Planinski vestnik 2001/11
MIMO OSAPSKIH PREVISOV
November je pravi mesec za obisk primorskih sten. Pod Kraškim robom se skriva vas Osp, ki jo zagotovo pozna vsak plezalec, tisti pa, ki zanjo še ni slišal, naj raje proda vso plezalno opremo. Sicer pa je nekaj podobnega zapisanega pod smerjo Luknja v steni za zadnjimi vaškimi hišami. “Če ne zlezeš, prodaj vse!” piše na vstopu v smer, kjer lahko zaradi slabega varovanja in nerodnega mesta na začetku pribiješ kar na tla. In po veseli osapski noči se je kakšen plezalski karakter na vse pretege trudil, da ne prileti med prodajalce, o številu žrtev pa razni tukajšnji plezalski anali ne govorijo (!?). Luknja je že precej pozabljena, česar pa ne moremo trditi za verjetno najlažjo smer v veliki osapski steni – Meda. Poteka po “drevesnem” delu velike stene, desno od previsov, in je bil pogosto predmet podcenjevanj. Medo je bil nekakšna nadomestna smer za slabo vreme, počutje ali za primer, ko se ti priklopi kak ubogi tečajnik in ga je treba nekje pač spraviti čez steno. “Če ne druge, bomo zlezli pa Medota,” je bila pogosto slišana izjava. Že res, da smo jo preplezali na vse mogoče načine – tudi solo gor in dol, pa v raznih peternih, šesternih navezah, lahko bi jim rekli kar “vlakovne naveze”, celo ponoči z baterijami – smeri pa kljub vsemu ne kaže podcenjevati. Tako mimogrede, smer ima na vesti tudi nesreče, celo smrtne, čeprav je razlog temu predvsem neizkušenost (in podcenjevanje). Sicer pa lahko veliko zanimivega izveste tudi pri Veharjevih, brez katerih skoraj ni plezalskih zgodb iz Ospa. Včasih nas je pot vselej najprej zanesla do Elice in Emila (Osp 57), kjer je sedaj tudi obveščevalna točka GRS, tam dobite plezalne vodnike, razglednice … Kdo ve, koliko čudovitih večerov smo preživeli na njunem dvorišču. Nekoč je bil Medo ocenjen s slabo petico razen neprijetnega izstopnega dela, v najnovejšem vodniku po plezališčih Slovenije pa so ocene raztežajev 3, 5b, 5c in 5c. To v prevodu pomeni, da je razen prvega lahkega raztežaja vse okoli šestice. Po mojem osebnem mnenju pretirano, vsekakor pa gre za smer, ki bi bila deležna precej “resnejše” obravnave, če bi se nahajala v kateri od alpskih sten. Obisk Ospa lahko kombinirate tudi s plezanjem v katerih drugih stenah (Mišji peči, Črnem Kalu …), sicer pa je okolica Kraškega roba izredno zanimiva za izlete in do morja tudi ni da leč.
MEngeš – DOmžale
Smer je iz pionirskih časov osapskega plezanja. Leta 1977 je nastala Stara smer, leto kasneje Goba, obe sta delo italijanskih plezalcev in se odlikujeta s plezanjem čez strehe in previse. Leta 1979 so tudi Slovenci odkrili osapske previse in ponovili prve smeri, obenem pa preplezali novo, ki je bila končno namenjena “normalnim” plezalcem, saj vodi čez police v desnem delu. Najlažji prehod čez steno je povsem naraven, preplezan brez vrtanja, smer pa je presenetljivo lepa. Slavc Šikonja (AO Domžale) in Franc Vrankar (AO Mengeš) sta prvo slovensko smer v Ospu poimenovala Medo, kar deluje nekako mehko in dobrodušno. Ja, vsak dobi pred oči leno in zavaljeno medvedjo mrcino, v resnici pa je ime smeri skovano iz prvih črk besed Mengeš in Domžale. Leto kasneje sta v zgornjem delu Tone Golnar in Janko Humar preplezala še varianto, ki vodi nekoliko desno od originala oziroma značilne poči – luske, poimenovana pa je Vroča poč. Nekateri jo zamenjujejo z originalom, ki je bil nekoč strah in trepet tečajnikov (in tečajnic). Zamislite si zabavo, ko sredi tople jesenske sobote ob številnih navezah v raznih smereh po vsej steni obupan ženski glasek kliče navzgor: “Nategni! Nategni me!” čeprav je bila (verjetno) s tem mišljena vrv, na kateri je dotična visela sredi poči, pa se je iz ostalih smeri ob smehu zaslišal tudi kakšen zanimiv predlog: “A te lahko jaz tudi?” Zavedajte se, da v veliki osapski steni zvoki zelo lepo odmevajo, saj je nekakšen amfiteater. To smo ob priliki izkoristili s kasetofonom v nahrbtniku, ko smo iz Meda s Pink Floydi “obdarili” vse naveze v steni, čeprav kasneje nihče od njih ni dal za refošk, kaj šele za baterije. Nekoč smo se odpravili na Grintovec in splezali Meda. No, nikar se ne čudite, je bilo pač slabo vreme v Kamniški Bistrici. Poklicali smo Elico v Osp. Ko je omenila sonce, je bila odločitev jasna. Sicer smo imeli nekaj težav, saj nismo imeli plezalnih pasov, plezalnikov in nekatere druge opreme, a smo se navezali z vrvjo okoli pasu, v žepe spravili tistih nekaj redkih vponk, “teniske” pa so za plezanje tudi čisto dobre. In je šlo. Na vrhu smo srečali navezo, ki se je nato proslavila s vprašanjem, ali bomo “Čez steno abzajlali”, pa smo nato navezani kakor pravi pionirji alpinizma skoraj popadali od smeha. Posodili smo jima vrv in sestopili po poti naokoli. Nista bila Štajerca. Kar se tiče spusta čez steno, je to zagotovo trda preizkušnja za neizkušene, najdaljši del je kar lepo previsen. Ah, kakšni nepozabni občutki so to, ko noge izgubijo stik s steno, telo se prične vrteti naokoli, oči pogledajo navzdol v vas, roke grabi krč, želodec sili nekam navzgor v grlo … Globina, drseča vrv žge v roke, kar nenadoma izgubimo zaupanje v vzdržljivost plezalne opreme, ki nas drži … Skratka super, samo dvojno vrv potrebujete, spusti so opremljeni z verigami in jeklenimi obroči.
LOGIČEN POTEK
Smer je opremljena s klini in svedrovci. Sam potek ni zapleten in se (razen če niste “totalen aberveznik” za orientacijo) ne boste izgubili. Z glavne ceste v vasi greste proti steni po poti, ki se prične desno ob mostu, mimo prireditvenega prostora z odrom. Ko pridete pod steno, ki se nagiba nad vas, krenete dobrih 20 metrov proti desni navzgor in ste pri vstopu. Zaradi številnih vzponov ga boste težko zgrešili, po okoli 40 metrih lažjega plezanja pa pridete na vrh stolpa z verigami. Od tukaj najprej desno nekaj metrov navzgor (IV-V), nato pa ves čas čez police proti desni (II-III), po skoraj 50 metrih je varovališče na drevesih. Od tam še malo proti desni, za robom pa vas čaka zajeda, ki vodi levo navzgor. Po ploščah na levi do vrha kota (V+), nato naravnost po poči okoli deset metrov (VI-) in prečnica do velike police na levi z drevesi. Od tam rahlo levo in po zajedici do police (V+) , nato pa ves čas nekoliko levo čez razbito in nekoliko poraščeno steno, na vrhu katere vas čaka izstopna poč, kjer prav na robu zmanjka oprimkov, veje drevesa pa so še nekoliko previsoko (V+). Malce nerodno, pa bo že šlo. Od tukaj vodi pot navzdol ali naokoli skozi grmovje ali po vrvi čez steno – to se boste odločili sami. Če se odločite za spust po vrvi, se najprej spustite 10 metrov na zadnjo polico, kjer je sidrišče nekoliko levo, potem vas čakajo še trije spusti – 30, 50 in 30 metrov. Nato pa na refošk.
Boris Strmšek
– – –
ODMEV NA ČLANEK O OSAPSKI STENI
Planinski vestnik 2001/12
Z zanimanjem sem prebral članek v zadnji novembrski številki PV, ki govori o Osapski steni in smeri Medo, katere soavtor sem tudi sam. Z veseljem je slediti zapisom, ki potrjujejo, da je smer še popularna in zanimiva tudi med današnjo generacijo plezalcev. S prvenstvenimi smermi ni vedno tako, marsikatera ne doživi ponovitve in ostane zapisana samo v kronikah, vodnikih in srcih avtorjev. Ob tem oživijo spomini in ne morem si kaj, da ne bi zapisal (po spominu) nekaj dejstev in svojih vtisov iz takratnega prvenstvenega vzpona.
Ko smo s prijatelji prvič prišli pod Veliko Osapsko steno in lomili vratove in ugotavljali, kje gredo do takrat znane smeri, smo imeli v glavi predvsem prvenstvene vzpone. Miro Šušteršič in Marko Hrovat sta se lotila krušljive zajede levo od Gobe (mislim, da gre zdaj tam smer Pero), vendar kmalu odnehala in sledila nama s Slavcem v smer Medo in potem, pravzaprav takoj za nama, opravljala prvo ponovitev smeri. Najina želja je bilo plezati naravnost navzgor desno od Stare smeri. Seveda se je hitro izkazalo, da so najina oprema, pripravljenost in nepoznavanje stenskih razmer preskromni za uspeh. Na vrhu prvega raztežaja, tam pri sidrišču z verigami, sva reševala dilemo, ali naj zavijeva v Staro smer in se vpiševa med mnogoštevilne ponavljalce ali naj vseeno nadaljujeva s prvenstveno in poskušava preplezati na rob stene po neuglednem drevju in grmičevju, ki se vleče proti desni. Nastajajoča gneča v sosednji smeri, preklinjanje plezalcev, ki jim “tehnika” ni šla od rok, je dilemo z grobo realnostjo odpihnila. Kar naenkrat nama je bilo ljubše obirati grmičevje in iskati najlažje prehode navzgor proti robu stene.
Vmes, tam nekje za lusko, sem mrzlično poskušal namestiti varovanje (“frendov” nismo poznali, zatiči so bili bele vrane, za pasom so mi visele dve ali tri lesene zagozde, ki so se izkazale za neuporabne). Poskusil sem z zatikanjem zavozlane pomožne vrvice, na koncu sem utrujen od tega s težavo izplezal na varovališče. Na robu stene, ko sva čakala prva ponavljalca in jedla “ratluk” (tista ogabna turška žele slaščica, potresena s “štaub cukrom”, ki povzroči, da se ti suha žejna usta z jezikom vred zlepijo v cmok, ki ga, zaradi dušenja ves zaripel, ponavadi izpljuneš namesto pogoltneš; Slavc ga je takrat vedno nosil s seboj in mu je pomenil isto kot danes “red bull”), se nama je zazdelo, da je prvenstvena smer kar solidna.
Ime smeri je želelo spominjati na kosmatinca, ki se prebija skozi grmovje (ponavljalci ne izgubljajo več besed o raztrganih cunjah in koži, še več, na objavljeni sliki je videti pogumneža skoraj golega, kar bi takrat, ko smo bili tam prvič, pomenilo …, bo treba iti pogledat, kako je s to rečjo zdaj tam), v resnici pa smo takrat še vedno v sebi nosili zamero, mogoče bolje užaljenost, ko so nas iz kamniškega AO “samoupravno” 1975. leta postavili na cesto, naj si kar sami v svojih krajih in matičnih planinskih društvih (Mengeš in Domžale) ustanovimo svoje odseke in poskrbimo zase. Takrat smo želeli pokazati alpinističnim kolegom, predvsem pa Kamničanom, da smo “izgon” preživeli. Resnici na ljubo je zdaj iz varne časovne razdalje treba priznati, da je bila poteza pravzaprav modra in dolgoročno primerna. Naše sodelovanje s Kamničani pa je še vedno odlično, to je najlažje opaziti v vrstah GRS, postaja Kamnik.
Pa obilo plezalskega veselja in sreče v smeri Medo.
F. Vrankar
