Planinski vestnik 2010/11
Smo neuničljivi
Pogovor s predsednikom alpinistov veteranov Francetom Zupanom
Od kod ideja za srečanja alpinistov veteranov?
Ideja o srečanju ”starejših alpinistov” je iz leta 1982. Njen ”oče” Saša Slavec je z njo seznanil Toneta Bučarja, takratnega podpredsednika Planinske zveze Slovenije, ki jo je podprl, in tako se je vse skupaj začelo. Iniciativni odbor (Tone Bučar, Marjan Perko, Saša Slavec, Stane Veninšek, France Zupan) je že tistega leta jeseni v Domu planincev v Logarski dolini pripravil prvo srečanje, ki ga je v celoti financirala PZS. Očitno je bilo srečanje ljudem všeč in leta 2011 bo to že naše trideseto srečanje! Dobivamo se vsako jesen, ko je konec letne sezone in pred začetkom zimske. Seveda vmes ni šlo brez težav in kriz. Biti predsednik odbora veteranov namreč ni funkcija, za katero bi se stari alpinisti grebli. Mandat časovno ni omejen, saj za to, da ne traja predolgo, poskrbi kar narava. Leta 2004 sem pristal za dobo dveh let, no, zdaj jih je mimo že šest … Kot rečeno, imeli smo vzpone in padce, vendar se je osnovni program ohranil. To pa je predvsem druženje starih tovarišev, veselje da se spet vidimo, izmenjava zgodb o tem, kaj vse koga boli, in če smo se včasih ponašali s svojimi vzponi, sedaj pripovedujemo o težkih operacijah … Spomnimo se tovarišev, ki so nas v preteklem letu zapustili – status veterana je pač na napačnem koncu življenjske krivulje – in obdarujemo s knjigami veterane, ki imajo tisto leto okrogle jubileje. Vsako leto nam pridejo predavat o svojih neverjetnih podvigih aktualni vrhunski alpinisti in alpinistke, tako da ohranjamo stik s sodobnim alpinizmom in – uživamo.
Včasih se je večer zavlekel tja v jutro, zdaj ne več. Bili smo v različnih kočah, npr. v Vratih, v obeh kočah na Vršiču pa v Kamniški Bistrici. Izkušnje so pokazale, da sta najboljši opciji Kamniška Bistrica in Koča na Gozdu, obe sta namreč lahko dostopni in imata primerno kapaciteto. Erjavčeva koča je sicer odlična, ampak pred leti nas je tam zasnežilo, nekateri so se potem ponoči s težavo prebijali v dolino … Smo le že stari in imamo refleks, da zbežimo domov na varno. Leta 1982 je bilo razposlanih 85 vabil, udeležencev pa je bilo 48. Povsem nenamerno so te številke vsako leto zelo podobne: udeležencev je okoli 50 do 60, vabil pa prav tako razpošljemo čez 80, vsi ne pridejo, vse pa se nekako uskladi s prostorom v koči – če je dren, se pač malo stisnemo.
Kakšni pa so kriteriji za sprejem?
Seveda smo omejeni s prostorom, ki ga imamo v gorskih kočah, čeprav je mnogo starih plezalcev, ki bi jih rad videl na srečanjih. Pomembno je, da si bil aktiven, bodisi v gorski reševalni službi bodisi kot inštruktor alpinizma, lahko si planinski pisec, slikar ali kaj podobnega, predvsem pa seveda štejejo vzponi, nove smeri, težke zimske ponovitve – skratka imeti moraš dosežke, ki odstopajo od povprečja. Alpinistov – in to odličnih – je v Sloveniji res zelo veliko in če bodo imeli srečo, bodo nekoč stari alpinisti, vendar si ne predstavljam, kako bi vse lahko spravili na jesensko srečanje v Kočo na Gozdu. Toda to je problem za bodoče predsednike.
Kako pa jih povabite medse?
Različno, eni nam sami pišejo, druge povabimo. Iz leta 1982 nas je ostalo še deset, kar sploh ni slabo. Vsako leto se jih nekaj poslovi, toliko novih potem sprejmemo. No, ni tako zelo natančno. Postopoma sem opazil tudi to, da generacije starih med 80 in 85 leti nimajo več svojih vrstnikov. Na srečanje prideš, da bi obujal spomine, če pa ni več tvoje generacije, se nimaš s kom pogovarjati, da bi sam sedel v kotu, pa ne gre. Srečati moraš prijatelje, soplezalce, saj gre za skupna doživetja.
Letos smo veterani dosegli nekakšno nadgradnjo naše organizacije, mislim na reševanje ”problema Tonača”. Kot je znano, je nenadoma ostal brez strehe nad glavo in prosil nas je za pomoč. Takoj sem aktiviral PZS in ljubljansko občino, saj je Tonač prejemnik več priznanj mesta Ljubljana. Veterani so vsak po svojih možnostih prispevali s finančnimi sredstvi, dobili smo tudi nekaj donacij podjetij. Skupaj smo zbrali skoraj 10.000 evrov, kar je bilo dovolj za pohištvo. Na to sem potihoma računal, namreč da nismo le nakladaška druščina, ki obuja spomine, pač pa tudi nekakšna socialna mreža. Ko pride čas, stopimo skupaj in pomagamo in to velja za vse veterane. Navsezadnje nas povezujejo zelo intenzivna doživetja v gorah, poseben odnos do tega, kaj je v življenju res pomembno in poleg tega nas niti ni tako malo.
Da to ni slaba ideja, vem, ker tudi drugi športniki, ki so slišali za nas, razmišljajo o nečem podobnem. Mogoče jim bo uspelo. Seveda smo obiskali tudi novega predsednika PZS Bojana Rotovnika in naleteli pri njem in pri članih vodstva na popolno razumevanje in podporo. Naj se ve, da PZS nima samo mladincev, pač pa tudi veterane.
Imate svoja pravila kje zapisana?
Imamo svoje smernice delovanja. Nismo društvo, smo odbor veteranov pri PZS in delujemo v okviru Komisije za alpinizem.
Kako ukrepate, če se veteran ne odziva, bi pa sodil med vas?
Ja, tudi take primere imamo. Vsako leto vsem pošljemo vabila na srečanje in jim voščimo za novo leto. Pred vsakim srečanjem posameznik dobi pošto, v kateri prosimo, da potrdi, če se bo srečanja udeležil. Vsakega tudi vprašamo, če naj ga vabimo še naprej. So namreč tudi taki, ki tega ne želijo, večinoma zaradi bolezni. Če dve leti zaporedoma ni odgovora, potem takega člana črtamo iz evidence. Stvar teče – eni odhajajo, vsako leto pa ”dozorijo” novi veterani, torej smo neuničljivi.
Kdo pa skrbi za organizacijo srečanja?
Imamo ožji odbor, ki predstavlja ”možgane in srce”. Dobivamo se večkrat na leto: po potrebi, za novo leto, spomladi in pred srečanjem. Vsak ima svojo funkcijo, Tonač ima pregled nad predavatelji, Janez Gril in Pavle Dimitrov nabirata denar pri različnih firmah, Janko Mirnik je dragocen s svojimi izkušnjami in umirjenostjo, tajniška dela opravlja Mojca Kopač. Moram priznati, da je naš bivši član, pokojni Zvonko Čemažar kot pesnik dal odboru neko posebno kvaliteto in ga pogrešamo. Saša Slavec vsa leta fotografira naša srečanja in je ustvaril dragocen arhiv, Vojo Bučar pa bdi nad denarjem in dolga leta je v svoji grafični delavnici brezplačno opravljal vsa dela v zvezi z novoletnimi voščilnicami. Seveda pa pri delu sodeluje praktično vsak veteran, če je potreba, tako kot s svojimi dolgoletnim delom v organih PZS naš Jože Melanšek.
Pripravljate za 30-letnico naslednje leto kaj posebnega?
Naj ostane zaenkrat skrivnost.
Imate še kake druge želje?
Osebno si tako kot vsi človečki v tretjem življenjskem obdobju želim predvsem zdravja zase in za tovariše veterane. Vsem aktivnim plezalcem, še posebej tistim dekletom in fantom, ki s svojimi podvigi premikajo meje možnega v višave, o katerih si mi niti sanjati nismo upali, pa želim, da bi nekoč vsako jesen, čeprav z malo betežnimi udi, uživali na srečanjih alpinistov veteranov tako kot sedaj mi.
Vladimir Habjan
