Planinski vestnik 2018/12
Le z vrha se vidi naslednji vrh
Brez večje medijske napovedi in pozornosti je šel mimo slovenske plezalske javnosti lanski vzpon Tomaža Rotarja na najvišji vrh sveta, 8848 metrov visoki Everest. Kot osemnajstemu po vrsti mu je to uspelo po osmih letih premora slovenskih pristopov. Dobro leto za tem, 21. julija 2018, je presenetil z novim dosežkom. Stopil je še na drugo najvišjo goro sveta, 8611 metrov visoki K2, kjer so pred njim stali le trije Slovenci: Viki Grošelj, Zvonko Požgaj in Roman Benet.
Tomaž Rotar je zobozdravnik iz Radovljice, ki mu ne manjka poguma in predanosti ciljem. Predstavil nam bo svojo pot, ki ga je pripeljala z domačih hribčkov na najvišje gore sveta. Skrajni napori, kar ekstremno gorništvo in alpinizem zagotovo sta, so izjemna življenjska šola, ki je ne osvojimo čez noč. Poleg mnogo drugega so pri nadaljnjem koraku pomembne prave odločitve v pravem trenutku. Ko se dejanje začne, velja le še predanost cilju, tehnika, znanje, pogum in kanček sreče. Ljudje s takimi izkušnjami si upajo več – gredo do konca, zmožni so “izplezati”, tudi ko se zaplete v službi, družini ali kje drugje.
Foto: Jake Meyer
“Cilj je pot,” legendarne besede Nejca Zaplotnika, ki je kot prvi Slovenec stal na strehi sveta, si izposojamo že mnogo let. Vsakdo ima svojo pot, nanjo stopimo z rojstvom in cilj dosežemo tam nekje …, ko prestopimo črto. Tomaž, vi stopate po svoji, za povprečnega zemljana nekoliko posebni poti. Rojeni ste med hribi, kdaj in kako ste se z njimi seznanili, kako ste z njimi povezani?
Za Gorenjce je povsem običajno, da hodijo po hribih. Kraj, kjer živim, je obdan z vencem gora; na severu Karavanke, na zahodu Julijci in na jugu mogočna Jelovica. Z vsakim krajem, ki ga obiščem in leži nekje drugje na tem krasnem planetu, sem bolj prepričan, da je naš med najlepšimi. Obzornice so ob jutrih in večerih ostre in vedno sem se spraševal, kaj leži za temi tankimi črtami, ki ločujejo nebo in zemljo. Nekega lepega dne sem se odpravil na Roblek in potem postopoma naprej do Everesta in K2. Starši nikoli niso hodili v hribe, kljub temu me je prvič na Triglav peljala mama, skupaj z veliko skupino planincev, ki jo je vodil znani Slovenec Janez Pretnar. Dva dni nam je vzela, za mojo rano mladost težka in dolga pot, a vendar smo prišli prav vsi in bilo je nepozabno. Spoznal sem ljudi, ki so jim bili hribi precej bliže kot meni. Z njimi sem si počasi upal tudi v Alpe in Dolomite in vedno, ko sem prišel domov, sem na dolgo in široko razlagal, kaj se nam je zgodilo in kje smo bili. Ni bila samohvala, le tako sem si želel, da bi tudi domači in znanci videli tisto, kar je bilo dano meni. Vse skupaj se mi je zdel velik privilegij. V srednji šoli sem šel prvič čez Atlantik, v neskončno oddaljeno Patagonijo in na Aconcaguo, kmalu zatem v Azijo na veliki Lenin. Vedno sem rad potoval, ne samo po hribih. Prišla je družina, skupaj smo se lotili planeta od Arktike do Antarktike, Afrike, Amerike, Indije in njenega oceana, Grenlandije, Islandije in Daljnega vzhoda. Predvsem zato, ker sem se odločil, da denar, ki ga zaslužim, ne bom zapravljal za materialne dobrine, temveč za doživetja, in upam, da me bodo lahko otroci nekoč posnemali. Do Everesta in K2 me je skoraj bolj kot ljubezen do gora pripeljala želja po največji avanturi.
Brez napredka in rasti bi bila naša življenja, enako kot svet, zelo siromašna. Ljudje pa se razlikujemo v tem, koliko se je kdo za “imeti se lepo” pripravljen potruditi. Ste uspešni v svojem poklicnem življenju, v kar ste zagotovo vložili veliko truda, enako ste se pripravljeni potruditi tudi za nenujne sladke uspehe. V hobi, ki je poleg službe in družine običajno del življenja vsakega zemljana, ste vlagali veliko volje in energije ter napredovali. Kdaj ste se prvič začeli spogledovati z mislijo, da je čas za izziv potipati svet onkraj življenja?
Predvsem bi rad otipal življenje, ta neskončno kratek trenutek, ki nam je kot popolnoma nepomembnim bitjem dan kot privilegij, in tega se vsi prav slabo zavedamo. V življenju nimamo kaj dosti izgubiti, razen življenja samega, in če se to zgodi, naj bo vredno, kot se za privilegij spodobi. Sam mislim, da sveta onkraj življenja ni, je pa morda prispodoba za tisto, kar si želimo in mislimo, da nikoli ne bomo dosegli. Morda si alpinizem prevečkrat predstavljamo kot hojo po robu, ki loči življenje od smrti oziroma nesreče, kar je najbrž posledica nekoliko filmsko predstavljenih vzponov v najtežjih hribih. Osemtisočaki predstavljajo hud napor za telo, tudi za možgane, ki ob pomanjkanju kisika delujejo nekoliko drugače. Ob tem gre res za spoznavanje samega sebe v drugačni luči, ampak tudi takrat smo samo mi, isti ljudje kot v dolini, in pri tem ne gre za soočanje z onstranstvom ali morda kukanje v življenje po življenju, v katerega ne verjamem. Pri vsakem fizičnem naporu se počutimo drugače, kar je posledica sproščanja določenih hormonov, pogled na okolico je takrat drugačen, tudi sebe dojemamo drugače kot običajno. Pri alpinizmu, predvsem tako visoko, je fizični napor ekstremen, zato tudi njegove posledice, vendar pri tem ne gre za nič nadnaravnega.
Ste razumen, preudaren, odgovoren in svojim ciljem predan človek, ki še kako dobro ve, da če ne tvegamo in potipamo skrajne meje svojih sposobnosti, ne bomo vedeli, ali jih lahko presežemo. So tisti metuljčki v trebuhu ob zavedanju, da se v vas oblikuje načrt o uresničitvi nove, komaj verjetne avanture, za katero se bo potrebno nečloveško potruditi, gonilo in usmeritev volje in moči?
Avantura se res začne z željo, pripravo, pakiranjem in vse to je tisto najlepše pred samim odhodom. Mislim, da vsi načrtujemo v življenju pobege iz vsakdana, morda celo iz realnosti, in vsem je misel na to vzpodbudna in lepa, z njo se tolažimo, ko nam je hudo ali imamo vsega dovolj. Pa vendar le nekateri gremo ter svojo željo in sanje poizkušamo uresničiti; velika večina pa jih nekje na tej poti pred odhodom obsedi, ker se bojijo življenja in morda izgube stvari, ki so v bistvu tako nepomembne. Razlikujemo se le v tem drobnem koščku poguma, ki je pomemben, da zaklenemo domača vrata in pogledamo dlje od doma. Pri gorništvu je ta trenutek še toliko težji, ker se zavedamo, da nas kar dolgo ne bo in da so pred nami precej neprijetni trenutki. Vendar vemo, da nas po vsem tem čaka nagrada, ki jo je težko primerjati s katerokoli drugo in njena vrednost bo z vsakim dnem do smrti večja. Cilj je res pot, kot je dejal Nejc; potovanje ali safari pa beseda, ki pri afriških ljudstvih enači pot, življenje in potovanje v večnost. Kako se nam ne bi ob misli na to ježile dlake ali se v nas ne bi spreletavali metuljčki?
Vas je okužila Aconcagua, soočanje s svetom na hladnem Mount Vinsonu, kjer ni življenja? Je bil Everest logično nadaljevanje? Je omogočen pristop na najvišje gore tudi le avanture željnim turistom z dovolj debelo denarnico?
Vse našteto so prelepi in odročni kraji in so že posledica “okužbe”, ki sem jo morda prinesel že s seboj na svet oziroma ne vem, kdaj in kje sem jo dobil. Ker se le z vrha vidi naslednji vrh, je Everest seveda logična posledica prvega odhoda na Roblek, le od doma je bilo treba. Morda sem zgolj stari rek preoblikoval v “Povsod je lepo, doma pa nismo radi”.
Nekateri menijo, da danes na Everest lahko pripeljejo vsakogar, če je dovolj bogat, in tovrstni alpinizem imenujejo komercialni. Prav tako je veliko težkih besed namenjenih “preobremenitvi gora” zaradi večjega števila ljudi, ki hribe, tudi najvišje, obiskujejo. Na Everest, kaj šele na K2, nikoli ne bo mogel priti vsakdo, ki bo imel le debelo denarnico in željo po avanturi. Ideja je bizarna in se je najbrž porodila tistim, ki tam nikoli niso bili. Svet se razvija, globalizacija je prinesla veliko koristi, vendar zahteva svoj davek, med njimi je tudi večji obisk Himalaje in vseh drugih gorstev, odročnih puščav, deževnega gozda, Antarktike in navsezadnje tudi vesolja. Osebno ne vidim v tem nič slabega, počutim se privilegiranega, da živim v tem času, ko sanje lahko postanejo resničnost. Potrebno je le uvesti pravila in red, kar se že dogaja. Himalaja se čisti, razvijajo se narodni parki, zaščitenih je vedno več živalskih in rastlinskih vrst. Naša dolžnost je, da o vsem tem s svojim zgledom poučimo potomce, in planet bodo cenili mnogo bolj kot mi, ki smo veliko večino vsega spoznali le prek televizije.
Komercialni alpinisti vsekakor ne morejo biti tisti, ki so odprave plačali iz lastnega žepa, ker jih je pač treba plačati, ter so se izključno zaradi lastne ljubezni do gora odpravili na pot in kot nagrado prejeli nepozabno doživetje. Komercialni alpinisti so tisti, ki odprave običajno plačajo s sponzorskim denarjem ali z denarjem alpinističnih zvez (davkoplačevalskim denarjem); morda zaslužijo z vodenjem odprave, po končani odpravi pa poleg lastnega zadovoljstva s pisanjem knjig, člankov, s predavanji ali z reklamami o tej isti odpravi služijo denar.
Ravno komercialni alpinisti običajno tarnajo o tem, da so hribi preobremenjeni, da smo jim z množičnostjo “vzeli deviškost” in da alpinizem zaradi tega ni več tisto, kar je bil. Ideja je posledica samovšečnosti in sebičnosti takih izjav, saj bi bilo za komercialne alpiniste res najbolje, če bi vedno ostali edini, ki so dosegli določen vrh, in bi na račun tega doživljenjsko kar naprej nabirali sredstva. Kaj bi bilo, če bi na tak način razmišljal Charles Lindbergh, ki je prvi preletel Atlantik, danes pa ga vsak dan preleti vsaj pol milijona ljudi? Ljubi Bog, saj bo še vstal od mrtvih. Podobna je ideja lovcev, ki kritizirajo velike množice ljudi, ki hodijo po hribih, češ da posegajo v naravno okolje živali, ki se zato slabše razmnožujejo in umirajo. Po drugi strani pa vsako leto naročijo odstrel nekaj deset tisoč glav srnjadi, seveda zgolj s komercialnimi nameni. Počasi bomo morali uporabiti zdravo kmečko pamet in ne le ščititi lastnega ceha in njegovega interesa. Planet je za vse, rešimo ga skupaj. Problem onesnaževanja gora je dodaten argument, da je treba pristope v hribe omejiti, vendar ga je treba rešiti na popolnoma drugačen način, ki se k sreči že izvaja. Naši otroci nas učijo, kako ravnati z odpadki, šole so opravile svoj del posla in podobno je v hribih. Pred dvajsetimi leti je bilo ob poti na Kredarico več odpadkov, danes jih ni, in podobno se bo zgodilo tudi z Everestom. Rešitev je torej v zavesti ljudi in v pravilih, ki jih je tako enostavno uvesti, če je le malo volje.
Poteka dogodkov ni možno predvideti vnaprej. Na Everestu se je vaši odpravi zataknilo tik pod vrhom. Dosegel vas je ukaz, da se vrnete. A vi ste se odločili drugače. Citat z vašega bloga: “Novico in posledično odločitev, da se bom ne glede na posledice podal na vrh, sem sporočil šefu, ugasnil radio in prerezal popkovino – sedaj sem sam.” Sprejeti tako odločitev je velika odgovornost. Kaj šteje pri izbiri pravega koraka?
V zadnjem višinskem taboru, na severni strani Everesta, na višini 8300 metrov, smo dobili nepričakovana navodila vodje odprave v Angliji, ki je budno spremljal vremensko napoved, da se moramo zaradi nenadne spremembe vremena vrniti v dolino. Zaradi nezadostnih zalog kisika in hrane smo imeli na voljo le en poskus, zato bi bilo z vrnitvijo naših sanj o vrhu konec. Nemudoma sem poklical domov, kjer je žena Melita prav tako spremljala vremenske podatke in čakala na klic z vrha, ter se dodatno posvetoval o vremenu. Napoved, ki sem jo dobil od nje oziroma od ameriškega vremenoslovca, ki se je ukvarjal le z napovedmi za Everest, je bila nekoliko drugačna. Napovedovala je rast moči vetra osem ur kasneje, kot so napovedali iz angleške pisarne. Vsekakor mi je bila novica od doma mnogo bolj všeč, zato sem ji verjel in kot vedno zaupal ženi. Ker mi naš vodja ni prenehal kričati v radio, naj se vrnem na dvojko, sem ga enostavno ugasnil. Konec koncev tam gori ni nihče odgovoren za življenje drugega, vsaj tako pravijo. Sedem tednov garanja na aklimatizacijskih turah, nenehno poslušanje zaganjanja močnih vetrov v stene šotora, prezebanja v bazi, domotožja in neprestanega uživanja piščanca s karijem je sprožilo neustavljivo odločitev, da grem do konca, čeprav sem moral storiti, kar je bilo najbolj prepovedano – ignorirati šefova navodila. Ko sem se odpravil, so mi na moje začudenje sledili vsi ostali člani odprave, vključno z vodjo, ki se mi je zaradi moje, v tistem trenutku neumne odločitve, kasneje iskreno zahvalil. Ponovno se je potrdilo, da načrtovanje ni vse, da je potrebna sreča, morda usoda, morda pa le stara modrost, da ima žena vedno prav. Vsi, ki smo bili tistega večera na trojki, smo naslednje jutro prišli na vrh in postali ljudje z Everestom, ne pa ostali tisti brez njega.
Ko se človek sooči s tako divjim okoljem in uspe preživeti, se mu, kot pravite sami, pogled na svet spremeni. To notranje zadovoljstvo, ta topla skodelica zmage in zasluženega ponosa, umirja. Se vaš “egoizem” sopotnikom, ki so bili ob teh izzivih nekoliko na stranskem tiru, obrestuje?
Everest mi bo vedno pomenil prelomnico v načinu dojemanja življenja. Težko sem se odpravil od doma, predvsem zaradi zakoreninjene ideje, da sem dolžan ostati doma, skrbeti za svoj posel in paciente ter da bom zaradi daljše odsotnosti od doma izgubil zaupanje lokalne skupnosti. Približno tri tedne osame brez telefonskih in internetnih povezav je bilo treba, da sem se zlomil in da mi je postalo vseeno. Spoznal sem, da življenje ni samo dirka od jutra do večera in premagovanje dnevnih stresov. Ko sem prišel z vrha, se je to spoznanje potrdilo. Dobil sem občutek, da me ne manjka več delček, da sem tisto, kar bi vedno moral biti. Na moje začudenje je bil doma svet okoli mene popolnoma enak kot pred odhodom, spoznal sem, da sem pogrešljiv in skoraj neopazen. Ravno to me je najbolj razbremenilo, kot bi si snel temna očala. S tem živim še danes, bolj umirjeno, na dopust se odpravim brez telefona, prav tako ga odložim čez vikend. Pritiske, ki jih je v mojem poklicu ogromno, enostavno usmerim drugam, zato delam bolje in morda celo več kot prej. Upam, da spremembo na bolje občuti tudi moja družina in da ne bo prehudo, če se odpravim še kam.
Vrh je le polovica poti. Težko je za pot našega življenja določiti, kje vrh sploh je, in kdaj si priznati, da bo treba tudi sestopiti. Obstaja tolažba, da je vrhov lahko več; morda Everest, morda K2, med najprijetnejšimi pa bo zagotovo “45 minut užitkarjenja”, ko boste gledali svoji dekleti, kako trdno korakata, izpuščajoč starševsko roko? Obstajajo izzivi za leto, desetletje, pet desetletij, ki se zarisujejo na vaši poti in ob katerih vam, kljub temu da ste bili najbliže zvezdam, vzplamti ogenj v prsih?
“Vsak dan je svoj vrh,” je dejal moj šef, in te misli se poskušam držati. Z majhnimi koraki do velikih ciljev, in vrh se naenkrat ne zdi več tako daleč. Vsak dan začnemo z nekoliko drugačnega, morda višjega izhodišča, in nikoli ne smemo obžalovati napak, ki smo jih naredili. Zaradi njih smo pametnejši, močnejši in verjetnost, da dosežemo vrh, je tako vse večja. Zato nikoli ne delam načrtov predaleč vnaprej, tudi ne govorim o njih, morda sem nekoliko vraževeren, saj mislim, da se potem lahko izjalovijo. Everest mi nikakor ni zmanjšal vrednosti novih izzivov, nikoli mi ne bo predstavljal lovorike, na katero bi se usedel. Mislim, da mi je celo razširil obzorje, ki je polno novih magnetov in prav vsak je močnejši od prejšnjega.
Družina je najpomembnejša stvar za vsakogar in upam, da bom svoje otroke lahko okužil z idejami o lepotah našega bivanja, ciljih vsakega posameznika in vrednotah, ki bi morale biti vsak dan v ospredju. Upam, da bosta hčeri uvideli, da sta čar potovanj in raziskovanje našega planeta največ, kar nam je dano, in da so spomini na to vse, kar v življenju šteje in ostane.
Anka Rudolf
