kaj se točno dogaja. Tomaž je že dva dni v severni steni Nanga Parbata, samo v tanki jakni, brez goreteksa … jaz bi gotovo umrl. Zame je bil zelo dober, karizmatičen človek. Imel je nekaj napak, a te imamo vsi.
S slovenskimi alpinisti si v dobrih odnosih. Kaj misliš o njih?
Slovenski alpinisti me zelo impresionirajo. Slovenija je dobro mesto za življenje in plezanje, veliko gora in možnosti za dober alpinizem. Močni so povsod, tako v Alpah kot v Himalaji, spoštujem jih. Kapo dol. Dokaj dobro poznam Marka Prezlja, nisva sicer plezala skupaj, a vem, kaj je preplezal, zato ga spoštujem. Prav tako Toma Česna.
Kaj meniš o vzponih Toma Česna?
(Se zasmeji.) Kočljivo vprašanje. Toma dobro poznam, je neverjetno močan človek. Če sem pošten, jaz teh vzponov ne bi bil sposoben narediti na tak način oz. tako hitro, kot jih je on. A mogoče je Tomo tako močan, da je zanj možno. Tudi Ueli Steck je preplezal veliko ”nemogočih” stvari. Neverjetnih smeri v zelo hitrem času, Anapurno v 28 urah. Za večino alpinistov to ni mogoče, a zanj morda je.

Kaj je bila tvoja najmočnejša in kaj najšibkejša točka, ko si bil vrhunski alpinist?
(Razmišlja.) Moja najmočnejša točka je verjetno, kot velja za veliko Rusov in mislim, da tudi za Slovence, da dobro prenašam trpljenje. Na primer zadnje dni v Nuptseju ali Jannuju, ko smo ostali brez hrane in spalne vreče pri –30 °C. Moja šibka točka … ne vem, kaj bi rekel, saj sem veliko treniral. Kava je moja šibka točka, zelo rad bi se je odvadil, a mi ne uspe. (Smeh.)
Si dvakratni dobitnik zlatega cepina. Kaj ti to pomeni?
Kljub negativnim mnenjem o zlatem cepinu vsi alpinisti sanjajo, da bi ga dobili, še posebej mladi, ki si želijo prepoznavnosti. Veliko alpinistov si ne upa glasno izraziti svojih ambicij, kot da bi bil to greh. Tekmovalni duh je bil pri ljudeh vedno prisoten. Na svoja zlata cepina sem ponosen, najbolj pri srcu mi je tisti, ki sem ga dobil za prvenstveni solo vzpon na vrh Meruja. Ko sem ju dobil, je bil samo en cepin za vse alpiniste. Zdaj jih letno podelijo več. Vsi nominirani jih dobijo. Mislim, da je to sranje. Prej mi je bilo bolj všeč.

Martina Čufar Potard