Planinski vestnik 2007/12
Ko dan brez kave postane Dan brez kave
Foto: Martin Brus
Betka? Aaa, tista, ki vrta smeri!
Ko sem jo pred leti prvič videla, od daleč, v plezališču, sem bila še začetnica in prav presenetil me je prizor, ko ženska z vrtalnikom v (eni!) roki visi v steni in opremlja plezalno smer. Za Betko ni to nič posebnega, napornega dela je vajena z domače kmetije, motivacija pa je prišla iz želje po plezanju vedno novih smeri.
Že nekaj let je vodja opremljanja pri Komisiji za športno plezanje, PZS, v kopici plezalnih vodničkov se pojavlja njeno ime, številne smeri (še posebno v plezališčih Osp in Črni kal) so plod njenega dela in skorajda ni slovenskega plezalca, ki ne bi že kdaj v življenju vpel svoje vponke v svedrovec, pričvrščen v steno z njenimi rokami.
Marsikdo jo pozna tudi po ostrih komentarjih, s katerimi brez dlake na jeziku zagovarja svoje (včasih kar precej radikalne) poglede in ki ji dostikrat nakopljejo še kakšnega nasprotnika več. A Betka se s tem ne obremenjuje. Takšna pač je. In naj bo kakršna koli že, lahko si le želimo, da ne bi nikoli izgubila navdušenja, s katerim soustvarja slovensko športno plezanje.
Kdaj in kako si se začela ukvarjati s plezanjem?
V osnovni šoli (v Gorenji vasi v Poljanski dolini) sem obiskovala planinski krožek in smo hodili na »razne Storžiče« in podobno. Nato mi je v osmem razredu učiteljica, ki je vodila krožek, predlagala, naj nadaljujem tudi v srednji šoli. Žal pa tam (gimnazija Škofja Loka) ni bilo nekega posebnega navdušenja, ker so imeli malo prej težko nesrečo na Breithornu. Na prvi sestanek sva prišli samo dve in mentorica je menila, da je to premalo in da naj raje greva na alpinistični odsek Škofja Loka. Vendar moja sošolka ni hotela iti, sama pa potem tudi nisem šla in pri tem je ostalo do konca srednje šole, ko sem se seznanila z alpinistoma iz sosednje vasi (z Nanetom, v plezalskih krogih bolj znanim kot Balon, sva naveza še zdaj, drugi je bil pa njegov brat). Z njima sem šla prvič na odsek in se vpisala v alpinistično šolo. No, ampak že s prve skupne ture (zimske) sem hitro ‘pobegnila’, ker me je zeblo (smeh). Tako da je šlo z mojim alpinizmom bolj počasi, kar pa je še dobro, saj drugače ne bi nobene šole naredila. Kljub temu pa sem plezala vedno več in kmalu tudi že z žensko v navezi, kar se je potem še stopnjevalo, ko sem se na fakulteti navezala s sošolko Ksenijo Lenarčič (zdaj Poljanec). Splezali sva nekaj za tiste čase kar slavnih smeri, npr. Phillip-Flamma v Civetti. Leta 1987 sva začeli načrtovati tudi odhod v Yosemite in Kseniji kar ni bilo prav, ko sem šla naslednje leto v Finale Ligure in se čisto navdušila za športno plezanje. No, vseeno sva potem istega leta šli tudi v Yosemite in splezali Salathe, vendar sva imeli v njej toliko težav, da sem po vrnitvi kar zaključila svojo alpinistično kariero. Še celo s športno plezalsko sem za krajši čas naredila premor.
Si kasneje še kdaj poskusila z alpinizmom?
Ne, športno plezanje mi popolnoma zadostuje in tudi bolj zanimivo se mi zdi plezati na meji svojih zmogljivosti, kar pa je, za takšne strahopetce, kot sem jaz, izvedljivo le v plezališčih. Odvadila sem se tudi plezanja v krušljivi skali, poleg tega potrebuješ za alpinizem več časa, bolje moraš biti kondicijsko pripravljen, stalno te nekaj zebe … Ja, res ne vem, kam se je izgubila moja ljubezen do hribov (smeh), časi se pač spreminjajo.
Kljub temu, da si rekreativna plezalka, si se udeležila tudi nekaj tekmovanj. Leta 2003 si celo zmagala na slavni tekmi v okviru Memoriala Janeza Jegliča – Johana.
Tekmovala sem na prvi tekmi v Ospu, pa potem še na nekaterih, ki so bile v naravnih stenah, vendar se ne spomnim točno, kje. Na Johanov memorial me je povabil Silvo, ki se je odločil, da naredi žensko ekipo iz samih rekreativk. In ker je bilo tekmovanje na terenu, ki mi je zelo domač (Črni Kal in Osp, previsov Mišje peči namreč ne maram), sem rekla, zakaj pa ne. Na tekmo sem prišla naravnost iz vinograda (v Ospu je bila ravno tisti vikend trgatev) in res celo zmagala (smeh).
Kaj pa tekme na umetnih stenah?
Ko so se tekme preselile na umetne stene, sem tekmovala tudi na eni od teh, pa je bila seveda polomija, saj takšnih previsov nikoli nisem zmogla, ker sem predebela (začudeno jo gledam, pa se samo smeji in vztraja pri tej trditvi). Poleg tega plastike nikoli nisem preveč marala. No, zdaj je malo bolje, ker imamo tudi ‘ta stari’ na klubu svojo skupinico (Sivi panterji imenovano) in plezamo pod taktirko Romana Krajnika, ki je sicer tudi trener mladih tekmovalk in tekmovalcev v PK Škofja Loka.
V športnem plezanju imaš torej že kar nekaj »kilometrine«, kot radi rečemo plezalci. Kdaj pa si začela opremljati smeri in kaj te je povedlo k temu?
Ko sem opustila alpinizem, sem začela precej zahajati v tuja plezališča, tudi po sedemkrat letno sem šla, takrat je bilo še več časa – socializem le ni bil tako slab (smeh). In vsakič sem šla v drugo plezališče, da sem lahko plezala vedno nove smeri in si ogledala, kako so opremljena plezališča v tujini. Potem pa je proti koncu devetdesetih let vsem soplezalcem začelo zmanjkovati časa in sem začela razmišljati, da bi bilo vseeno treba plezališča urediti tudi pri nas doma. Pa saj nekaj jih je bilo, samo bolj slabo so bila navrtana, pa ene in iste smeri smo plezali ves čas, ker ni bilo kakšne posebne izbire.
V okviru KŠP so leta 1998 sicer pričeli s preopremljanjem, vendar jim je šlo zelo počasi – meni se je zdelo, da bo trajalo sto let, če bo šlo tako naprej. Podobnega mnenja je bil tudi Janez (Skok, direktor založbe Sidarta), ki je zraven še ugotovil, da ne bo mogel nobenega novega vodnička izdati, dokler so še vse smeri stare. Pritegnil je še Petra Šubica in smo res začeli kar hitro vrtati – v lastni režiji, z materialom, ki ga je za začetek prispevala Sidarta, nekaj pa sem ga kupila še sama. Kar prizadevni smo bili in materiala je kmalu zmanjkalo, vendar je bila k sreči ravno takrat enkrat ustanovljena Fundacija za financiranje športnih organizacij, ki med drugim sofinancira tudi gradnjo športnih objektov. Hoteli smo se prijaviti na njihov razpis, a ker imajo prednost pri dodelitvi sredstev krovne organizacije, kot je npr. PZS, v sklopu kluba nismo imeli možnosti. Potem smo naše načrte predstavili Tomu Česnu (predsednik KŠP pri PZS), ki nas je povsem podprl. Uspeli smo na razpisu Fundacije in tako od leta 2000 obnova slovenskih plezališč poteka v okviru KŠP. Lahko bi rekla, da smo bili takrat Tomo Česen, Janez Skok in jaz tiste ključne osebe, ki smo obrnile voz, imenovan slovenska plezališča, v pravo smer.
Kaj pa znanje o opremljanju? Takrat še ni bilo tečajev za opremljevalce?
Precej znanja o opremljanju plezalnih smeri, tudi z lepljenjem, sta že takrat imela Vili Guček in Igor Jamnikar. Vili je organiziral tečaj, ki sem se ga udeležila in si tako pridobila osnovno znanje, največ sem se pa potem naučila od Petra Šubica in s samim delom. Ko sem prvič poskušala opremljati z lepili, sem si mislila, da tega pa jaz že ne bom delala, ker sem bila cela zapackana. Potem sem odkrila, da je dobro čistilo za takšna lepila aceton in je postalo vse skupaj malo bolj enostavno.
Kasneje sem na osnovi vseh izkušenj temeljito dopolnila Vilijeva navodila in tako zdaj obstaja kar obsežen priročnik o opremljanju plezališč. V okviru KŠP smo v vsem tem času organizirali še nekaj tečajev – zadnji, ki je bil letos v Kotečniku, se je zaključil z izpitom, ki ga je uspešno opravilo vseh devet kandidatov. Z organizacijo tečajev bomo nadaljevali tudi v prihodnje, če bo le dovolj zanimanja.
Kje je po tvojem mnenju vzrok, da je tako malo zanimanja za opremljanje smeri, sploh glede na to, da zanimanje za plezanje po drugi strani zelo hitro raste?
Plezanje je eno, opremljanje pa povsem drugo in ju je med seboj skoraj nemogoče primerjati. Opremljanje je garaško, umazano in nevarno delo, ki poleg vsega zahteva še veliko časa. Naj mi oprostijo svetle izjeme, ampak ‘sodobna in razvajena večina’ zna v roki držati samo še žlico in svinčnik (alias računalniško miško).
V zadnjih letih se je na področju opremljanja plezališč veliko stvari izboljšalo. KŠP je uredila financiranje opreme, izobraževanja, pravilnike in kodekse. Kaj bi lahko bil naslednji korak? Kaj bi se dalo še izboljšati, nadgraditi?
Ja, pravilniki so in vse je bolj organizirano – KŠP zdaj res veliko dela na tem. Kaj bi se še dalo narediti, hm, ne vem … Po pravici povedano zadnje čase sploh nimam več časa razmišljati o tem. Mogoče bi bilo treba kaj narediti na področju lažjega in hitrejšega pridobivanja dovoljenj za posege v naravo, ki jih potrebujemo za odprtje novih plezališč. Zaenkrat je toliko nekih postopkov in zapletov, da te vse mine, še preden začneš. Še posebno s ptiči je problem, ker imajo ponavadi ravno tam, kjer bi mi želeli vrtati, ‘edino’ gnezdišče v Sloveniji …
Pa obstoječa plezališča? Bi lahko bilo več poudarka na njihovi urejenosti?
Pa saj so pri nas kar dobro urejena. Ko sem bila spomladi na Mallorci, je bilo vse zaraščeno, pa svedri čisto zarjaveli in sem bila prav razočarana. Tudi v Italiji je ponekod neurejeno. No, morda imajo res v Arcu kakšno klopco več in na Kalymnosu je vse tako lepo označeno, ampak še vedno mislim, da je tudi pri nas kar v redu.
Večji problem postajajo smeti, še posebno v najbolj obleganih plezališčih. Saj ljudje ne puščajo vedno namerno, pač kdaj kaj pozabiš, pa tistega potem nihče ne pobere. Sama imam ponavadi, kadar vrtam, s seboj vreče za smeti in na koncu poberem vse svoje in še druge smeti, če jih opazim. Večina plezalcev pa s sabo žal ne nosi vreč za smeti in potem pač ne pobirajo za drugimi. Tako da pozivam plezalce, naj pazijo in ne puščajo smeti naokrog.
Problem so tudi (in še bodo) parkirišča, za katera dostikrat ni prostora v neposredni bližini plezališča in plezalci potem parkirajo na zasebnih zemljiščih okoliških prebivalcev. Tudi o tem bo treba še razmišljati v prihodnje.
Plezalci se pri ogledovanju vodničkov velikokrat nasmejimo ob imenih smeri. Kako nastajajo tvoja?
Oh, imena so zelo različna in čisto od situacije odvisna. Ena so na primer povezana s trenutno situacijo v Sloveniji, druga z dnevom, ko vrtam, tretja s kakšnimi mojimi prijatelji. Recimo takrat, ko so »odstavili« Jankoviča, je nastala smer Najboljši sosed. Potem sva šla letos poleti z Nanetom v Lutne, da bi še nekaj navrtala, in sva hotela prej še na kavo. Ampak gostilna tam blizu je bila še zaprta, meni se pa ni dalo čakati in Nane je bil potem cel dan siten. In smer se imenuje Dan brez kave. Konec raja in Uranoja sta bili narejeni lani, ko so ukinili laboratorij bivšega Rudnika urana Žirovski vrh in sem morala zamenjati službo. Potem je recimo Johny Jump – ta (in še nekaj drugih) je za kolega Janeza. Mačje pokopališče je zato, ker sem na vrhu, ko sem čistila, našla mačje glavice, lobanje. Ja, skoraj za vsako lahko povem (vzame s police vodniček Plezališča Slovenije in ga prelista). Za Laro in gospoda v Bohinjski beli je »kriva« Zazvonilova sestra Lara. Ko je bila smer ravno navrtana in jo je Nane preizkušal, je prišla Lara, ki je takrat začenjala plezati, in vprašala: »Gospod, a mi lahko poveste, kaj je to za ena smer?« (smeh). Tako smešno se je slišalo, veš, ko nisi navajen, da te ‘ta mladi’ drugače jemljejo kot plezalci tvojih let. In sem potem smer kar Za Laro in gospoda poimenovala.
Omeniti moram še Dolgotackota, ki je za mojega dragega prijatelja Caca Langerholca, pa eno mojih zadnjih smeri (levo od Veperce), ki sicer še ni preplezana, ima pa ime, in sicer RKC. Naj mi goreči verniki oprostijo, ker to ni rimskokatoliška cerkev, temveč Roman Krajnik Car, najboljši trener na svetu. V Ospu imajo vsak svojo smer tudi Elica, Emil in Elio (s predpono Super, v zahvalo vsem trem, da nas ‘prenašajo’) in seveda tudi ‘bodoči’ sovaščan Nane (alias Poljanski biser).
Skrajno desni del Kala sem vrtala, ko sem imela poškodovano ramo. Ker je bil tudi Janez takrat nekaj poškodovan in sva oba hodila na fizioterapijo, ima cel kup smeri ime na to temo: Kripl klub, Superspinatus, Terapija, Epikondi nitis, Jutri bo bolje, Lejina (za našo odlično fizioterapevtko Lejo Oblak). Airbag je zato, ker je tako pihalo, da mi je vse v zrak neslo, ko sem vrtala. Vetrnica in Oskubljena kura ravno tako. Migula smo rekli tistim belim lampijončkom, ki so za novo leto viseli v Šiški po »kandelabrih«. Modri dirkač – ta je moji sestri posvečena, ker so jo včasih, ko je smučala, tako klicali.
Morda veš, koliko smeri si do danes že opremila?
Za smeri ne vem, je težko reči. Imela sem sicer neke številke, ampak zdaj štejem samo še po klinih, ne po smereh. Tako je lahko dvajset svedrov in je smer, v kakšni drugi so pa trije in je ravno tako smer. Včasih smo tudi samo del smeri zamenjali ali pa so nastale razne variante. Počakaj, bom poiskala, imam vse zapisano, ker moram za razna poročila šteti kline (iz vrste fasciklov na polici vzame enega, pobrska med lično urejenimi tabelami in sešteva posamezne številke). Vključno z letošnjim letom je bilo zavrtanih skupaj 4500 klinov (toliko sem jih zavrtala jaz, vsega skupaj je pa bilo v tem času v okviru KŠP zavrtano okrog 15000 klinov). Od začetka je bilo veliko več novih oziroma samo nove smeri, zdaj, na koncu, sem pa veliko preopremljala.
Je kje še kakšna stena ali smer, ki jo že imaš ugledano in bi jo rada navrtala?
Trenutno nimam kakšne velike želje in tudi časa nimam več. Minilo me je tudi bosti se z birokracijo. Poleg tega v mojih najljubših plezališčih niti ni več prostora, že tako so smeri ponekod preveč na gosto. No, če bi lahko vključila še ‘prepovedane’ stene, bi si pa res želela navrtati steno desno od Italijanske v Ospu in tisto pri Ilirski Bistrici. Če bodo možnosti, bom še kdaj navrtala kakšno novo smer, ker mi je to še vedno užitek, medtem ko je preopremljanje starih le delo.
Bi se lotila opremljanja tudi v tujini? Slišala sem, da so pri Zadru pred kratkim delali veliko novo plezališče in vabili opremljevalce od povsod. Si tam sodelovala?
Ne, v Karin pri Zadru nisem šla. Ni bilo časa, mraz je že bil, pa tudi nisem preveč navdušena nad množičnimi akcijami. Poleg tega bi morala najprej videti plezališče – če mi bo všeč, bom mogoče tudi kdaj kakšno navrtala. Predvsem ne sme biti predolg dostop, veš, jaz sem že stara in me od vseh teh težkih nahrbtnikov že po malem bolijo kolena in kolki. Drugače bi mi pa prej prišel na misel Kalymnos, tam mi je res všeč.
Katja Podergajs
