Planinski vestnik 2011/06
Eno življenje je za raziskovanje lepih gora premalo
Na pravkar končanem festivalu gorniških filmov je imel eno od predavanj tudi dr. Iztok Tomazin. V slabi uri in pol je nanizal pomembnejše vzpone in dogodke v svojih 37 letih ukvarjanja z alpinizmom. Vmes je bilo nekaj dramatičnih zgodb, ki bi, kot je povedal, vsaka zase zaslužila samostojno predavanje. Niti ne dvomimo, da res. Če je bilo že tistih omembe vrednih vzponov za debelo uro, potem je težko pričakovati, da bi nam v pričujočem kratkem zapisu na par straneh uspelo zajeti bistvene poudarke iz Tomazinovega bogatega življenja ali vsaj delček njegovega pogleda na alpinizem in doživljanje gora.
Iztok Tomazin je Tržičan. Že kot štirinajstletnik se je obrnil proti bližnjim goram, se priključil domačim alpinistom in hitro stopil vštric z najboljšimi. Osemnajstleten je skupaj z Borutom Bergantom 40 dni gostoval v Združenih državah, kjer sta se seznanila s prostim plezanjem (ki ga je Tomazin prenesel tudi k nam), obenem pa opravila več do takrat najzahtevnejših slovenskih plezalnih vzponov. Kasneje sta ga povsem posrkala vase alpinizem in medicina. Plezal je v gorovjih Evrope, Azije, Afrike in Amerike (npr. Bezubkinov steber v Piku komunizma, na Denaliju, Aconcagui) in do zdaj naštel več kot 4000 vzponov.
Leta 1981 se je lotil osemtisočakov in do zdaj priplezal na pet, več od teh po prvenstvenih smereh: Daulagiri (1987), Čo Oju (1988), Šiša Pangma (Srednji vrh, 1993), Gašerbrum 1 (1995) in Gašerbrum 2 (2004). Potegnilo ga je tudi alpinistično smučanje, pri nas in v tujih gorah je opravil vrsto zahtevnih prvenstvenih spustov. Leta 1993 je po sestopu s Šiša Pangme smučal z višine 7550 metrov, kar je bil nekaj časa slovenski smučarski višinski rekord, smučal pa tudi je z vrha osemtisočaka Gašerbruma 1. Dolgo je bil navdušen letalec, sprva z zmajem, kasneje z jadralnim padalom. Leta 1982 je bil celo prvak Jugoslavije v letenju z zmaji, šest let kasneje pa z jadralnimi padali, in dosegel je več državnih rekordov. Z zmajem je v pogosto težavnih razmerah poletel z vrha Triglava, Musale, Mont Blanca, s pobočij Daulagirija in Kilimandžara, če omenimo le nekatere. Tomazina poznamo tudi kot zdravnika-gorskega reševalca, ki je sodeloval pri mnogih najzahtevnejših stenskih reševanjih, kot gorskega vodnika, odličnega fotografa, predavatelja in pisatelja (napisal je šest knjig, alpinistični vodnik Storžič in celo goro člankov v Planinskem vestniku). V zadnjih letih se precej posveča delu v zdravniški komisiji IKAR.
Ukvarjali ste se s široko paleto dejavnosti, od prostega plezanja, alpinizma, himalajizma, alpinističnega smučanja do letenja z zmajem in jadralnim padalom. Imajo vse te aktivnosti kako skupno točko? S čim od tega se še ukvarjate danes?
Skupna točka sta veselje, potreba in še kaj do bivanja v gorah in zraku, do aktivnega raziskovanja okolja in sebe v tem prelepem, zahtevnem, za moje pojmovanje sveta prav čarobnem okolju, ki mi je od vseh najbolj zanimivo in domače. Edino z letenjem z zmajem in padalom se zaradi pomanjkanja časa že nekaj let ne ukvarjam več.
Letos mineva 30 let od vaše prve odprave v Himalajo, Lotse 1981. Kakšne spomine imate nanjo? Kaj vam danes pomeni Himalaja?
Spomini na Lotse so lepi in težki. To je bil moj prvi stik z visokimi gorami nasploh in to že kar v eni najvišjih in najtežjih himalajskih sten. Bil sem najmlajši član odprave. Nekaj temeljnih spoznanj z nje: izkušnje so med najpomembnejšimi dejavniki za uspeh in preživetje v Himalaji; delovanje človeškega organizma na višini je izredno zanimivo, pa tudi naporno in boleče; ne ustrezajo mi velike klasične odprave z zapleteno logistiko in hierarhijo ter nejasnim deležem posameznika; Nepal in Himalaja sta sanjski svet, kamor se bom še vračal.
Stali ste na petih osemtisočakih, za vami je tudi nekaj neuspelih poskusov in tri izkušnje s pljučnim edemom. So tako visoke gore preteklost?
Upam, da niso, preteklost pa so taki ekstremni vzponi na meji fizioloških in drugih sposobnosti, kot je bil npr. Daulagiri pozimi, skoraj brez aklimatizacije, v alpskem stilu, ali pa smučanje z vrha Gašerbruma 1 po severni steni.
Kako naj vrhunski alpinist ve, kdaj naj zaključi kariero?
V alpinizmu se zelo prepletajo izkušnje, razum, intuicija in še kaj. To velja tudi za zaključevanje kariere, ki pa izkustveno in fiziološko gledano zlasti pri visokogorskem alpinizmu lahko traja dlje kot pri večini športov. Seveda pa na zaključevanje kariere, ki v alpinizmu večinoma pomeni postopno zmanjševanje zahtevnosti in intenzitete dejanj, vplivajo številni dejavniki, osebni, zdravstveni, fiziološki itd.
Je med temi visokimi gorami ostala še kaka skrita neizpolnjena želja?
Ostalo jih je še nešteto. Z vsake visoke gore se vidi toliko drugih visokih lepih gora, da je eno življenje za njihovo raziskovanje premalo. Vsakič, ko jih gledam, mi je nepopisno lepo, a s senco grenkobe, saj vem, da na večino med njimi ne bom nikoli priplezal. A grenkoba je vedno manjša, vedno več je tudi drugačnih “gora”.
Na odpravi na Čo Oju se z vrha niste vrnili po znani smeri pristopa, pač pa ste se odločili za prečenje gore, za negotovo Tichyjevo smer. Tudi na Gašerbrumu 2 ste vztrajali do vrha, čeprav ste že kazali znake višinske bolezni. Kako gledate na te odločitve z današnjega zornega kota? Bi se še enkrat odločili tako ali ne?
Glede na mojo takratno naravnanost, intenzivno željo ali še kaj več, pa seveda glede na končni rezultat sem se odločal pravilno in bi to ponovil. Kljub zavedanju zahtevnih okoliščin in tveganju nisem imel slabega občutka. Intuicija, ali kakor koli temu rečemo, je poleg telesnih in fizioloških sposobnosti, osebnostnih lastnosti in izkušenj med najpomembnejšimi dejavniki preživetja, pa tudi uspeha v visokih gorah. Vrh gore mi je bil vedno magično privlačna točka, še posebej pri gorah, ki so me zelo prevzele, in takih je (bilo) veliko.
Vas mika, da bi se kdaj kake odprave udeležili le kot zdravnik?
Zaenkrat ne. Dokler bom kolikor toliko zdrav in sposoben, me bo vedno mikalo združevati alpinizem in medicino oziroma priti na kak vrh.
V visokih gorah ste večkrat pomagali pri reševanju plezalcev. Ali za vas dilema, pomagati ali plezati naprej, obstaja? Primerov slednjega namreč ni malo …
Dilema seveda obstaja, a njena rešitev je jasna. Človeško življenje je neprecenljivo, sveto in ima prednost pred vsem. Rešiti nekomu življenje ali bistveno k temu prispevati je vredno več kot katerikoli alpinistični dosežek. V konkretnih situacijah pa se lahko pojavijo dileme npr. ob sorazmerno lahkem stanju bolnika ali ponesrečenca in zadostnem številu kompetentnih reševalcev, ki lahko suvereno opravijo reševanje brez sodelovanja še nekoga, ki je morda v svoj vzpon vložil ogromno časa, energije in sredstev ter razmišlja, da zato ne bi sodeloval pri reševanju. A take situacije v visokih gorah so zelo redke, praviloma vedno manjka reševalcev in prispevek vsakega je dragocen, največkrat nujen. Če si zdravnik, pa tudi take dileme odpadejo.
Med vrhunskimi alpinisti sta pogosto prisotna bolj ali manj vidna tekmovalnost in primerjanje rezultatov, to pa so značilnosti športa. Je za vas alpinizem šport ali še kaj drugega?
Alpinizem ima seveda tudi elemente športa, zame pa je hkrati mnogo več.
Ali imajo vrhunski alpinizem in klasične alpinistične vrednote, kot so prijateljstvo, zaupanje, pomoč, sploh še kaj skupnega?
Predvsem zaradi zaostrene tekmovalnosti, pritiskov medijev in sponzorjev ter še česa so te vrednote ogrožene, menim pa, da pretežno še niso izginile iz alpinizma. Poznamo pa številne primere, ki negirajo omenjene vrednote.
Mnogi vrhunski alpinisti so začeli sčasoma plezati sami. Kaj vam pomeni soliranje?
Težko bi rekli, da so sčasoma začeli. Menim, da je bila pri večini solistov nagnjenost do soliranja prisotna že od vsega začetka, s svojim napredovanjem pa so se lotevali vse težjih, odmevnejših dejanj. Soliranje mi je bilo zelo blizu že od prvih alpinističnih korakov, vsaj dve tretjini vseh svojih vzponov sem opravil sam. Včasih iz praktičnih razlogov, ker nisem dobil soplezalca ali ker se nisem hotel dogovarjati, ker nisem vedel, ali bom po napornem nočnem dežurstvu sploh sposoben za turo, pogosto pa iz želje biti v gorah sam, neobremenjen s prisotnostjo in skrbjo za nekoga, ko se resnično lahko posvetiš vsemu, kar se ti lahko zgodi v gorah, ko se lahko raziskuješ v samoti in dejanjih. Gore, v povezavi z njimi seveda tudi sebe, najintenzivneje doživljam v samoti. Seveda pa ima gorništvo v družbi, še posebej, če gre za ljudi, ki so ti blizu ali najbližje, tudi lepe, dragocene dimenzije, ki jih soliranje nima.
V izredno lepi knjigi Korak do sanj ste popisali 40-dnevno popotovanje v Združenih državah, kjer sta z Borutom Bergantom večkrat plezala izredno težavne in tudi nevarne smeri. Ste po ZDA še kdaj plezali kaj tako nevarnega?
Podobno nevarnih, intenzivnih in zanimivih doživetij imam v svoji 37-letni alpinistični zgodovini še veliko, za še kar nekaj knjig, in upam, da bom kdaj še napisal katero na to temo.
Bera vaših knjižnih publikacij in člankov ni majhna. Od kod volja in talent za pisanje?
Od kod, ne vem, ampak o danostih se ne sprašujem preveč, preprosto sem jih vesel in jih skušam udejanjati. Pisanje kot najbolj priljubljeni način izražanja mi je bilo blizu že od začetka osnovne šole, in ko sem se odločal za študij, je bila resno v igri primerjalna književnost, pa je na srečo prepričljivo zmagala medicina. Književnost v različnih oblikah je seveda našla pomembno mesto v mojem prostem času. Seveda pa pri pisanju ne gre samo za izražanje, obračanje navzven, k bralcem, pač pa tudi, včasih celo predvsem, za obračanje navznoter, samoraziskovanje, pogosto tudi neke vrste psihoterapijo, kar daje dodaten čar pisanju.
Tibet vas je nekako zaznamoval, tako močno, da ste mu posvetili pesniško zbirko Iskanje Šambale. Kaj vam pomeni Tibet?
Nobena dežela me ni tako prevzela in zaznamovala. Knjige Pustolovščina v Tibetu, Čo Oju – Turkizna boginja in predvsem Iskanje Šambale so le skromen odsev tega. Nemogoče je na kratko opisati, kaj mi pomeni Tibet, to bom verjetno poskušal še v kakšni knjigi, po drobtinicah pa seveda to sporočam tudi na predavanjih.
Kot kaže, vas je globoko zarezala tudi nesreča v Turski gori, da ste o njej napisali knjigo Tragedija v Turski gori. Je bilo to nekakšno samoočiščenje?
Tragedija v Turski gori je ena najbolj bolečih sledi v mojem življenju, verjamem, da je tako še z marsikaterim gorskim reševalcem, ki je bil takrat na Okrešlju. V prvi vrsti sem si jo zamislil kot nekakšen spomenik ponesrečenim in opomnik preživelim, hkrati tudi kot dokument nekega bolečega, prelomnega časa v zgodovini slovenskega gorskega reševanja. Seveda pa je pri pisanju šlo tudi za nekakšno psihoterapijo, tako pri meni kot pri nekaterih drugih sodelujočih, pa tudi za raziskovanje in povezovanje različnih dejstev, za sporočanje in prevetritev vrednot ter odgovornosti, za sugestijo potrebnih sprememb in še kaj. Odzivi so bili izjemno dobri.
Kot alpinist in zdravnik ste združili znanja, ki pridejo najbolj prav pri reševanju v gorah. Je bila želja pomagati ljudem v gorah enaka kot tista, zaradi katere ste se odločili za zdravniški poklic?
Seveda. Združitev obeh zame najpomembnejših dejavnosti je logična in dodatno osmišlja vsako posebej. Menim, da sta dva od temeljnih smislov našega bivanja, da se intenzivno raziskujemo in gradimo ter da čim bolj nesebično pomagamo drugim. Poenostavljeno rečeno je simbolno in v praksi tako tudi v alpinizmu, ki je sicer bolj za preizkušanje in raziskovanje sebe, ter v medicini, kjer lahko in moraš pretežno dajati drugim, seveda pa posredno tudi sebi.
Za vami so mnoga težavna stenska reševanja. Kaj razmišljate takrat, ko visite na vitlu in se približujete steni, kjer je ponesrečenec?
Praviloma gre za izredno napetost in osredotočenost na dejanje, v katerega se seveda vrivajo skrbi, nelagodje in včasih tudi strah, da ne bo kaj narobe. Vase zelo zaupam po operativni – tehnično reševalni, gorniški in medicinski plati, večkrat pa me skrbi, da bi šlo kaj narobe zaradi okvare, npr. pretrganja jeklenice, okvare helikopterja ali pa napake koga drugega. Gorsko reševanje, tudi tisto s helikopterjem, je izrazito timsko delo, napaka enega lahko ogrozi celo moštvo.
Večkrat ste prišli do skrajnih mej svojih zmogljivosti, kjer ste že prestopili rob varnosti. Kje je bilo najhuje, na kakem osemtisočaku, pri plezanju s slabim varovanjem v Ameriki, padcu na Vrtači, poletu z zmajem z Mont Blanca, Triglava, Kilimandžara …?
Takih, lahko rečem mejnih doživetij imam ogromno. Padca v ledeniški razpoki pod Gašerbrumom in Robsonom, strmoglavljanja z zmajem na Kilimanjaru in nekaterih drugih gorah, solo nočni sestop v stanju hude izčrpanosti in višinske bolezni z zimskega Daulagirija, prvo prečenje Čo Oja, tudi solo, pa smučanje čisto na meji v severni steni Gašerbruma, številne mejne dogodivščine v domačih gorah itd. Eden od ocenjevalcev moje knjige Korak do sanj je zapisal, da je po vseh divjih pustolovščinah med plezanjem v ZDA moj angel varuh zanesljivo ostal brez perja. Glede na vse kasneje doživeto in preživeto jih je morala biti velika, zelo učinkovita jata. Upam, da je še kateri ostal, saj dokler bom aktiven, bo mogoče še veliko dela zanje.
V življenju ste večkrat tvegali. Zakaj? Ker v tistih kritičnih trenutkih bolj spoznaš vrednost življenja ali zaradi česa drugega?
Nikoli nisem tvegal zaradi samega tveganja. Tveganje je vedno bilo v povezavi z dejanjem, pogosto tudi dosežkom, ki sem si ga tako močno želel opraviti in doživeti, da sem v zakup poleg naporov, odpovedovanja in še marsičesa vzel tudi tveganje. Pogosto to ni bila samo silovita želja, bilo je že bolj podobno notranjemu ukazu: moraš! Na primer nepopisno sem si želel priplezati na svoj prvi osemtisočak Daulagiri, ogromno, nepredstavljivo lepo goro, ki me je povsem prevzela, tako kot verjetno le še Šraufa. In sem potem zastavil vse svoje sposobnosti, tvegal tudi zdravje in življenje ter se naprezal do zadnjih moči, kazalo je, da še čez. Takrat sta bili samo dve možnosti – priti na vrh ali pa ostati na gori, tako noro sem si želel priti na vrh. Posledica je bila eno najmočnejših, najbolj divjih, težko razumljivih doživetij v mojem življenju, seveda tudi vrhunski alpinistični dosežek. Taka doživetja ti seveda odpirajo dimenzije, ki bi bile verjetno nedosegljive brez popolnega angažiranja, predanosti, skrajnih naporov in odrekanja, tudi tveganja in še česa. Po Daulagiriju se velikih ciljev večinoma nisem več loteval tako absolutno brezkompromisno, a mnogokrat sem se prignal zelo blizu meje, kar je seveda imelo poleg včasih velike stopnje tveganja tudi posebne čare v iskanju in preizkušanju, pa seveda tudi v izkoriščanju in raziskovanju iracionalnega, kar ponavadi opisujemo z besedo intuicija, a je to preozek izraz.
V svojih najboljših časih ste dvigali težavnost plezanja. Danes je ta še višja, srečujemo se z novimi zvrstmi, kombiniranim plezanjem, zimskimi ponovitvami izredno zahtevnih smeri … Kje so meje alpinizma?
O mejah je težko govoriti, vedno s(m)o jih presegali, tako bo tudi v prihodnje, mogoče bo le napredek nekoliko počasnejši.
Koliko vas je pritegnilo gorsko vodništvo? Ste sploh kdaj vodili za zaslužek?
Ni me pritegnilo. Da bi v gore “hodil v službo”, mi ni bilo blizu. Izpite in precej časa tudi obnavljanje licence sem delal zaradi radovednosti, želje po novem gorniškem znanju, v mlajših letih deloma tudi zaradi statusa. Gorski vodnik je lep, ugleden, zahteven in odgovoren poklic, ki ga cenim. Za zaslužek sem vodil samo enkrat.
Vozite se tudi z motorjem. Je to še ena od adrenalinskih aktivnosti, ki vas je pritegnila?
Pri tehniki sem si vedno skušal privoščiti najboljše ali vsaj zelo dobro. Za zmaje in padala sem varčeval več let, v študentskih časih celo na račun hrane in še česa. Nekoliko bolj škrt sem bil včasih pri alpinistični opremi in še bolj pri oblačilih. Vožnja z motorjem je moje veselje, skoraj lahko rečem strast, že od osnovne šole. Med vrstami gibanja pa bi na prvo mesto po pomenu in lepoti zame dal letenje z zmajem, sledi prosto plezanje v skali, pa letenje s padalom, alpinistično in turno smučanje in šele nato vožnjo motorja. Pri štirinajstih sem se celo odločal, ali bom začel resno trenirati motokros, za kar sem bil zelo nadarjen, ali pa plezati. Trenutno imam dva odlična motorja, oba sta med najboljšimi v svojem razredu, potovalni enduro BMW 1200 GS Adventure in hard enduro BMW XChallenge 650.
Kakšne izzive imate v prihodnosti? Nove vzpone, knjige, morda film … ?
Izzivov je še veliko, a niso več tako absolutni, intenzivni, prevzemajoči. V uteho pri postopnem umirjanju, sestopanju mi je seveda obsežen, nadvse bogat opus gorskih in drugih doživetij in dosežkov. Najpomembnejši izzivi so vse bolj znotraj, najvišji in najtežji vzponi v gorah so pretežno preteklost, čeprav upam, da še ne povsem. “Plezanje in letenje” navznoter pa pretežno nista odvisna od zdravja, staranja in drugih omejitev.
Vladimir Habjan
