Planinski vestnik 2011/08
Alpinizem imam rad!
Malo je ljudi, ki dobro vedo, kaj si želijo doseči v življenju in kaj v alpinizmu. In še manj je ljudi, ki bi zajemali življenje s tako veliko žlico, kakor to počne Marko Štremfelj. Marko je zapisan stenam, goram in naravi že od malih nog.
Med letoma 1972 in 1978 je zabeleženih kar nekaj vaših prvih zimskih ponovitev različnih smeri v Julijcih in Kamniško-Savinjskih Alpah. Ste se v zimskih razmerah počutili bolj varne, bolj doma?
Zimsko plezanje v tistih časih je bilo pač izziv! Plezalo se je malo in še to ponavadi lažje smeri. Gore pozimi so nekaj posebnega, stene pa še posebej. Ne dovolijo polovičarskega pristopa, presenečajo na vsakem metru. Smer, ki si jo splezal poleti, je pozimi povsem drugačna; kot bi jo plezal na novo. Težavnost je razporejena drugače, pa še mraz naredi svoje.
Na smer se je treba pripraviti. Zima ne dovoljuje polovičarskega pristopa. Vsako takšno plezanje je poseben projekt, ki ima brez dobrih priprav le malo možnosti za uspeh. Pripraviti se je treba fizično in psihično. V tistih časih in pri tisti opremi je vsaka malo bolj težka smer pomenila tudi enega, dva ali več bivakov. Vse je bilo treba skrbno načrtovati, izbrati pravo opremo in pridobiti dobre soplezalce. S temi je bilo še najmanj težav, saj sva večino stvari načrtovala skupaj z bratom, pa tudi ostali soplezalci so bili hitro za. Zanesljivi prijatelji, ki sem jih dobro poznal in sem jim povsem zaupal. Sam sem bil prepričan, da za zimsko plezanje ni treba ravno ne vem kako dobrih razmer. Bolj važno je bilo, da smo se odločili smer preplezati in da smo se na to dobro pripravili. Vse ostalo potem je bila pustolovščina. To me je pa vleklo!
Posebno poglavje so zimske prvenstvene smeri. Že takrat sem rad fotografiral, potem pa doma cele ure porabil za pregledovanje slik in iskanje prehodov, ki jih ponavadi omogoči samo zima, ko poleti zoprne prehode prekrije s snegom in ledom. Marsikaj je lahko pozimi lažje in lepše, marsikaj pa tudi pošteno težko. Plezanje pozimi zahteva še večjo koncentracijo, vzdržljivost in več znanja in izkušenj. Ko enkrat padeš noter, ko začutiš, da obvladaš telo in vertikalo, ko te mraz ne moti več in se dve uri dolg raztežaj navidezno skrči na minute, je to neprimerljiv užitek, mamilo posebne sorte. In ko te sonce obsije na zasneženem grebenu malo pod vrhom, kjer te obdaja tišina, kjer je večina okolice pod tabo, in te vrv veže s sorodno dušo, so to trenutki, ki se ti neizbrisno vtisnejo v spomin.
Poleg hribov je bilo branje knjig in revij o alpinizmu moja velika strast. Prebral sem vse, kar je bilo slovenskega, pa še nemške in angleške gorniške revije. Hitro mi je postalo jasno, da ima plezanje pozimi v alpinističnih krogih posebno ceno, kar je bila še dodatna spodbuda.
V Frdamanih policah ste leta 1977 v dveh dnevih z bratom Andrejem preplezali prvenstveno smer Čebelica. Smer velja za težko in eno lepših v tisti steni. Zakaj sta z bratom izbrala ravno takšno ime?
Ja, Čebelica je res lepa smer! Lahko bi rekel, da najlepša od vseh prvenstvenih. Ime je dobila zaradi najinega očeta, ki je čebelar. Kadar sva mu pomagala pri prevažanju čebel, so naju skoraj vedno nekoliko opikale, čeprav so nam nanosile dovolj okusnega medu. Tudi ta smer je taka, lepa in prijazna, vendar pa skriva tudi kakšno želo. Bivakirala sva na najbolj neugodnem mestu in naslednji dan naju je čakalo nekaj najtežjih detajlov.
Leta 1979 ste bili član odprave na Everest. Tik nad taborom 5 vam je spustil kisikov ventil in ste obrnili. Spomnimo se, da sta takrat Nejc Zaplotnik in vaš brat Andrej dosegla vrh Everesta po prvenstveni Jugoslovanski smeri. Vas ni nikoli več zamikala ”mati vesolja”?
Ne! Takrat sem imel svojo priložnost, ki je pač nisem izkoristil! O tem sem večkrat razmišljal. Leto pred nami sta se Messner in Habeler v idealnih razmerah po normalni smeri povzpela na vrh brez dodatnega kisika. Vedel sem, da se da na vrh tudi brez kisika, in ko sem odložil jeklenki, sem bil tako lahek, da sem poizkusil brez njega. Pa očitno nisem bil tako dobro pripravljen, da bi v tistih temperaturah lahko prišel na vrh. Ko so mi po nekaj sto metrih plezanja za prijateljema pričeli zaradi hudega mraza dreveneti prsti na rokah, sem sedel in razmislil. V tistih višinah možgani ne delajo ravno blesteče, ampak takrat sem se odločil, da so moji prsti vredni več od vrha, pa še Andreju in Nejcu bi ga s svojo nepreračunljivostjo lahko odžrl. Ne bom tajil solza, ki sem jih takrat pretočil. Ampak še vedno mislim, da sem se odločil prav! Popravnih izpitov pa nikdar nisem maral. Po tistem sem bil še večkrat pod Everestom, pa nanj nikdar nisem gledal kot na nedosežen cilj, ampak kot na goro, ki me je marsičesa naučila in mi veliko dala …
Kot alpinistka vem, da vsaka plezalska izkušnja, vsaka preplezana smer pusti v plezalcu določene občutke in vtise. Katera preplezana smer je naredila na vas najmočnejši vtis?
Težko bi rekel, katera. Vsaka je svoje sorte biser, ki jih med sabo ločijo le odtenki. Ene izstopajo po težavnosti, ene po lepoti, spet druge po močnih doživetjih. Vseh pa se še najbolj spomnim po svojih soplezalcih. Šrauf (Stane Belak – Šrauf, slovenski alpinist, gorski vodnik in reševalec 1940 – 1995.) bi rekel, da je vsaka smer svoja zgodba. Spomnim se naliva v Severni triglavski steni, ko sva se z Jozlom (Jože Hobič, Markov leto dni mlajši prijatelj iz otroštva, s katerim je na začetku preplezal kar nekaj smeri. Jozl, Dušan Moštrokol, Andrej in Marko so začeli plezati skupaj in na odseku ter po vasi so jih imenovali Orehek.) sredi vertikale skoraj utopila in z veliko sreče med slapovi in padajočim kamenjem cela prišla pod steno. Nič izjemnega ni bila ta vstopna varianta v Skalaško smer, pa sva pod steno sedela v tolmunu deževnice ter drug drugega trepljala po ramenih in se glasno smejala svojemu “krompirju”.
Ali pa Lagardov kuloar v Les Droites, ki sva ga s Šraufom preplezala v obupnih lednih razmerah in naju je v zadnji tretjini presenetil hud snežni metež. Skoraj navpičen ledeni tobogan je spremenil v sneženo drsalnico. Po sedemindvajsetih urah plezanja je sledil nočni sestop z vrha na ledenik, kjer sva izmučena sede zaspala in se zjutraj prebudila prekrita s 30-centimetrsko plastjo svežega snega.
Mogoče zimski vzpon prek Ancljevega stebra v Stenarju, kjer smo z Andrejem in Jozlom drugi dan izgubili nahrbtnik s kuhalnikom in opremo za bivakiranje, ki se je snel z vlečne vrvi, in potem noč predrgetali ob zmrznjenih hrenovkah ter se naslednji dan v soncu srečali s prijatelji na vrhu. Ne bi se mogel odločiti za nobeno, vse so bile po svoje posebne in vse so del mojega alpinističnega življenja.
Pri plezanju prvenstvenih smeri, pri prvih ponovitvah oziroma pri plezanju nasploh večkrat pride do kočljivih situacij, ko smer postane težka, ko je pred nami težek detajl. Mnogo plezalcev si takrat v mislih mrmra spodbudne besede, nekateri celo brundamo kakšno pesmico. Kakšen je bil vaš način, da ste odmislili strah, ste imeli kakšno svojo pesmico?
Nikdar nisem čutil kakšne posebne potrebe, da bi si kaj spodbudnega mrmral ali prepeval. Na strah gledam bolj kot na občutek, ki izvira iz lastne negotovosti in skrbi za lastno varnost. Smeri ali raztežaji, v katere sem vstopil z določeno mero strahu in spoštovanja, mi nikdar niso delali kakšnih posebnih težav. Med samim plezanjem se navadno tako vživim v skalo pred sabo, da na strah ne mislim. Me je bilo pa pogosto strah pred težkimi smermi, o katerih sem veliko prebral, tako da sem večer pred plezanjem bolj slabo spal. Ko pa sem se enkrat pod steno navezal na vrv, sem pozabil na strah. Zelo rad sem si zapel na kakšnem stojišču ter si dal duška zaradi svobode, ki sem jo občutil okrog sebe.
Leta so odšla mimo. Sposobnosti niso več takšne, kot so bile v mladih letih. Kaj vas danes še privablja v gore, hribe, naravo? Vemo, da ste tudi gorski vodnik …
Gorski vodnik sem postal že leta 1980. Vmes sem bil deset let predsednik Združenja gorskih vodnikov Slovenije. Skupaj s prijatelji smo se v tem obdobju uspeli vključiti v mednarodno vodniško organizacijo IFMGA, ki našim vodnikom omogoča, da lahko delajo kot profesionalci skoraj po celem svetu. Še vedno sem aktiven gorski vodnik z mednarodno licenco, skrbim za primerno telesno pripravljenost ter stik s plezanjem in gorami. Moj najljubši sopotnik je moja žena, ki je hkrati tudi moj najostrejši kritik in najzahtevnejši klient. Vse moje aktivnosti so povezane z naravo. Poleg plezanja sem odkril še cel kup dejavnosti, ki so mi v veliko veselje. Zlasti mi je pri srcu popotniško kolesarjenje. Skupaj z ženo in prijatelji smo prekolesarili že marsikaj in te dogodivščine so ene lepših v mojem življenjskem albumu. Le redko mislim na pretekla doživetja, zato pa neprestano načrtujem kaj novega. In tudi približno ne ostajam samo pri načrtovanju.
Se spomnite svoje prve plezalne izkušnje oziroma izkušnje, po kateri ste vedeli, da se boste še vračali v stene?
Prva smer, ki sem jo preplezal, je bila Akademska smer v Anića Kuku. S sabo me je kot povsem zelenega začetnika vzel Nejc Zaplotnik, s katerim sva tudi kasneje preplezala nekaj lepih in težkih smeri. Bil sem tako zelen, da me še strah ni bilo. Mi je šlo plezanje kar dobro od rok, le pri izbijanju mi je pod steno padel Nejčev klin. Spomnim se, kako mi je bilo nerodno in kako sem se bal, da jih bom slišal. Pa se ni zgodilo nič takega. Smer mi je ostala v spominu kot lepo plezalno doživetje v izvrstni skali z nasmejanim soplezalcem. Takrat sem prebil led in se zapisal alpinizmu. V Nejcu in starejših alpinistih na alpinističnem odseku v Kranju sem dobil odlične učitelje, gore sem imel rad že prej, med vrstniki in v bratu sem dobil odlične soplezalce, plezanje pa me je zastrupilo …
Je v vas ostala kakšna neizpolnjena, neuresničena želja? Kakšna gora ali smer, ki vas je privlačila, a je žal niste uspeli preplezati?
Alpinizem imam rad! Je neizbrisen del mojega življenja, ki mi je zelo veliko dal. Vedno sem napravil to, kar sem želel, in če mi slučajno ni uspelo, sem vedno vedel, zakaj. Kadar se mi je zdelo vredno, sem se vrnil tja, ponavadi pa niti tega ne. Če si kaj zaželim, si to tudi privoščim. Imam pa verjetno srečo, da svoje želje tudi uresničim. Vse, kar počnem, navadno dobro premislim in načrtujem. Tako je bilo in tudi je v mojem alpinizmu.
Kakšen je vaš pogled na trenutni alpinizem? Vsi vemo, da se je veliko spremenilo: tehnika, oprema, težavnost, odnos, obveščanje o razmerah … Vse bolj se uveljavlja tako imenovan internet alpinizem.
Ja, alpinizem je povsem drugačen. Mnogo se je spremenilo, naj bolj od vsega pa metode treninga. Včasih je bil naš edini poligon skala in čez zimo telovadnica. Danes umetne stene napravijo svoje in pogosto občudujem mlade ljudi, kako lahkotno znajo preplezati zelo težke detajle. Oprema je naredila ogromen korak naprej. Po eni strani je lažja, po drugi kvalitetnejša. Zanimivo se mi zdi, da danes kljub verjetno slabši pripravljenosti lahko preplezam smer hitreje kot pa pred tridesetimi leti. Vendar pa strogo ločim med plezanjem in alpinizmom. Alpinizem je visoka šola, če hočete, akademija plezanja. V njem se skriva toliko nepredvidljivega, da kljub vsej opremi in treningu ostaja pustolovščina, ki ohranja pridih tveganja in nevarnosti. Zanj nista dovolj le oprema, moč in zanesljiva vremenska napoved. Alpinizem zahteva stabilno osebnost, intuicijo, izkušnje, sposobnost hitrega odločanja, odgovornost do sebe, soplezalca in ljudi, s katerimi živimo. Mlade alpinistične srenje ne poznam. Zato pa med vodniki srečujem mlade kolege, ki so izvrstni alpinisti, ki v marsičem presegajo kvalitete, ki se jih spominjam iz svojih let. Ni pa jih veliko! Mogoče zato, ker mora dober alpinist veliko časa preživeti v gorah, poleti in pozimi, v lepem in slabem vremenu, kar pa danes ni ravno popularno. Mogoče zato, ker v gorah vidijo le telovadnico za sproščanje adrenalina, ker ne vidijo lepot, ki jih obkrožajo, ker imajo v ušesih raje slušalke kot pa petje ptičev in šumenje vetra. Ne vem … Kaj naj razumem pod internetni alpinizem, niti ne vem! Ne želim soditi, česar ne poznam!
Če bi bili še enkrat v mladih letih, bi kaj spremenili, kaj dodali ali bi stvari pustili enake?
Živel sem in še vedno živim zelo bogato življenje, tako polno lepega in zanimivega, da res ne bi hotel ničesar spreminjati!
Maja Duh
