Planinski vestnik 2009/10
»Strah me pa nikoli ni bilo!«
Jože Peruš (januar 1927 – julij 2007)
Eden od trojice alpinistov, ki so avgusta 1956 prvi preplezali eno najbolj znanih smeri v Raduhi, Plate, ni slišal klicev, kakršne kričimo soplezalci drug drugemu, ko je narejeno varovališče, ko začnemo varovati, plezati, ko skušamo drug drugemu svetovati, kako preplezati kak detajl … Lipi Lagoja in Zdenko Štern, ki sta bila Jožetova soplezalca v tej smeri, sta se seveda lahko sporazumevala, kar je najbrž olajšalo »delo« vsem trem, toda Jože Peruš, ki je bil gluh od 14. leta, ni vedno plezal le v trojni navezi in bil je še marsikaj več kot alpinist.
Pred dobrima dvema letoma sva s Stankom Mihevom obiskala Jožeta iz Kotelj pri Ravnah na Koroškem, da bi naredili intervju. Njegov sin nam je pomagal pri sporazumevanju, iskreno povedano pa se je marsikaj dalo razbrati iz Jožetove navdušenosti, ko je ob črno-belih fotografijah pripovedoval o peripetijah v stenah in hribih. Dogovorili smo se, da prideva še enkrat, potem pa … V albanske Prokletije, ki smo jih raziskovali tisto poletje, je prišla do nas novica, da Jožeta ni več.
UČNA LETA
Štirinajstletni fantič je zbolel. Meningitis! Od takrat ni več slišal. Očitno ta usodna posledica bolezni ni prav nič zmanjšala njegove vedrine niti najstniške »podivjanosti«, raziskovalnega duha, pridnosti in vztrajnosti. Pri sedemnajstih letih se je izučil za čevljarja, njegov šest let mlajši, a najboljši prijatelj Alojz Vidali pa za mizarja. Z gorskima reševalcema Telcerjem in Vauhom sta takrat začela hoditi na vaje GRS in tako začela plezati. Na vprašanje, kaj je bil glavni razlog za to, da se je odločil ravno za alpinizem, je Jože brez pomisleka gladko odgovoril: »Vsako tele ima svoje vesele!« Jasno, kaj sploh postavljam takšna trapasta vprašanja, saj tudi sama pravzaprav ne vem, zakaj s takim navdušenjem lazim po hribih.
Leta 1950 je Jože postal pripravnik Alpinističnega odseka Prevalje, čez dve leti pa ni bil le član odseka, ampak tudi aktiven gorski reševalec. Kalil se je tako v domačih hribih kot v tujih – od slednjih predvsem v goratem delu severne sosede (Grossglockner, Grossvenediger, Sonnblick …). Ob omembi avstrijskih tritisočakov se je Jože malce zamislil; po enem od uspešnih pristopov na Grossvenediger so s soplezalcem in soplezalko sestopali nenavezani čez ledenik in ta neprevidnost je dekle skoraj stala življenja. Alpinistka je padla v razpoko in se zagozdila tako, da ni mogla niti migniti. Zelo dolgo je trajalo, da sta jo fanta rešila, po vrvi sta se namreč morala spustiti do nje in jo nekako izkopati iz ledenih klešč, kar zagotovo ni bilo enostavno opravilo. So jo pa na srečo vsi odnesli brez poškodb. Ja, saj je Jože sam poudaril: »Dostikrat sem imel več sreče kot pameti!«
FAKINI
Veliko so se fantje in dekleta družili na taborih, dostikrat jim je bil vodja tudi legendarni Joža Čop, vendar pa so se tam precej razkropili po stenah in edino, kar so vedeli drug o drugem, je bilo to, v katero steno oz. smer gredo. Pa še to so potem neredko spremenili med samim dostopom. Nič SMS-sporočil ali klicev, da povedo, da gre po načrtu ali da so zašli, da je mraz, da je krasno … »Imeli smo tabor blizu Mihovega doma v Veliki Pišnici in z Vidalijem sva šla plezat v Razor,« je začel zgodbo Jože. »Zaradi megle sva nekje sredi smeri zašla in morala sva nenačrtovano bivakirati. Jutro je razkrilo, da je pred nama še lep kos stene do vrha. Končno sva izplezala, a časa za oddih in počitek ni bilo, opazila sva namreč, da tam nekje od Jalovca prihaja nevihta. Kline in ostalo ‘železje’ sva navezala na vrv, oba njena konca pa privezala nase.« Tako sta potem vsak na enem koncu vrvi z »železjem« na sredini tekla do Poštarskega doma, kjer so jima prijazno postregli kosilo. Okrepčana sta se odpravila proti taboru in naletela na prijatelja, ki sta ju šla iskat, skrbelo ju je namreč, da se jima ni kaj zgodilo, saj so bili njuni prvotni načrti menda precej drugačni. Fakini pa, namesto da bi čim prej pomirili zaskrbljene duše v taboru, so morali pred tem še na pivo v Mihov dom.
Nikakor pa mi ni šlo v račun, kako se je možak sploh sporazumeval s soplezalcem. Že res, da nekako gre tudi s cukanjem vrvi, toda ko pa je še toliko stvari, ki jih je treba povedati in slišati, na primer: »Ej, zdaj me mej pa ful dobro! Težko je, dobro me zihraj!« Pa: »Zateeeegniiii štriiiiiik!« Vsekakor je eden najpomembnejših krikov: »Kaaaaaameeeeen!« Jože je zadevo rešil tako, da je v glavnem plezal prvi v navezi, potem pa seveda pocukal za vrv. Hmmm …
ZRELA LETA
V glavnem sva z Mihevom ves čas obiska srkala sok in poslušala Jožeta oz. njegovega sina, ki je tolmačil, kar je alpinist želel povedati. Vsa mogoča vprašanja so sicer obema ves čas prihajala na misel, toda škoda bi bilo prekiniti Jožetov tok misli ob razkrivanju spominov. Mislila sem si, da bo že še čas za to, in se vživela še v eno njegovih zimskih dogodivščin: »Enkrat ob novem letu je bilo,« ne spomnim se, ali je omenil letnico, »ko sva se z Vidalijem sama znašla na Korošici. Tam sva bila dogovorjena še z ostalimi prijatelji, a se nobeden ni prikazal na planoti. Pa nama ni bilo do tega, da bi sama ždela tam gori, in sva se odločila za sestop v Robanov kot. Pri tem je bilo treba opraviti tudi par spustov po vrvi, kar je zadevo malce upočasnilo, in zalotila naju je tema, še preden sva prišla v dolino.« Kako je prišlo do tega, ne vem, toda naletela sta na mesto, kjer nista vedela, kako globoko se bosta morala spustiti. Na vrhu sta nekam privezala en konec vrvi, drugega pa vrgla v globino, da sta s tem podaljšala spust. Nekako jima je uspelo priti do kmeta Robana, ki jima je ponudil prenočišče, naslednje jutro pa posodil vrv, da sta šla rešit svojo. Sta pa morala še enkrat prenočevati, tistikrat se je namreč hodilo predvsem peš in v snegu ni bilo tako enostavno priti iz Robanovega kota v Kotlje.
Četudi je Jože odločno zatrdil, da ga strah ni bilo nikoli, me je zanimalo, kaj je najslabše, kar se mu je zgodilo v življenju v zvezi z alpinizmom. Ni bila tista sreča v nesreči na Grossvenedigerju niti ni bilo kaj tragičnega, kot sem morda pričakovala glede na njegova častitljiva alpinistična leta. »Ko mi je veter odpihnil klobuk,« se je hudomušno nasmehnil Jože, ko nama je sin pojasnil, kaj pomenijo njegove kretnje, in sva debelo pogledala. Edina slaba izkušnja, ki si jo je zapomnil, je ta, da mu je veter odpihnil klobuk?! In to pove skoraj osemdesetletni možakar, ki ne sliši od svoji rosnih najstniških let in ki mu v življenju ni bilo s cvetlicami postlano! Klobuk? Saj res, čelad pač niso imeli takrat. Pa smo navrgli par besed še o opremi. Vrv, navadna, seveda, par doma izdelanih klinov in lestvic, kladivo, kakšna lesena zagozda, »gojzarji« (kakršni koli že) in klobuk – to je bila njihova oprema. Kline so zabili tam, kjer je bilo težko, drugje pač ne, jih je bilo škoda; torej so varovanja res skopo nameščali (vsaj kar se mene tiče).
Jože Peruš je največ plezal v gorah, ki so bile blizu njegovega domačega kraja, torej v Kamniško-Savinjskih Alpah, pa tudi z Julijci se je dodobra seznanil. Preplezal je tudi nekaj prvenstvenih smeri, predvsem z Vidalijem, in sicer največ v Raduhi, kjer je že omenjena stara znanka, ki ji rečemo Plate. Še en odrezav odgovor, brez kakršnega koli filozofiranja, sem dobila, ko me je zanimalo, zakaj so izbrali ravno to linijo v Mali Raduhi: »Je pač najbližja možna pot do vrha.« Zanimivo je, da mesta v Platah, ki se nam zdijo najtežja, njemu v spominu niso ostala kot taka. No ja, če samo primerjam takratno in današnjo opremo, razmere v steni (zdaj je notri lepo število svedrovcev in klinov) in podatke, ki jih imamo mi o njej, je jasno, da je zanje vsa smer predstavljala uganko.
Večer smo sklenili s stiskom roke in z dogovorom, da s Stankom še prideva. Vsekakor, tega »kerlca« moram še marsikaj vprašati in mu vrniti fotografije, ki mi jih je dal, da si jih dobro ogledam in kakšno spravim v digitalno obliko. Potem pa me je v Prokletijah presenetila tista žalostna novica …
Marta Krejan
