Planinski vestnik 2009/10
Živeti v Alpah je privilegij
Janez Bizjak, rojen leta 1943 v Trbovljah, se je zapisal gorništvu pri sedemnajstih. V trboveljskem planinskem društvu (PD) je bil skoraj 20 let načelnik alpinističnega odseka. Leta 1978 je vodil prvo slovensko (zasavsko) alpinistično odpravo na Grenlandijo, leta 1980 pa sodeloval še v mariborski. Deset let je deloval v gradbeni podkomisiji Gospodarske komisije Planinske zveze Slovenije (PZS) in bil član uredništva Planinskega vestnika. V 80. in 90. letih je oblikoval znake naših himalajskih odprav. Doštudiral je arhitekturo in bil 15 let samostojni arhitekt. Zatem se je zaposlil v Triglavskem narodnem parku (TNP), kjer je skrbel za obnavljanje kulturne dediščine in urejanje prostora, nato pa bil 13 let njegov direktor. Po upokojitvi je ustanovil zasebni zavod za proučevanje Alp – Inštitut Alpe. Dolga leta je predstavljal Slovenijo v Mednarodni komisiji za varstvo Alp (Commission International pour la Protection des Alpes – CIPRA – 12 let, od tega 10 kot predsednik CIPRA Slovenije), v Komisiji za varstvo gora (Mountain Protection Commission – MPC) pri Mednarodni zvezi planinskih organizacij (Union Internationale des Associations d’Alpinisme – UIAA) in v Mreži zavarovanih območij v Alpah (Alpine Network of Protected Areas – ALPARC – kot podpredsednik). Napisal je dve knjigi in več kot sto strokovnih člankov doma in v tujini. Zadnja leta predvsem raziskuje Alpe.
Ko sem se pripravljala na ta pogovor, sem prebrala vašo knjigo o odpravi na Grenlandijo Gore pod polnočnim soncem. Kdor okusi to deželo, hoče znova tja, pravite. Vam je bilo dano že po dveh letih. Pa zdaj, po tridesetih – si je še želite?
»Vedno! Če bi imel denar, bi takoj odpotoval tja gor. Grenlandija nas je skrivnostno zaznamovala in zastrupila. Dr. Damijan Meško, naš zdravnik, sicer zelo iskan zdravnik na številnih himalajskih odpravah, pravi, da mu nobena odprava ni pustila tako globokih doživetij kot grenlandska. Čeprav se zavedam, da je Grenlandija po tridesetih letih drugačna, ni izgubila eksotike velike bele tišine, kot je zapisal Fridtjof Nansen. Za zelenim obalnim pasom in naselji leže bele puščave, ki segajo v neskončnost, njihove robove pa rišejo verige ošiljenih gora; mraz, ki ne zebe, ampak boli, polnočno sonce. Sanjski svet za pustolovce, za vse, ki izzivajo skrajnosti in se kot puščavniki znajo predati premišljevanju o smiselnih in nesmiselnih rečeh.«
Biti vodja odprave ni mačji kašelj. Očitek, da »tudi Hitler ni delal z Židi tako svinjsko kot Bizjak z Zasavci na Grenlandiji«, je še najmanj, kar vas lahko doleti, kajne?
»Na Grenlandiji ni nosačev, ki bi odpravam tovorili hrano in opremo. Udeleženci morajo vse nositi sami oziroma vleči na velikih saneh. Če si znate predstavljati velikost in težo nahrbtnika, kadar bi šli za teden dni v naše gore, ne bo težko oceniti obsega in teže prtljage za mesec dni izven civilizacije. Poleg hrane je treba tovoriti še opremo za spanje, šotore, tehnično in plezalno opremo. Kljub zmanjšanju vsega na najnujnejše smo odpotovali z zavestjo, da bomo lačni. Nekateri so na to pozabili in bi prvi teden pojedli celomesečno hrano. Ko je odprava globoko v notranjosti, je treba priti še nazaj na obalo. Sicer se zgodi, kar se je mnogim grenlandskim raziskovalcem: izčrpani so umrli od lakote. Zato sem bil pri delitvi dnevnih obrokov neizprosen in strog, toda pošten. Kadar sem rezal suho slanino, so kot sokoli pazili, da ne bi komu odrezal za milimeter debelejšega kosa. Gorje, če bi sebi odmeril več. Tisto o Hitlerju je bilo zelo resno, saj sem pozneje doma zvedel, da so v najbolj kritičnem in nerazsodnem trenutku, ko je človek zaradi lastnega preživetja sposoben vsega, menda že glasovali, ali ne bi bilo nujno, da se me znebijo. Odtehtal je en glas. Lani smo se dobili ob trideset letnici in se s posebnim nelagodjem spomnili tudi tega »sojenja«. Veliko preizkušnjo danes obračamo v šalo, toda takrat je bilo zelo resno.«
Na Grenlandiji ste bili z zasavsko in z mariborsko odpravo. Sami »obstranci«. V nekem zapisniku PZS ste se znašli kot zanesenjaki, ki so si vtepli v glavo Grenlandijo. Nevoščljivost iz »centra«? Ker ste »konkurenčno« domžalsko odpravo opisali s precejšnjim občudovanjem, sklepam, da vam je znamenita slovenska fovšija tuja. Je v alpinizmu zavist »mednarodna«, je torej naša fovšija v »dobri« družbi?
»Domžalska odprava ni bila »konkurenčna«, ampak uspešnejša. Vsaka naslednja je uporabila naše začetniške izkušnje in prišla dlje kot mi. Tudi mariborska in za domžalsko še zgornjesavinjska. Stane Klemenc, ki je vodil Domžalčane, je bil večkrat pri meni in se je postopno zastrupil z Grenlandijo. Toda tudi njim ni bilo prizaneseno z lakoto, zaradi katere je Miro Štebe dobil hude posledice na sluhu. S Stanetom sva postala obsedena s severnimi in skrajno južnimi gorami. Skupaj sva preživela Aljasko, nato sanjala o Patagoniji, Antarktiki, Severnem tečaju. Toda jaz sem ostal samo pri sanjah, Stane pa jih je odločno in uspešno uresničil: nekajkrat je vodil v Patagonijo, več let na Severni tečaj, dvakrat na Antarktiko, dvakrat na prečenju Grenlandije s smučmi.
V zapisnikih PZS piše vse sorte. Obstranci smo si Grenlandijo res vtepli v glavo. Tudi Aleš Kunaver, ki je bil takrat nesporna avtoriteta pri odpravah, je v začetku gledal na naše početje z nezaupanjem. Toda bil je korekten in pošten, znal je ceniti organizacijske napore in dejanja v neznanih deželah. Zame je bilo posebno priznanje, ko me je povabil v svojo odpravarsko komisijo in mi predlagal, da bi »prevzel« arktične gore.
Brez zavisti, brez naše fovšije, bi bilo morda celo dolgočasno. Če berete tujo alpinistično literaturo ali publicistiko med vrsticami, vidite, da ima ta »dejavnost« mednarodne razsežnosti. Pri nas pa medregijske in medosebne. Res veliki alpinisti so tudi veliki ljudje in so sposobni tudi drugim izreči priznanje. Zavist pa je včasih zdrava, ker pomaga razčiščevati.«
Ko alpinistu v Sloveniji zmanjka ciljev, si zaželi k sosedom in dlje v svet. Kje vse poleg Grenlandije ste že plezali in kje bi še radi?
»Poleg že omenjene Aljaske največ v Alpah. Prej naštete daljne dežele so ostale trajne sanje. Ne za plezalske podvige, ampak za pohodništvo. Ob vseh vrhunskih dejanjih naših mladih in manj mladih alpinistov, prostih plezalcev in ekspedicionistov bi bilo nekoliko neprimerno govoriti, kako sem bil včasih alpinist. Meje dosegljivega so mladi prestavili na zame nedosegljive višine. To, kar počnem danes, ni plezanje, ampak doživljanje brezpotij, kjer pomagajo nekdanje izkušnje. V Sloveniji in v Alpah ne bo zmanjkalo ciljev. Teh je za nekaj človekovih življenj. Kdor trdi, da vse pozna in da je bil povsod, laže. Tudi Julijske Alpe, kjer sem kot doma, imajo številne predele, kjer še nisem bil.«
Pred kratkim ste mi omenili svoje »raziskovalno potepanje bo brezpotjih Bogatina in Lanževice«. Zdaj so razprave o brezpotjih nekam »moderne«.
»Brezpotja so res postala moderna. Atraktivnih predelov divjine, v katere ne vodi nobena pot, skoraj ni več. Ko nekoga pripelješ v neznano brezpotno divjino, je z njo konec. Zaradi navdušenja bo naslednjič ta pripeljal svojo skupino in naslednjič vsak od te skupine spet svojo. Začaran krog. Ker so gore javno dobro, tovrstnih obiskov ni mogoče prepovedati. Verjamem pa v dogovore in samoodpovedovanje. Vsaj na območju TNP bo to nujno. Včasih smo s pomilovanjem gledali na zakonske omejitve v nekaterih alpskih in karpatskih narodnih parkih, kjer je dovoljeno hoditi le po označenih in urejenih poteh, danes nas izkušnje silijo v podobne rešitve.
Raziskovalno potepanje po brezpotjih: sledov prvih obiskovalcev naših gora ni mogoče najti in evidentirati, če si ne upaš v brezpotni labirint, kjer se v megli ni težko zgubiti. Toda to so neatraktivna območja in se ni bati množičnega obiska.«
Kaj pa menite o nasprotni skrajnosti, ki bi ji lahko rekli »cesta na vsako slovensko planino«? In o drugih – z vašimi besedami – »omamah civilizacijskih blagrov«?
»Obsedenost s cestami na vsako planino in do vsake planinske koče je milo rečeno neokusna. Komodnost nima meja. Vsi bi radi čim dlje in čim višje z avti. Samokritično priznam, da se tudi sam rad peljem čim višje, če so zgrajene ceste. Če jih ne bi bilo, bi šel peš. Ceste so lahko dobro izhodišče za gore, lahko pa pomenijo le končno postajo ne zahtevnim obiskovalcem, ki jim gore ne pomenijo ničesar. Tako kot nekatere dolinske »planinske« postojanke (PP) ne služijo več kot izhodišče za pot v hribe, ampak so kot gostilne končni cilj hrupnih, nekulturnih enodnevnih turistov.
Ko sem sodeloval v mednarodni komisiji za varstvo gora, smo sprejeli nekakšen kodeks novega odnosa do gora: pri PP vračanje k izvirnim vsebinam, k preprostosti in skromnosti, omejevanje prometa v gorah, zapore določenih predelov za avtomobile, vzpodbujanje pešačenja … Čeprav sem bil v komisiji predstavnik PZS, pri vodilnih ni bilo volje za spremembe v razmišljanju.
Pred leti je Andrej Stritar kot provokacijo navrgel stavo, da bo kmalu zgrajena tudi cesta do Triglavskih jezer. Koristoljubni apetiti so vedno bolj »izvirni«, pretkani in nori, zato vse kaže, da utegne Andrej dobiti stavo.«
Ko ste bili direktor TNP, ste razmišljali o tem tudi po službeni dolžnosti. Ste imeli škarje in platno v rokah ali pa ste morali bolj ali manj spretno krmariti med vsakovrstnimi Scilami in Karibdami? Kako ocenjujete opravljeno delo in kako spremljate dogajanje v parku zdaj?
»Kot direktor TNP sem bil s temi stvarmi obremenjen podnevi in ponoči. Za krmarjenje med Scilami in Karibdami sem imel le ohlapne okvire zastarelega in neuporabnega zakona iz leta 1981. V veliko pomoč je bilo parku naklonjeno javno mnenje. Oporo smo imeli v mednarodnih inštitucijah, dosegli status območja UNESCO MAB (Man and Biosphere), dobili diplomo Sveta Evrope za narodni park leta 2004. Govorim v prvi osebi množine. Direktor sam ne more veliko, če nima ob sebi sposobnih sodelavcev. Imel sem srečo, da smo se pri TNP dobro ujeli. Čeprav so imeli nekateri včasih z menoj težave, ker sem kot individualist težko razumel timsko delo in se vključeval vanj. S svojimi odredbami o omejevanju in prepovedi lova na določenih območjih sem si nakopal jezo slovenskega lovskega lobija, ki mi je očital nezakonitost in me spravil pred sodišče. Če ne bi imel tihe podpore takratnih resornih ministrov, Pavla Gantarja za okolje in Cirila Smrkolja za kmetijstvo, bi se zame slabo končalo.
Moje delo naj ocenijo drugi; bilo bi neokusno, če bi se ocenjeval sam. Ker je bil TNP del mojega življenja, od zunaj spremljam vse dogajanje. Kolektiv ima dobre in izkušene naravovarstvene strokovnjake, zato ne dvomim o pravilnosti razvoja TNP. Narodni park je proces, za zaposlene in zunanje sopotnike pa način življenja.«
Na vprašanje, ali smo vredni naravnega bogastva, ki nam je dano, ste odgovorili: »S kančkom posmeha bi lahko rekli, da vredni najbrž nismo, smo pa potrebni.« Kapital in politika se najbrž ne sprašujeta, ali smo vredni, gotovo pa, ali je vredno.
»Dokler bo prevladovalo denarno in profitno vrednotenje narave, ne bo boljše. Narava in njene lepote niso merljive, zato za bolestne materialiste ne obstajajo. Česar se ne da izmeriti in tabelarično primerjati, za tovrstne ljudi ni. Zato narava nima svojega lobija. Politikom bomo morali dopovedati, da so naravi določene meje. Tematika je preobširna za kratek odgovor. Morda bi koristil daljši članek v Planinskem vestniku?«
Na to vam bo gotovo odgovoril urednik, saj uredniška politika precej poudarja strokovne in aktualne teme. Ena takih je zdaj Slovenski planinski muzej (SPM). Ste član strokovne skupine, ki pripravlja njegovo vsebino. Ali ste zadovoljni s pripravami? Je vpliv stroke zadosten?
»Moj vsebinski koncept za SPM iz leta 2007 je bil sprva sprejet, potem pa spremenjen. Za vsak muzej so mogoči številni koncepti in ni nujno, da je bil moj najboljši. Nekako se nisem zmogel vživeti v novo vizijo SPM, zato sem ostal bolj ob strani. Ker sem leta 1994 delal v čudoviti ekipi (strokovnjaki Gorenjskega muzeja, pokojni Avgust Delavec in člani PD Dovje Mojstrana ter člani GRS Mojstrana, ki so kot izvajalci sproti uresničevali načrte), ki je kljub nasprotovanju iz Ljubljane uredila Triglavski muzej v Mojstrani, mi ni vseeno, kako se bo vse skupaj razvilo v sodoben SPM. Vpliv stroke je zagotovljen, je pa težko usklajevati med različnimi željami in razumevanji. Če ne bi bilo trmastega in delavnega Mira Eržena, predsednika PD, bi vse skupaj zastalo.«
Še eno aktualno vprašanje o ohranjanju kulturne dediščine. Planinsko javnost je zelo razburilo: najnovejši načrti z Aljaževim stolpom. Kaj bi vi postavili v muzej – izvirnik ali posnetek?
»Ne enega ne drugega. Muzej kliče po atrakciji, zaradi katere bo obiskovalce vleklo v Mojstrano. To pa po mojem ne more biti Aljažev stolp. Idejo o njegovi prestavitvi v SPM sem razumel kot neresno šalo in provokacijo. Dobra stran so reakcije, saj so se številni ljubitelji Triglava razpisali, kam sodi stolp: tja, kamor ga je s posebnimi nameni dal postaviti Aljaž. Na Triglav in nikamor drugam. V slovenskih gorah postajajo okoljski problemi najpomembnejši. Vsi onesnaževalci se branijo odgovornosti in kažejo na druge. Pri planinski organizaciji pogrešam naravovarstveno in okoljsko vizijo ter jasen koncept. Namesto pobude za prestavitev stolpa v dolino bi pričakoval pobude, kako spraviti v dolino vse, kar ne sodi v gore: od odpadkov in fekalij, da bi zavarovali vodne izvire pod gorami, do dolinskih razvad in nepotrebnega razvajanja v PP.«
Po izobrazbi ste arhitekt. Leta 1980 ste dobili nagrado Prešernovega sklada kot soavtor kulturnega doma v Bohinjski Bistrici. Kaj ste še »zgradili«? Kako vam je všeč arhitektura SPM v Mojstrani? Kakšni se vam zdijo (novi) bivaki in planinski domovi v naših gorah?
»Kot samostojni arhitekt sem delal marsikaj: »moji« so krajevno središče v Cerknem, vrstne hiše v Logatcu, mrliške vežice v Žireh, izobraževalni center IBM v Radovljici (danes z drugimi lastniki), nova upravno-proizvodna stavba IUV na Vrhniki, nerealizirani planinski koči na Mangrtskem sedlu in pod Krnom, nekaj enodružinskih hiš, planinski izobraževalni center v Bavšici, obnove hlevov na nekaterih pašnih planinah nad Posočjem …
Med deli mlajših arhitektov mi je všeč Kajzljev bivak pod Kotovim sedlom. Za izbiro arhitekture SPM sem soodgovoren, ker sem kot član natečajne komisije glasoval za takšno rešitev. Vem, da ima veliko nasprotnikov, a nič hudega.
PP v naših gorah se mi zdijo prevelike zaradi organizacijskih, upravljavskih in okoljskih problemov. V letih evforične gradnje in obnove smo v gradbeni podkomisiji PZS komaj zadrževali nekritične apetite takratnih graditeljev in njihovo tekmovalnost. Takrat še ni bilo problemov z denarjem. Danes tistih slavnih graditeljev ni več, naslednikom pa so ostale stavbe z nerešeno kanalizacijo in s stalnim ekološkim obremenjevanjem največjega bogastva naših gora, pitne vode.«
»Živeti v Alpah, pod njimi, je privilegij,« pravite. Toda »Alpske idile ni in je nikoli ni bilo – za prebivalce,« so tudi vaše besede. Ima torej ta privilegij (pre)veliko ceno?
»Živeti v Alpah ali pod njimi je resnično velik privilegij, ki se ga ne zavedamo. Kdor se pelje po avtocesti mimo Milana ali po obvoznici okrog Pariza in gleda stanovanjske silose z balkoni, s katerih ljudje ne uživajo drugega kot reke avtomobilov, hrupa in izpušnih plinov, naj se vpraša, kakšna je kakovost življenja v velemestih. Ni čudno, da takšni ljudje tudi ponorijo, ko pridejo na izlet, recimo v Soško dolino, pokleknejo k smaragdni reki, jo zajamejo z rokami in pijejo. Naš privilegij ima neskončno vrednost, toda žal nikakršne cene. Tisto o namišljeni alpski idili pa je druga tema. Ustvarili so jo bogati, brezskrbni in razvajeni mestni turisti, ki niso bili sposobni razumeti trdega življenja v Alpah.«
Ko sva se dogovarjala za tale sestanek, ste omenili »svojega delodajalca«, ki tudi kroji vaš urnik. Saj ste vendar upokojenec!
»Ministrstvu za okolje in prostor pomagam pripravljati razstavo (v resnici je njen glavni avtor, op. M. L.) o slovenskih naravnih parkih Voda – naše upanje. Z njo smo v Parizu dosegli velik odmev in bili deležni številnih pohval, pri nas pa bo predstavljena nekoliko varčevalno okrnjena. »Porabijo« me tudi v Krajinskem parku Logarska dolina.
Zadnja leta me najbolj zaposlujejo teme, ki niso »in«: vrednotenje divjine, odmevi megalitske kulture v Alpah, slovenski jezikovni relikti v salzburških in vzhodnotirolskih gorah, pri nas pa iskanje sledov prvih obiskovalcev, od kamenodobnih lovcev do prvih rudarjev in pastirjev.
Predvsem rudarji so neznana tema zgodovine slovenskih gora. Do njih imam poseben odnos, ker sem začel delati kot rudar v trboveljskem rudniku, da sem si zaslužil za študij na ljubljanski univerzi. Zaradi vseh teh zaposlitev moja knjiga o trboveljski Glažuti nastaja že 30 let …«
Mojca Luštrek
