Intervju: Miha Habjan

Planinski vestnik 2013/12

V alpinizmu se učimo iz izkušenj in nesreč drugih

Miha Habjan je odličen alpinist, ki pozna in razume tako gorsko kot ravninsko okolje, ljudi tam zgoraj in spodaj. Začel je z alpinistično šolo, nizal vrhove in odprave (od Daulagirija do Satopantha), spletal prijateljske vozle v matičnem odseku in se bolj ali manj uspešno izogibal poškodbam (na intervju je prišel s povitim prstom, op. p.). Sledil je korak v smeri gorskega vodnika in pozneje do mesta načelnika Komisije za alpinizem (KA). Med neizpolnjenimi željami ostaja marsikatera gora, že od zadnje odprave v Nepal si želi v Patagonijo. Poleg k vrhovom usmerjenega “dopusta” ga mika tudi raziskovalni del in z njim potovanja do manj znanih kotičkov sveta.

S starši ste hodili v hribe. Je ta osnova ključna? Se nekdo, ki gora ne pozna, ki jih ni obiskoval, za to težje odloči ali doseže neko vrhunskost?
Verjetno je odgovorov toliko, kolikor je hribovcev. Če so te starši v zgodnjih letih vodili v hribe in te niso preveč forsirali, je to vsekakor neka popotnica za naprej. Doma imamo kmetijo, vedno sem bil povezan z naravo. Starša sta veliko potovala, tudi jaz sem kot srednješolec in še več na fakulteti. Alpinizem je povezan s popotovanjem, ki je njegova pomembna komponenta, to mi veliko pomeni. Že pot v Julijce je zanimiva, v Dolomite in Chamonix še bolj, če greš na odpravo na drugo celino, je pa cela zgodba.
Kako se je zgodil preskok do mesta načelnika KA in kakšen je vaš pogled na alpinizem in alpiniste sedaj, ko gledate od znotraj?
Za moje načelništvo je “kriv” Andrej Štremfelj, moj predhodnik. Iskal je naslednika in ni našel kandidata, potem pa je tako naneslo, da sem ga nasledil. Na začetku sem potreboval nekaj časa, da sem spoznal, kako zadeve potekajo, nato smo z ekipo ujeli pravi ritem in si postavili nekaj ključnih projektov za štiriletni mandat. Če na alpinizem pogledam kot na dejavnost, ki je vpeta v sistem PZS, planinskih društev in odsekov, širše tudi del športnih panog v okviru Olimpijskega komiteja Slovenije, morda celo družbe nasploh, lahko rečem, da se bomo morali alpinisti vedno boriti za svoj kos pogače. Ni vse samoumevno in stanje, ki ga alpinizem trenutno uživa, je rezultat desetletij uspehov generacij alpinistov, veliko dela posameznikov (npr. Toneta Škarje) in nasploh organiziranosti PZS. Sedanje vodstvo zveze ima posluh za nas in kar nekaj projektov smo se lotili skupaj. Zelo bo pomembno, da se položaj alpinizma v prihodnje če že ne izboljša, vsaj ne poslabša. Opažam, da se število alpinistov, ki plezajo na najvišji ravni, na žalost zmanjšuje, kar je po svoje razumljivo. Merila v alpinizmu so se v zadnjih letih dvignila, na žalost se tudi okolje (družba) v določenih pogledih spreminja in v zadnjem obdobju ni najbolj naklonjena alpinistični dejavnosti. Zavedati se moramo, da je vrhunski alpinizem ključen za obstoj sedanjega statusa alpinizma. Razlogov za uspešnost slovenskih alpinistov je več in spet, nič ni samoumevno. Srečo imamo, da živimo v deželi z gorami, ki nam omogočajo tovrstno udejstvovanje, da imamo tradicijo in več kot stoletno organiziranost planinstva, posledično alpinizma, razvejanost planinskih društev in odsekov ter klubov in ne nazadnje tudi naš slovenski značaj, zaradi katerega se Slovenci odpravljamo v hribe tako množično. Seveda pa se vse začne in konča pri posamezniku. Včasih sem zelo kritičen do alpinistov, od katerih bi si želel več posluha za naše skupno dobro. Zlasti do posameznikov, ki imajo izkušnje, znanje in karizmo in bi lahko pripomogli k premikom na bolje. Planinska organizacija v veliki meri sloni na prostovoljstvu in čeprav imam kot načelnik konkretne zadolžitve, prav tako člani komisije (za seboj imamo strokovnega sodelavca in celotno organizacijo), brez širše alpinistične podpore po mojem mnenju ne bo prave sinergije, dodane vrednosti. V zadnjih letih je bilo na KA in PZS nekaj strukturnih in organizacijskih sprememb, še vedno pa je pred nami veliko dela in komisija bo potrebovala odločne alpiniste – ne samo v stenah gora, tudi v dolini, kjer se odvija tisti malo manj romantičen, pa ravno tako pomemben del za slovenski alpinizem.
Če pogledate na svojo pot do sedaj: alpinistična šola, planinska literatura, izkušnje – kaj vam je dalo presežek v znanju?
V alpinizmu so izkušnje zelo pomembne. Od prvih, ki ti pomagajo preživeti začetna, divja in brezglava leta, ko se še ne zavedaš določenih stvari, do poznejših, ko se spogleduješ z vrhunskim alpinizmom. Kilometrina, ki sem si jo nabral v hribih pri nas, v Alpah, na odpravah, mi polni zalogo znanja in veščin, ki v gorskem vodništvu pridejo zelo prav. Gorsko vodništvo je kompleksna stvar, čeprav je v osnovi elementarna: saj gremo samo hodit (ali plezat) po gorah. Gorski vodniki vodimo ljudi v situacije, ki jim sami niso kos. Poskrbeti moramo zanje in več kot imaš znanja in izkušenj, laže je. Vsa ta leta ti prinesejo odgovornost in zavedanje o tem, kaj si sposoben in česa nisi; neko zrelost, kar je pomembno pri vodništvu. Če želi alpinist bolje plezati, poskuša plezati čim bliže meji svojih sposobnosti in nikoli čez. To je nekakšna umetnost, ki se jo lahko greš le s pravim pristopom.
Svoje sposobnosti lahko dovolj dobro spoznate. Kaj pa sposobnosti gosta?
Pomemben je instinkt, ampak te stvari se hitro vidijo. Že ko človek hodi po markirani poti do vstopa v Slovensko smer v Triglavu, vidiš, kako bo šlo pozneje. Če človek že tam, kjer so klini in “zajle”, zgolj s težavo kobaca naprej, bo pozneje še teže. Enako je z višino: za višje alpske gore (za štiritisočake) je pripravljalno obdobje, v katerem se oseba aklimatizira, nujno. Tam vidiš, kako prenaša višino, in če jo že na tri tisoč metrih težko, bo imel proti vrhu Mont Blanca verjetno težave. Ljudje smo različni, posebno pri višini, ki je zahrbtna. V vodništvu velja pravilo postopnosti. Treba je biti previden in se ne precenjevati, prav tako ne precenjevati sposobnosti gostov, ki pogosto pravijo, da so že vse naredili, da veliko vedo in znajo, nato pa se pokaže, da le niso tako močni.
Čemu pripisujete dejstvo, da se ljudje tako množično odpravljajo na gore, kakršni sta Mont Blanc in Matterhorn? Kaj jih vleče v množico?
Ljudje smo mahnjeni na številke in presežnike ter na slavo in zgodovino, ki jo ti hribi imajo. Mont Blanc je najvišja gora v Alpah, Matterhorn pa velja za eno najbolj markantnih in fotogeničnih gora. To je magnet za ljudi, alpiniste in v nekem obdobju je bil tudi zame. Hotel sem npr. preplezati najvišje stene pri nas: Triglav, Travnik, Špik in podobno. Včasih sem iskal znane cilje, ki jih v začetniškem obdobju želi imeti na spisku vsak alpinist, sledilo je obdobje, ko sem iskal svoje smeri: manj preplezane, pozabljene, z manj ponovitvami, vrhunec pa predstavljajo prvenstvene smeri, ki so neka nadgradnja vseh predhodnih.
Omenili ste brezglava leta, ko vam je pomagalo prebiranje literature. Pride pa tudi do poškodb. Kakšne ste imeli vi in kako ste si po njih opomogli?
V alpinistični šoli sem bil tako (brezglavo) zagnan in si pridelal take poškodbe, da sem moral pol leta po končani šoli počivati. Na rimskem zidu v Ljubljani smo trenirali dva meseca skoraj vsak dan. Kot začetnik brez plezalne kilometrine sem si vnel členke na prstih in prekinil za toliko časa, da je minilo. Na srečo resnejših poškodb nisem imel, razen klasičnih plezalnih in nekaj delavskih. Na plezalni steni mi je počila ovojnica v prstu, vnetje komolca, ki je poškodba, ki ne pride čez noč – premalo sem bil pozoren na določene stvari, se premalo ogreval in raztezal. Nekajkrat sem rahlo pomrznil, morda sem sedaj zaradi tega bolj občutljiv na mraz.
Večkrat kot padeš, boljši postajaš – to je eno od vodilnih načel v podjetništvu. Kako vas učijo padci?
Če sem pošten: v hribih si nisem upal pasti, še zdaj si ne. Pri športnem plezanju v vrtcu so padci del zgodbe, to je drugo. Vsaka tovrstna izkušnja (padec ali poškodba, plaz ali zdrs) te vsekakor ustavi; najprej fizično, ker zaradi poškodbe ne moreš plezati, druga stvar je glava. Če je padec resnejši – jaz ga na srečo nisem doživel (trikrat potrka po mizi, op. p.), je to vsekakor signal, ki plezalca prisili, da se malo ustavi. Resnejših padcev si nihče ne želi, vedno pridejo takrat, ko jih ne pričakuješ. Zato se alpinisti toliko časa ukvarjamo z vso to kramo okoli pasu in tlačimo železje v skalo, da če že pride do situacije, ublažimo padec. Omenim naj plaz na Jezerskem. Plezat sem šel v Teranovo smer, ki je precej obljudena. Tisti plaz bi se lahko sprožil tudi komu drugemu, kakšen dan prej ali pozneje. Pa se je ravno meni … Lahko bi se končalo drugače, a je težko reči za nazaj. Vsekakor sem bil nekaj časa po plazu zelo previden in celo prestrašen pri hoji po večjih zasneženih pobočjih. Razum razloži, da je vsaka situacija specifična in ta strah počasi izgine, človek pa se spet sproščeno giblje. Vsaka nesreča pusti vprašanje, zakaj se je to zgodilo. Poskušaš analizirati, posebno v alpinizmu se je treba učiti iz izkušenj in nesreč, celo tako je, da se mora alpinist učiti iz nesreč drugih alpinistov. Določenih stvari si ne moreš privoščiti. Na srečo nad miselnostjo o nedotakljivosti iz začetnih let prevladajo izkušnje, znanje in zavedanje, da je v hribih vedno treba biti previden. Nihče ni imun na nesrečo.
Železje in klini. Kako gledate na stile in načine plezanja?
Način, kako alpinist opravi vzpon, je, kakor radi rečemo, bolj pomemben od opravljenega vzpona. To danes ni več trend, ampak pravilo v vrhunskem in tudi turističnem alpinizmu. Zame je to eno bistvenih vodil v alpinizmu. Če smeri npr. ne preplezam prosto in se vmes primem za klin, je zame lahko dan še vedno doživljajsko zelo izpolnjen, v športnem smislu pa ne. Resnica in resnicoljubno poročanje je pomembno in mislim, da je to vrednota, ki jo moramo alpinisti ohranjati brez kakršnihkoli zadržkov. Vsaka generacija je prinesla svoj stil plezanja. Danes je pri plezanju prvenstvenih smeri pod določenimi pogoji dovoljeno zavrtati kakšen sveder, nikakor pa ne v smereh, ki so bile že preplezane. V severni triglavski steni je na desetine smeri, od lažjih do težjih. Bistven je občutek zrelosti, zavedanje svojih sposobnosti in če nisem sposoben splezati določene smeri, npr. ker ni svedrov, moram iti eno stopničko niže. Nato dovolj trenirati, se psihično in fizično pripraviti ter čez čas spet poskusiti. Če tega nisem sposoben, si moram to priznati. Svedri dajejo občutek varnosti, ki pa je lahko lažen. Alpinizem je kompleksna dejavnost, pri kateri je držanje za “grife” in hoja po stopih samo ena od komponent plezanja, lahko se ti marsikaj zgodi. Npr. v Veliki Britaniji je veliko pobud, da bi navrtali določene stene in klife. Čedalje več je športnih plezalcev, ki bi radi imeli veliko vrtcev, a se tradicionalni plezalci uspešno upirajo; upam, da bo tako ostalo. Te vrednote se morajo ohraniti. Nevarnost je ena ključnih plati alpinizma in obvladovanje samega sebe je zelo pomembno.
Plezali ste z več soplezalci. Katero lastnost iščete pri soplezalcu, kako ga najdete?
Dejavnikov je več. Zdi se mi pomembno, da mu lahko zaupam, brez kakršnih koli fig v žepu. Z njim se moram razumeti, se smejati istim “štosom” in si biti osebnostno ter nazorsko blizu. Rad govorim in zato bi šel težko kamorkoli s človekom, s katerim se ne bi mogel pogovarjati. Moram ga poznati in se z njim dobro razumeti. Zabavni del je pri alpinizmu zelo pomemben, čeprav pridejo obdobja, ko je alpinist orientiran le k cilju in napredovanju. Vsaj pri meni je tako, da se moram zabavati, saj tako lahko prenašam slabe strani. Zaradi vsega naštetega največ mojih soplezalcev prihaja iz matičnega odseka (AAO), kjer imam največ hribovskih prijateljev.
Vendarle smo le ljudje. Se kdaj naveličate hribov, vam je kdaj težko?
Nisem toliko ponavljal smeri, da bi se lahko naveličal. Seveda mi kakšna stvar kdaj preseda in včasih imam hribov in plezanja dovolj. Hitro po premoru se želja prebudi in slej ko prej grem spet plezat ali hodit v gore. Če imaš nekaj rad, če čutiš strast do nečesa, se k temu vračaš. Po drugi strani moraš paziti, da se česa ne prenaješ. Če bi hodil samo v hribe in ne počel nič drugega v življenju, bi verjetno že lep čas nazaj nehal.

Sara Femec