Intervju: Bogdan Biščak

Planinski vestnik 2018/12

Najpomembnejša pridobitev je prijateljstvo

Bogdan Biščak (1958) je plezalec z bogato alpinistično kariero. Bil je član t. i. postojnske četverke (Igor Mezgec, Rado Fabjan, Igor Škamperle), v katero so sprejeli še Matevža Lenarčiča. Preplezal je celo vrsto zahtevnih smeri, stal na dveh osemtisočakih, preplezal južno steno Aconcague, se vzpel na Cerro Torre in Fitz Roy. V obdobju aktivnega plezanja je bil alpinizem njegovo edino obzorje. Leta 1987 je z vrhunskim alpinizmom končal, a se je po 15 letih vrnil v gore. Pleza skoraj toliko kot v mladih letih, še vedno seže do šeste stopnje v gorah, vendar ne pleza več ekstremno nevarnih smeri. Po poklicu je pravnik. Novembra je izšla njegova knjiga Igra in biseri, ki je bila povod za pogovor.

Iz kakšne potrebe je nastala knjiga? Je to knjiga spominov?
Knjiga je nastala kot neke vrste dolg samemu sebi, ki sem ga nosil s sabo več kot 20 let. Takrat sem napisal podlistek za Primorski dnevnik in več prijateljev mi je reklo, da bi bilo iz tega treba narediti knjigo. Toda časa zanjo si nisem vzel, je bilo preveč drugih stvari, tudi politika. Ko se je rodila Anja, sem vedel, da bom to zgodbo nekoč povedal njej. Čakal sem, da je toliko odrasla, da bo lahko razumela, kaj ji govorim in tudi, da se najdeva v nekem okolju, ki bo za tako pripoved primerno. Dolgo sem upal, da bo to Patagonija; še vedno mislim, da so to najlepše gore na svetu. A do tja nisva prišla. Sva se pa leta 2016 znašla v Peruju v Cordilleri Blanca in tam je končno prišel trenutek, ko sem ji povedal svojo alpinistično zgodbo. S knjigo sem uresničil še eno drugo idejo, ki sem jo dolgo nosil v sebi. S hčerko sva se od njenih mladih let pogovarjala o življenjskih stvareh, na nek način filozofirala. Pri njenih 13 letih sva prenehala in dolgo sem imel željo, da bi se pogovorila o zadevah, o katerih se takrat nisva. Zato sem knjigo tako zastavil – kot pripoved o mojih alpinističnih letih, a tudi pogovor očeta s hčerko.
Zakaj igra, zakaj biseri?
Naslov izhaja iz odprave v Karakorum, kjer sem prebral Hessejo knjigo Igra steklenih biserov, ki je odlična prispodoba za to, kar sam počnem. Igra steklenih biserov je igra, ki je Hesse nikoli ne opiše, in je povsem neulovljiva. Kot sem zapisal v knjigi, sem v igri sami – igri, ki je obenem delo in zabava, red in ustvarjalnost, konec in neskončnost – prepoznal vso neulovljivost alpinizma. Jaz sem v hribih našel oboje, igro, to je plezanje, in bisere, to je gore in vse lepote v njih. Plezanje je zame šahovska igra, igra z izjemno veliko spremenljivkami, kot so vreme, soplezalci, oprema, orientacija, objektivne nevarnosti itn. Je tako intuitivna kot racionalna. O biserih, ki jih najdeš v gorah, pa mi v gorniški reviji ni treba govoriti.
Kaj je vašo četvorko/petorico združevalo in vas še danes? Je knjiga spomenik prijateljstvu?
Upam, da je, to je moja želja. Sicer pa – kako lahko človek opredeli prijateljstvo? V pogovorih s hčerko prideva do tega, da je vezivno tkivo prijateljstva ljubezen. In ljubezen je neujemljiva, obstaja tudi zato, ker ne vemo, zakaj nas je zvezala s prav to osebo. Igor Mezgec je to posrečeno povedal v spremni besedi, ko je rekel, da so se nam poti naključno prekrižale in nas v gorah in stenah povezale z nečim, kar ostane. S prijateljstvom, ki ga ne moreš utrgati kot zrelo hruško na lep jesenski dan. Zgodilo se nam je pač v mladosti, ko ljudje sklepamo prijateljstva. In ostanejo, ker se spominjamo čistih duš, ki smo jih takrat ugledali v prijateljih. Dodaten element je prav gotovo to, da smo se našli v dejavnosti, ki je mejna. Tako kot vojna poveže ljudi, ki se znajdejo skupaj v strelskih jarkih, je alpinizem povezal nas, ki smo skupaj hodili v stene. Ta intenzivna doživetja pač povežejo bolj kot srečevanja ob kavici in pogovori ob pivu.
Za vas je plezalni vzpon eksistencialno, estetsko in športno doživetje. Koliko štejejo avantura, hrepenenje, strast, svoboda? Je lahko plezanje duhovno početje?
Če začnem na koncu: če bi me pred 30 leti vprašali, ali je plezanje duhovno početje, bi rekel, da ne. Danes mislim drugače. Ko pomislim na ekstremno težke in nevarne raztežaje in občutek, ko jih končaš … Tega ne znam opredeliti, a rekel bi, da si bogatejši za neko spoznanje o sebi in svetu, ki je duhovno in ga ravno tako kot prijateljstva ne znam natančno opredeliti. To moraš preprosto doživeti, da razumeš. Sem pa že v mladosti menil, da je alpinizem estetsko, eksistencialno in športno doživetje. Estetsko zaradi tega, ker me narava neskončno privlači, ker je konec koncev naša učiteljica lepega. Eksistencialno zato, ker je šlo marsikdaj za to, ali bom preživel ali ne in ker smo na nek način vsi tisti, ki smo se z ekstremnim alpinizmom ukvarjali, to tudi hoteli. V tem je bil eden odmikov in čarov alpinizma, v možnosti, da tudi ne preživiš. Športno pa zato, ker gre za telesno dejavnost in – če si to priznamo ali ne – smo nekoliko tekmovali drug z drugim, se primerjali, če nič drugega. Vse to troje je tvorilo neko celovito doživetje, avanturo, ki je v plezališčih ne moreš doživeti.
Zakaj temu v knjigi posvečam posebno pozornost? Ker sva se na začetku osemdesetih z Igorjem Škamperletom začela posvečati prostemu plezanju, takrat je namreč prišlo v Slovenijo. Veliko sva bila v plezališčih, a sva kmalu ugotovila, da se skozi izključno športno dimenzijo plezanja začenjava duhovno oddaljevati od gora in se vrnila vanje. Ker sva vedela, da rabiva avanturo bolj kot pa fizično aktivnost. Zato smo začeli plezati v Loški steni, v Votlem vrhu in v smereh, kjer mišice niso tako pomembne, kot je glava.
Je alpinizem po vašem neresno življenje pubertetnika, ali je lahko tudi resno življenje odraslega človeka? Je plezanje egoizem?
S hčerko se v knjigi pogovarjava tudi o egoizmu. Govoril sem ji o ceni, ki jo plačaš, če se z resnično strastjo posvetiš neki dejavnosti, tako kot sem se sam alpinizmu. Vsak trenutek, ki ga posvetiš tej strasti, je izgubljen za ljudi, ki jih imaš rad. In vprašala me je, če sem bil egoist. Takrat se mi seveda ni zdelo tako, ampak če danes pomislim, kaj vse sem bil pripravljen storiti, da bi lahko plezal, sem gotovo bil. Seveda to ni tiste vrste egoizem, ki ga označuje skrb za lastno rit, a v očeh ljudi, ki bi radi, da se posvetiš njim, tvoja strast te pa od njih velikokrat oddalji, si egoist. Vendar – to edino življenje, ki ga imamo, je naše življenje, sami smo zanj najbolj odgovorni in le vsak od nas in nihče drug ne more vedeti, kaj žrtvuješ s tem, ko se odpoveš neki svoji strasti, npr. plezanju. Saj je lepo, če lahko v življenju to dvoje uskladiš, obveznosti do drugih, predvsem do ljudi, ki jih imaš rad in oni imajo radi tebe, z alpinizmom, ampak včasih se to ne da. Anjo sem na koncu pogovora opomnil, da je velika verjetnost, da ne bo osrečila ne sebe, ne tistih, ki jih ima rada, če se bo svoji strasti odpovedala iz uvidevnosti do njih.
Ali je alpinizem neresno življenje pubertetnika? Meni so se v mladosti zdela ta opozorila na življenje odraslega človeka, v katerega da moram stopiti, prej izraz neke miselne in telesne lenobe tistih, ki so mi jih izražali. Ljudje se predajo utečenemu življenjskemu kolesju (šola, služba, družina, stanovanje) in se potem z mešanico zavisti in nerazumevanja tolažijo s tem, da so tisti, ki stopijo iz tega kolesja neresni pubertetniki. Sam pa sem menil, da se mora človek, če hoče biti sam do sebe dosleden, opredeljevati do vsakega trenutka svojega življenja in iskati v sebi tisto, kar je najboljše in to izpopolnjevati, ne pa pristati na vsakdanjo rutino. Danes sem bolj prizanesljiv. Še zmeraj mislim, da je alpinizem nekaj več od običajnega življenja, a priznam, da je tudi tisto, čemur običajno rečemo odraslo življenje, projekt, ki zahteva veliko truda, da ga spodobno zvoziš.
Plezali ste v Alpah, Patagoniji, Andih, Nepalu, Pakistanu … Kje ste se najbolj našli? V ledenih vesinah, granitnih ploščah, apnencu ali v svetu serakov?
Ravno te dni sem ponovno vzel v roke knjigo Dušana Jelinčiča Zvezdnate noči in notri našel najin pogovor, ki sem ga popolnoma pozabil. Ko sem se vrnil z vrha Broad Peaka sem mu, tako pravi, potarnal, da mi garaško gaženje snega proti vrhu ni dalo niti približno takega zadoščenja kot kak dolomitski vzpon. Zapis me je presenetil, ker danes ne mislim tako. Ampak takrat sem verjetno res tako mislil. In to kljub temu, da sem od trenutka, ko sem stopil v alpinizem, na koncu poti videl osemtisočak. Verjetno je bilo tako z vsemi nami, ki smo se zadeve lotili z željo napredovanja in vse težjih vzponov. Osemtisočaki so vendarle pomenili resno zadoščenje. Vendar pa – lepota gibanja, občutek svobode, ki ga imaš nad prepadom v stenah Dolomitov in Zahodnih Alpah, sta tam bolj prisotna kot pa med neskončnim garanjem v Himalaji. No, danes se mi zdi, da sem se našel v obojem.
Je bila odprava v Patagonijo vaša ‘odprava vseh odprav’?
Kot sem rekel, sem na začetku alpinistične poti sanjal o osemtisočakih in z vzponom na dva od njih, sem to uresničil. A ko spoznavaš alpinizem, se ti cilji in občutki lepega spreminjajo. Patagonija je bila nesporno vrh mojega alpinizma. Dva osemtisočaka se sicer lepo slišita, a gor smo prišli po dveh najlažjih smereh. Tudi v alpinističnem smislu zato ne pomenita toliko kot dva vzpona v Patagoniji, sploh v tistih časih, ko tam ni bilo nikakršnih vremenskih napovedi. Pa tudi v estetskem smislu je to moja naj odprava. Tako lepih gora nisem videl nikjer drugje. In tretjič, prijateljstvo. Bili smo trije prijatelji, sami, od nikogar odvisni ali podprti. Naredili smo odpravo, kakršno smo si vedno želeli, biti sami svoji. Z dvema najboljšima prijateljema. Žal sta dva od petih manjkala, ker sta že prej nehala s plezanjem, a je bila tudi tako ta odprava najbližje popolnosti.
Večkrat ste bili na meji skrajnosti. Kolikokrat ste se pri svojem plezanju vprašali o smislu svojega početja?
Marsikdaj. A ne v teh skrajnih trenutkih, ko je šlo ‘za preživeti ali ne’. Vprašaš se, ko te ujame nevihta in tri ure čepiš v slapu, kot se mi je zgodilo v steni Travnika, pa pozimi pri minus 20 stopinj brez bivak opreme po noči v Superculoarju, ko lahko celo noč premišljuješ. Ker spiš itak nič. A pet minut po tistem, ko to mine, ko slap usahne in noč preide v dan, ta vprašanja izginejo. V mejnih trenutkih kot je bil npr. tisti v steni Fitz Roya, ki sem ga opisal v knjigi, pa za spraševanje ni časa. Imaš preveč dela s preživetjem.
Nam lahko opišete ta dogodek?
Takrat smo v sneženju in v vetru, ki je pihal 200 km na uro, sestopali z vrha. V prvem spustu ob vrvi je veter, ki je divjal ob steni navzgor, dvignil spodnji konec vrvi, ki se je nekje visoko nad mano zataknila. Visel sem pod previsom, veter me je nosil po več metrov sem in tja. Trušč vetra je bil neznanski, še sam sebe nisem slišal, kaj šele, da bi me Rado in Matevž. Sedel sem le v Dülferjevem sedežu, brez priprave za spuščanje in brez samovarovanja. Počasi so me že zapuščale moči, vrv je zaradi sneženja in ledu postajala vedno bolj spolzka in v nekem trenutku sem se sprijaznil s smrtjo in se spustil. A je vrv nad menoj ostala zataknjena, zato nisem zdrsnil v globino. Ker sem imel potem obe roki prosti, sem se hitro pripel s prižemo na vrv, kmalu potem pa je Matevž rešil zataknjeni konec vrvi. Potem je sledilo 500 m spuščanja po fiksnih vrveh v skoraj popolni slepoti, ker se očal ni dalo nositi, saj je veter nanje takoj nabil snežno prevleko, brez njih pa si lahko le občasno ‘požmrknil’. Zaradi snega, ki ga je veter brutalno nabijal v obraz, je bilo odpiranje oči preveč boleče. Spuščali smo se sprijaznjeni s tem, da nam ne bo uspelo, da pa moramo vseeno poskušati. Poglavju v knjigi sem dal naslov Bela smrt, tako domačini pravijo takim razmeram.
Leta 1987 ste z vrhunskim alpinizmom prenehali. Kaj so bili razlogi za to?
30 let sem se spraševal o tem. Ko so me v gorah dvakrat prijeli mišični krči zaradi hiperventilacije, sem obiskoval zdravnike, ki so mi povedali, da hiperventilacija izvira iz anksioznosti. Takrat sem šel vase in si priznal, da je to verjetno res. Veliko sem razmišljal vsa ta leta, kaj je bil vzrok anksioznosti. Jasno mi je postalo šele v pogovoru s hčerko, ko je nastajala knjiga. Da je bil vzrok preprosto v tem, da so prijatelji odhajali iz alpinizma, alpinizem pa je bil zame bolj povezan s prijateljstvom, kot sem tedaj verjel. Takrat sem verjel, da je alpinizem stalnica, vse drugo pa spremenljivka, a očitno ni bilo tako. Alpinizem brez prijateljev preprosto ni bil več isti alpinizem. In ker si tega nisem hotel priznati, mi je podzavest poslala opozorilo, naj se pogovorim sam s sabo. Na koncu knjige zato govorim o zmoti, o zmoti glede samega sebe. Mislil sem, da trdna volja lahko premaga vse ovire, a sem spregledal oviro, ki je nepremagljiva – samega sebe.
Kako to, da ste po 15 letih spet začeli plezati?
Zgodilo se je, da me je nečakinja prosila, če bi jo naučil plezati. Nečakinji tega seveda ne odrečeš in začela sva hodit v plezališča. Tudi slučajno nisem mislil – to je druga zmota o samem sebi – da me bo to spet pripeljalo v gore. Ampak me je. Spet so se začele pojavljati želje: dajmo še malo več in več in počasi sem z njo začel plezati v gorah. Zdaj v plezališča praktično ne hodim več. Ona je potem s plezanjem nehala, meni pa se je vedno zgodilo, da sem našel nekoga drugega, ki je bil na začetku plezalne poti in sem na nek način postal učitelj. Hčerka me je v pogovoru vprašala, če sem se vrnil zaradi ljubezni do gora. Odvrnil sem, da je ljubezen vedno obstajala, ampak ljubezen vedno potrebuje nek povod, da se uresniči. Tudi ko se zaljubiš v žensko, to samo po sebi ni razlog, da se poročiš in preživiš z njo celo življenje. Mora biti nekaj dodatnega, nekaj več, ali skupni interes ali skupni otrok, karkoli. Ljubezen po navadi ni dovolj za nič. Je zelo lepa in brez nje ni življenja, a sama po sebi ni dovolj. Ta dodatni moment pri meni je bil učiteljstvo.
Kaj je danes drugače v alpinizmu kot v časih vaše mladosti?
Tadej Golob je v komentarju, ki je na zadnji platnici knjige zapisal, da je Igra in biseri pripoved o časih, ko je bil alpinizem vse. Zdi se mi, da alpinizem za današnje akterje (z nekaj izjemami) ni več vse, da je nekaj s čimer se pač ukvarjaš. Mi pa smo verjeli, da počnemo nekaj vzvišenega, nekaj kar nas (nekatere) približa bogu ali (nekatere) popolnosti. So pač taki časi, tudi drugje se mi zdi, da je tako. Vsako mnenje – glupo ali pametno – danes šteje enako in vsaka dejavnost je zgolj stvar okusa.
Kaj vas je naučil alpinizem?
Raje bi odgovoril, kaj mi je alpinizem dal. Dal mi je samozavest. Samozavest človeka, ki je v gorah uresničil tisto, kar je kot najstnik domislil kot smisel življenja. In dal mi je mir. Po tridesetem letu se mi ni treba več spraševati ali bom, ko pride zadnja ura, lahko sam sebi rekel, da je bilo vredno. Bilo je! Vse kar je prišlo po tistih letih in bo še prišlo, je čisti bonus.

Vladimir Habjan