Planinski vestnik 2001/11
ZA ZAJTRK NA MEŽAKLO ALI VRTAŠKO PLANINO
Septembra je postala svetovna prvakinja v športnem plezanju. Presenečenje? Zanjo pravzaprav ne, saj se je že nekaj časa zavedala, da je sposobna premagati vso svetovno konkurenco, kar je dokazala letos na “mastersu” v Bruslju in prvi tekmi za svetovni pokal v Chamonixu. Ko si povsem v svetovnem vrhu, je do samega vrha včasih le majhen korak. Ali pa tudi zelo dolg, a Martina ga je tokrat na videz zlahka prestopila oziroma preplezala. Nekoč, ko se je šele prebijala med najboljšo deseterico na svetu, so bili nekateri “poznavalci” mnenja, da ni rojena za zmagovalko in da nikoli ne bo povsem na vrhu. Vsak se lahko zmoti. Martina se zaveda, da letošnji rezultati niso le posledica zadnjih treningov, temveč so tukaj zbrane vse njene dosedanje izkušnje. In poleg moči je pomembna tudi “glava” – v odločilnih trenutkih se je treba znati sprostiti in zbrati za reševanje problemov. Takrat veliki problemi postanejo majhni in težke smeri lahke. 24-letna svetovna prvakinja je doma iz Mojstrane, ob vznožju “kralja” Julijcev – Triglava, zato pravzaprav sploh ni čudno, da je izbrala plezanje. Že drži, da ima športno plezanje zelo malo skupnega z gorami in alpinizmom, ki se odvija v visokih stenah, kljub vsemu pa poteka (tudi) v skali, v naravi. Čeprav 167 centimetrov velika in 50 kilogramov težka Mojstrančanka veliko časa preživi na umetnih plezalnih stenah, vseeno najraje pleza v skali. Letos je v naravnih plezališčih preživela že čez 80 dni, večinoma pa se je posvečala plezanju na pogled, kar pomeni, da mora smer preplezati brez poprejšnjega poznavanja v prvem poizkusu s sprotnim nameščanjem varovanja. Tako je na pogled preplezala 33 smeri, težjih od 7c po francoski lestvici oziroma IX po UIAA lestvici. Veliko smeri z oceno 8a (IX+/X-) in 8a+ (X-) je preplezala v drugem poizkusu, na njenem spisku pa je do sedaj šest smeri z oceno 8a, preplezanih na pogled. Tudi bera njenih vzponov z “rdečo piko” oziroma vzponov, ki so opravljeni po predhodnem ogledu (študiju) smeri, je zavidljiva – kar osem z oceno 8b (ali čisto “desetko” – X) ali težjih, med najtežjimi pa sta “Kaj ti je, deklica” – 8b+ (X+) in Chiquita – 8b/b+ (X/X+), obe v Mišji peči pri Ospu. Od leta 1994 nastopa v svetovnem pokalu, kjer se standardno uvršča med najboljše. Leta 1999 je zaključila sezono na skupno 3. mestu, lani je bila na koncu sicer mesto slabša, a je zato prvič zmagala, in sicer na “mastersu” v Bruslju. Letošnja sezona pa je vrhunec prejšnjih – naslov svetovne prvakinje, zmagi na “mastersih” v Bruslju in Arcu, zmaga in dve tretji mesti v svetovnem pokalu, kjer ima tudi možnosti za zmago. Zadnja tekma letošnjega svetovnega pokala bo v Kranju od 16. do 18. novembra, kjer bomo zares močno, močno držali pesti zanjo. Čeprav je trenutno precej zasedena, sem jo ulovil nekje med tekmovanji in pripravami v plezališčih, da sem ji lahko čestital in jo povprašal o njenem “plezalskem življenju”.
Športno plezanje je pri nas relativno slabo poznano, predvsem glede treningov in priprav. Kakšen je tvoj običajen “delovni” dan?
Moj dan se ne glede na to, ali je delovni oziroma plezalni ali ne, začne s pozdravom soncu (ali dežju) in 15- do 20-minutnim raztezanjem. Pogosto, sploh, če sem doma, grem tudi na jogging, kar traja 30 do 45 minut, ali pa skočim na kakšen bližnji vrh, na primer Mežaklo ali Vrtaško planino, tako da je že zajtrk zaslužen. Če je dan plezalni, dva dni plezam in en dan ne, in če je vreme lepo za plezanje v skali, grem že kmalu od doma in se vrnem proti večeru. V plezališču ponavadi preplezam sedem do enajst smeri, kar je odvisno od tega, ali jih poznam, in njihove težavnosti. Vselej mi je pomembno ogrevanje, zato začnem v lažjih smereh, nekje okoli 6b, in počasi stopnjujem težavnost. Na treningu vedno dajem prednost kvaliteti pred kvantiteto. Vsak trening ima svoj izziv in nikoli ne grem plezat le zato, ker moram splezati določeno število smeri. Trening na umetni steni ne traja toliko časa, ker je intenzivnejši, povprečno je okoli 3 ure. Po treningu naredim vse za svoje roke, da se čim hitreje spočijejo in da lahko naslednji dan spet kvalitetno treniram. Predvsem masaža podlahti in nadlahti je pomembna, kar naredim sama ali pa mi pomaga Tomo, potem raztezanje, mazanje prstov z raznimi kremami za hitrejše obnavljanje kože, še posebej poleti, ko vročina in ostra skala hitro pobereta kožo. Zame je tudi spanje del treninga oz. regeneracije, zato grem vedno zgodaj spat.
Zaradi plezanja si veliko odsotna. Kje pa treniraš takrat, ko si doma?
Tudi ko nisem odsotna, ne treniram doma, čeprav imam v sobi manjšo steno za plezanje. Če se odločim za umetno steno, grem h Tomu, včasih tudi k Aljoši Gromu, ker ima zelo previsno steno in vem, da mi tega primanjkuje, saj sem po naravi bolj “švoh”. Ko sem pričela plezati, nisem naredila namreč niti enega zgiba. Če je le možnost, treniram na veliki steni v Kranju, kar je žal zelo redko, saj je zgornja tretjina stene večji del leta zaprta. Od bližnjih plezališč mi je najljubši avstrijski Warmbad, ki je od moje hiše oddaljen približno toliko kot Bohinjska Bela. Tam je vedno mir v primerjavi na primer z Mišjo pečjo, smeri niso tako zapacane z magnezijem, pa še lepe so. Mišje sem se že malo naveličala, je pa vsekakor dobra za trening pozimi.
Kakšna skala in katera plezališča pa so ti najljubša?
Idealno plezališče zame je s previsnimi in dolgimi smermi, po možnosti s kapniki, lahko so tudi luknjice, vendar ne umetne ali pa samo za en prst. Mirno okolje ter pod stenami reka, da se osvežiš … In to sem letos našla v “zapuščeni” dolini v južni Franciji – plezališče Saint Leger. Zelo so mi pri srcu tudi Gorge du Tarn v Franciji, španski Rodellar in Sardinija.
Treningi, tekmovanja in plezanje v plezališčih predstavljajo kar velik strošek. Kako pa pokrivaš te stroške? So sponzorji zainteresirani za najboljšo športno plezalko pri nas in eno najboljših na svetu?
Ja, za plezalna potovanja res porabim precej denarja. Na srečo imam že eno leto službo pri Slovenski vojski, živim pri starših, tako da si lahko privoščim plezanje v tujini. V Sloveniji je toliko uspešnih športnikov, da je sponzorje težko najti. Oni sami nikoli ne ponudijo pomoči, ampak se je treba truditi za to in imeti tudi kaj zvez. Veliko mi je pomagal Tomo, tako da se jaz s sponzorskimi zadevami še nisem ukvarjala. Zaenkrat me finančno podpira le Seaway, plezalne čevlje pa dobivam od Five Tena. Po naslovu svetovne prvakinje pa ponudbe kar dežujejo, ha ha.
Kaj pa sicer počneš poleg plezanja? Imaš kakšne hobije ali ti ne ostane veliko časa?
Pozimi in spomladi, ko ni bilo tekem, sem naredila sedem izpitov na Fakulteti za šport. Do zaključka mi manjkata še dva in diplomska naloga. A v času tekem se težko učim, zato sem to še malo odložila. Kot sem že povedala, sem kot vrhunska športnica že eno leto v Slovenski vojski, kar je zares dobra rešitev, saj lahko delam tisto, kar imam najraje – plezam in sem za to še plačana. Moj hobi je učenje francoščine, saj sem že od prvega obiska Francije zaljubljena v vse, kar je v povezavi s to deželo. Začela sem sama s kasetami, zdaj pa že tretje leto obiskujem tečaje na CTJ v Ljubljani. Prebrala sem že vse štiri Harry Potterje in eno Agatho Christie – v francoščini. Rada tudi rešujem križanke, poleti na morju pa surfam.
Pogosto ga plezalci tudi “zažurajo”, celo mnogi od tekmovalcev. Kako pa ti gledaš na to in ali se kdaj pridružiš kakšnemu žuru po tekmi ali plezanju?
Nisem človek, ki bi žuriral vsak teden. Če premalo spim, sem čisto narobe in naslednji dan plezanje odpade. Mogoče dvakrat, trikrat na leto grem na kakšno zabavo, kjer vem, da bo dobra glasba za ples, saj rada plešem, in kjer ni vse zakajeno. Ne prenesem namreč cigaretnega dima. Tudi po kakšni dobri tekmi ne čutim potrebe po žuriranju. Pijem pa sploh ne, le rdeče vino ob kosilu ali večerji. Znam biti dobre volje brez alkoholne pomoči. A vsak ima svoje mnenje o žurih in popivanju. Nekateri pravijo, da se tako sprostijo in malo pozabijo na plezanje in da jim gre potem še bolje. Vsak ima svojo filozofijo. Jaz se najbolje sprostim v savni ali kje v gorah.
Do gora nimaš daleč, saj živiš ob njihovem vznožju, v Mojstrani. Pa si plezala kdaj v visokih stenah? Če si, kako se ti zdi v primerjavi s športnim plezanjem?
Visoke stene, še posebej naša Triglavska, so čisto drug svet. Ko se še nisem ukvarjala s športnim plezanjem, me je ati peljal po Nemški na Triglav. In padajoče kamenje mi ni ostalo v lepem spominu. Tam sta psiha in občutek za skalo še pomembnejša. Lani sem v navezi s Tomom splezala Čopov steber in Raz Sfinge. Čeprav je ocena slednje “le” 7a+, sem se morala zelo potruditi zanjo, predvsem pa sem morala premagati strah ob pogledu na zarjavele svedrovce, ko se mi je začel majati edini konkretni oprimek.
Za teboj je veliko težkih smeri, preplezanih na pogled, poleg tega pa še nekaj zelo težkih vzponov z rdečo piko. Imaš kakšen poseben projekt za v prihodnje? Mogoče smer z oceno 8c?
Zaenkrat nimam v glavi nobenega skalnega projekta. Še vedno si želim čim več plezati na pogled in obiska ti čim več plezališč, predvsem v Franciji, Španiji, Italiji, na Sardiniji, za kar med tekmovalno sezono ni veliko časa. Vem, da sem sposobna splezati tudi kakšno 8c, saj sem veliko 8b preplezala v tretjem ali četrtem poskusu. Za 8c je potrebnega več časa, nisem pa človek, ki bi užival v ponavljanju istih gibov, sploh, če sem v tujini in je okoli mene veliko lepih, lažjih smeri. Mogoče bom šla še kdaj v Castillon, saj mi je zelo všeč slavna smer Mortal Combat, ne glede na to, da so jo po Hirayamovem vzponu na pogled z 8c znižali na 8b+. Pogledat bom šla tudi Matejevo smer Popolni mrk v Mišji peči, saj so fantje rekli, da je zame – majhni “grifki” v platki. A več bi mi pomenilo, če mi uspe na pogled preplezati kakšno 8a+. Zadnjič v smeri Caffe Expresso nisem bila daleč od uspeha, zmanjkal mi je en sam gib.
In še nekaj neplezalskega. Kateri so “tvoji” filmi, glasba, knjige?
Med filmi mi je najljubši Mesto angelov, kar se glasbe tiče, pa Billy Meyers, Alanis Morrisette, Dido, Brian Adams, Santana … Najraje imam razne knjige o pozitivnem mišljenju in Harryja Potterja.
Najljubša smer ali smeri?
Charintische Sommer z oceno 7a+, It’s so easy (8a) in Acht be, ocenjena z 8b, vse so v Warmbadu.
In že so pred njo nova tekma, novi izzivi v skali, treningi, nova doživetja … Pred kratkim si je postrigla svojo znamenito kito. Sedaj je kratkolasa. Nova pričeska, novi uspehi. Obljubila je, da si bo po tekmah vzela čas tudi za nas, da pripravimo kakšno fotoreportažo. Ne pozabite na tekmo v Kranju od 16. do 18. novembra, kjer ji želimo dober prijem in veliko sreče!
Boris Strmšek
