Planinski vestnik 2009/07
»Če se nečemu res posvetiš, lahko dosežeš skoraj nemogoče!«
Mladenič je pri svojih rosnih 21 letih vztrajen, odgovoren, jasnih vizij in seveda tistega zamišljenega pogleda, ki izdaja, da je stena njegov dom. Zagotovo so mu vse te vrline z roko v roki z alpinističnimi dosežki tlakovale pot do naziva najperspektivnejšega alpinista leta 2008.
Foto: Manca Čujež
V alpinizem nisi padel po naključju, s hribi si pravzaprav odraščal. Kdaj si torej zaslišal klic gora?
»Že v otroštvu smo z družino hodili v hribe. Najbolje sem se imel ravno tiste konce tednov, ko smo bili v hribih, in najbrž mi je ostal ta dober občutek, ki sem ga vedno imel v naravi, da sem se z veseljem vračal, vedno bolj mi je postajalo zanimivo; nove stvari, mogoče malo strmejši hribi … Kasneje pa me je to pripeljalo do plezanja v hribih in sem se vpisal v alpinistično šolo.«
Kot kratkohlačnik si obiskoval tabore mladih planincev. Večina tvojih tedanjih vrstnikov je kasneje verjetno opustila hribolazenje, ti pa si izbral drugo skrajnost – profesionalizem. Kaj je botrovalo tvoji odločitvi?
»Ravno to, da mi je v hribih zelo lepo, rad imam naravo, gibanje v njej, sploh v taki malo bolj odmaknjeni, kjer ni veliko ljudi. Plezanje v hribih se zagotovo odvija v okolju, kjer ni veliko ljudi, sploh če si izbiraš manj obljudene smeri.«
Alpinistični dosežki v lanskem letu so ti prinesli naziv najperspektivnejšega alpinista leta 2008. Kako dojemaš ta naziv?
»Predvsem mi predstavlja potrditev, da delam v pravi smeri, kar mi res veliko pomeni, saj si v alpinizmu želim doseči še kaj dobrega. Hkrati pa sem tudi ponosen in vesel.«
Lani si z Alešem Česnom in Rokom Blagusom ponovil smer Prezelj-House-Anderson na zahodni vrh K7. Kaj vas je mlade alpiniste gnalo v osrčje gora, ki so med najmanj obiskanimi na svetu?
»Priporočila, da so tam dobre stene, dobri hribi in da ni gneče. Želeli smo si dobrega plezanja nekje, kjer ni veliko ljudi.«
To je bila tvoja prva večja odprava, ki je najverjetneje postregla tudi z nepričakovanim. Kaj se je kresalo s tvojimi pričakovanji?
»Pravzaprav ni bilo dosti odstopanj od mojih pričakovanj, ker sem bil veliko v stiku s tistimi, ki so že bili na odpravah, prebral pa sem tudi veliko knjig, ki to nazorno opisujejo. Tako navsezadnje že pričakuješ, kako naj bi vse potekalo, kako je s pripravami na višino, kako poteka logistika do baze … Danes je o tem res napisanega že toliko, da praktično ni več nobene skrivnosti. Najbolj pa te presenetijo dimenzije hribov, ki so tam povsem drugačne od naših, ko npr. pogledaš nek hrib, ki je videti enako visok, enako oddaljen, v bistvu pa je tam vse precej večje.«
Kakšne misli so se ti podile po glavi ob osvojitvi zahodnega vrha K7, na katerem razen trojice vrhunskih alpinistov naj ne bi stal še nihče?
»Bil sem zelo vesel osvojitve vrha, česar sem si želel že od samega začetka, ko sem se odločil, da grem tja. Sicer pa si takrat v nekem sistemu, ko veš, kaj moraš narediti in ne razmišljaš toliko o čem drugem, kar pride za tabo, ko se vrneš v bazo. Ko prideš gor, se fotografiraš, si čestitaš, si normalno vesel, ni pa, da bi na veliko razmišljal, ker veš, da moraš čim prej dol, ker se vreme zelo hitro obrača. Misli so polne tega, kaj moraš narediti, o dosežku pa razmišljaš, ko prideš v bazo.«
Kakšna so bila torej spoznanja v bazi, ko si si lahko vzel čas in razmislil o vašem podvigu?
»Bil sem zelo zadovoljen, ker je bila to moja prva odprava. Prvič sem tudi šel na takšno višino in vnaprej nisem vedel, kako se bo odzvalo moje telo, zaradi česar sem pred vzponom čutil neke vrste tremo. Res sem bil vesel, ker se je telo dobro odzivalo, tako da vem, da če bom na naslednjih odpravah zdrav, bi moralo biti vse v redu vsaj do takšne višine, na kakršni sem bil zdaj. Poleg tega me je veselilo tudi spoznanje, da mi je že na prvi odpravi uspelo ponoviti eno takšno smer in osvojiti vrh.«
Radost žal ni trajala dolgo, saj je tudi vaš bazni tabor dosegla vest o nesreči na Mustagh Towerju. Oči medijev so bile takoj uprte v dogajanje na bližnjem vrhu, vaš izjemen vzpon pa je ostal spregledan. Se ti zdi, da večina medijev vse prevečkrat »mrhovinarsko« poroča o nesrečah v gorah, v isti sapi pa ignorira alpinistične dosežke svetovnega kova?
»Večinoma se res piše samo o nesrečah; sploh v vsakdanjih časopisih, kjer se zasledi veliko poročanja o dosežkih v drugih športih, o alpinizmu pa se večinoma piše samo takrat, ko se zgodi kakšna nesreča, res izjemoma tudi o kakšnem dosežku.«
Alpinistični nevedneži si zaradi tega ustvarijo sliko, da je alpinizem nevaren in obsojajo izpostavljanje v stenah. Kako bi jim razložil svojo filozofijo alpinizma?
»Bralci, gledalci in poslušalci si zagotovo ustvarijo neko sliko na osnovi informacij, ki jih dobijo iz medijev. Če se poroča o samih nesrečah, jasno, da imajo vsi predstavo, da je to nekaj zelo nevarnega. Kakšna je moja filozofija? Vsak se sam odloči, do katere stopnje bo šel, koliko bo tvegal, na kakšen način in kaj bo plezal. Tako mora pri nekem vzponu vsak vedeti, kaj lahko naredi in česa ne sme, tako kot pri vožnji veš, da ne smeš zaviti na nasprotni pas, če ti nekdo vozi nasproti. Nesreče pa se dogajajo tako v prometu kot v alpinizmu. Vseeno pa me izredno pritegne gibanje v neki odmaknjeni naravi …«
Čeprav si v objemu vrhov in sten najbolj odvisen od samega sebe, je izjemno pomemben ekipni duh. Kakšne ljudi si izbiraš za naveze?
»Gledam na to, da se v njihovi družbi dobro počutim, ker je sploh pri težjih smereh pomembno dobro vzdušje. Ko poskusiš težek vzpon in greš na nož, si najbrž ne boš upal tvegati, če imaš s seboj nekoga, s komer se ne razumeš. Ni dobrega občutka in že avtomatsko nisi tako sproščen in ne plezaš tako dobro.«
Katere so vrline dobrega plezalca?
»Potrpežljivost, vztrajnost. In da ve, kaj hoče, da ima nek cilj in si tega res želi.«
Alpinizem je navsezadnje pot spoznavanja samega sebe. Do kakšnih spoznanj o sebi si se dokopal v steni?
»V steni res preizkusiš samega sebe. Velikokrat te zebe, premaguješ fizične napore ali si na kakšnem bivaku lačen, žejen. Potem se veliko bolj zavedaš, koliko imaš v dolinskem življenju, ko vstaneš iz postelje, narediš dva koraka in imaš na razpolago vodo, odpreš hladilnik in lahko ješ. Preizkusiti samega sebe mi je bil vedno izziv, že takrat, ko še nisem plezal – da vidiš, kaj lahko narediš s svojim telesom in dosežeš s svojo glavo. Če se nečemu res posvetiš, lahko dosežeš skoraj nemogoče, čeprav tega ne verjameš, dokler ti ne uspe. Se pa moraš zaradi tega tudi čemu odpovedati.«
Plezanje je pravzaprav premagovanje navpičnih težav. Lahko tovrstne izkušnje uporabiš tudi sicer, ko v življenju naletiš na ovire?
»Lahko, ne le v fizičnem smislu kot premagovanje vertikale. Marsikdaj se srečaš s kakšno težavo, za katero veš, da je ne bo enostavno rešiti, da se boš moral ob njej zbrati in potruditi … Isto je pri vsakdanjih težavah, ko veš, da ti bo uspelo, pri vsem si samozavestnejši. Zdi se mi, da kadar mi gre dobro pri plezanju, tudi drugje nimam težav, ker sem bolj samozavesten.«
Letos praznujemo 30-letnico vzpona po Zahodnem grebenu Everesta, ki ostaja težavnostno najzahtevnejša smer na Streho sveta. Te mika, da bi jo kdaj ponovil?
»Zagotovo je to zelo mikaven cilj, ki pa mi je zaenkrat finančno in glede izkušenj še nedosegljiv. Niti približno še nisem tako daleč, da bi se lahko lotil česa takega, saj više od K7 še nisem bil. Če bi se lotil tega cilja, se ga gotovo ne bi lotil na ekspedicijski način, ampak bi ga poskusil ponoviti v stilu, ki za moje pojme danes edini velja, to je alpski stil brez dodatnega kisika.«
Everest je zaradi komercialnih odprav že zelo razvrednoten. Ali tudi zato iščeš manj obljudene vrhove?
»Tudi zato. Kot sem že povedal, bi se lahko odpravil na Everest v klasičnem stilu z eno izmed komercialnih odprav, z dodatnim kisikom, skratka v ekspedicijskem stilu, ki me ne privlači. V redu je bil pred tridesetimi leti, danes pa za moje pojme ni več. Tudi oprema se je toliko izboljšala, da ni več nek poseben dosežek samo priti tja gor, ampak je pomembno, kako prideš. Da pa lahko to dosežeš, moraš iti postopno, da spoznaš samega sebe, saj lahko gre na višini hitro kaj narobe. Zdaj sem bil šele na prvi odpravi, da pa bom lahko prišel tja, moram iti postopoma, zato zdaj iščem nižje cilje, ki so mi finančno in glede na izkušnje bolj dosegljivi.«
Omenil si tehnično opremo. Takšna, kot se uporablja danes, je preskočila nekaj stopničk na lestvi dovršenosti v primerjavi s časi očetov slovenskega alpinizma. Misliš, da so zato najzahtevnejši vrhovi dandanes lažje dostopni?
»Zagotovo so in ravno zato je pomembno, v kakšnem stilu se lotiš takšnega cilja. Oprema je precej lažja, oblačila in čevlji so toplejši, tehnična oprema je boljša, enostavnejša za uporabo in trpežnejša. Seveda je vse skupaj lažje, če se istih ciljev lotevaš s to opremo na enak način, kot so se jih pred toliko časa. Zato se morajo alpinisti danes ciljev lotevati v alpskem stilu ali poskusiti z novimi smermi. Najlažje linije na visoke, znane vrhove so bolj kot ne pobrane, vsekakor pa so ostale še številne stene, ki se jih še niso lotili. Te še čakajo in mislim, da tudi s sodobno opremo niso lažje, morda so celo še težje.«
Štremfelj, Zaplotnik in Belak so Everest osvojili v pumparicah, flanelastih srajcah in volnenih rokavicah. Si danes sploh lahko predstavljaš alpinistični vzpon v takšni opravi?
»Ne, povsem točno si ga ne morem predstavljati. Vendar potem, ko začneš bolj razmišljati o tem, večkrat prideš do spoznanja, da ni najpomembnejše, kakšno opremo imaš in koliko denarja, ampak je pomembna želja po nečem. Če si nečesa res zelo želiš, lahko narediš marsikaj, četudi ti kaj manjka.«
Kakšna je finančna plat medalje tvojega perspektivnega alpinizma?
»Zaenkrat sem še daleč od tega, da bi od alpinizma lahko živel. Zelo veliko mi pomagajo starši, nekaj denarja za akcije se dobi na Planinski zvezi in na odseku (Luka je alpinist AO Celje.) ter s priložnostnimi, največ višinskimi deli. Za odprave pa poskušam najti kakšne sponzorje.«
Odpravo Charakusa 2008 je na tvojem namiznem koledarju prešerno oznanjal smeško. S katerega datuma se smeji letos in kam te usmerja?
»Točen datum še ni znan, bo pa zadnji teden v avgustu. Usmerja me v Indijo, zelo blizu lanskoletnega cilja, tudi v eno takšno bolj odmaknjeno področje, v skupino vrhov Rimo.«
Manca Čujež
