Pietra di Bismantova – Apnenčasti oltar Apeninov, zibelka emilijanskega plezanja in sodobno središče »pietrizma«
Pietra di Bismantova, 1041 metrov visoka apnenčasta plošča nad Castelnovo ne’ Monti, je ena najbolj prepoznavnih gorskih oblik Apeninov. Iz valovitega hribovja se dviga kot izoliran stolp (miza), dolg en kilometer in širok komaj 240 metrov, z navpičnimi stenami, ki so stoletja burile domišljijo popotnikov, pesnikov in plezalcev.
Dante jo v Božanski komediji omenja kot metaforo za goro vic — »montasi su Bismantova in cacume« — in prav ta simbolika se še danes zrcali v njenem značaju: vzpon nanjo zahteva več kot le tehniko, zahteva občutek, potrpežljivost in spoštovanje.
Prvi dokumentirani alpinistični vzpon je opravil Carlo Voltolini leta 1922 po smeri, ki je kasneje dobila ime Via degli Svizzeri. V 40. letih je sledil Nino Oppio, nato Olinto Pincelli, ki je odprl številne smeri in postal eden ključnih likov lokalne plezalne zgodovine.
V 60. in 70. letih je Bismantova postala laboratorij italijanskega plezanja: Zuffa–Modoni (1960) – prva smer z izrazito umetno tehniko, G.A.B. (1968), Donato Zeni (1969), Via dei Lumaconi (1969), Via Nino Marchi (1971), Via Doretta in Via Paola (1972), Via CAI Parma (1973), Via del Centenario (1975).
V tem obdobju se je Bismantova uveljavila kot najpomembnejša plezalna šola Emilije-Romanje.
Od sredine 70. let so plezalci začeli »preplezovat« stare umetne smeri prosto. Emilio Levati je v Via del Centenario dosegel 7. stopnjo, kar je bil takrat mejnik za celotno regijo.
V 80. letih je Bismantova postala tudi športnoplezalno središče. Pojavili so se: prvi svedrovci, prve smeri opremljene od zgoraj, sistematično preopremljanje starih smeri.
S tem so prišle tudi polemike: nasprotovanje izdolbenim oprimkom, kritike zaradi pregoste opreme, razprave o izgubi klasične umetne tehnike.
Bismantova je tako postala laboratorij plezalne etike, podoben Saški Švici ali Ordesi.
Če je bila Bismantova v 20. stoletju predvsem plezalna gora, je danes tudi priljubljena destinacija za ferate. Prva je bila odprta leta 1971 — Via ferrata degli Alpini. Kasneje sta sledili: Via ferrata Ovest / dell’Ultimo Sole (2017) in Via ferrata dell’Orto del Mandorlo (2023).
Ferate so prinesle: še večjo dostopnost, več obiskovalcev, večjo obremenitev okolja in novo dinamiko med plezalci in pohodniki.
Bismantova je danes hibridni prostor, kjer se prepletajo tradicija, športno plezanje in turistične aktivnosti.
Arrampicare alla Pietra: srečanje v organizaciji CAAI osvetli zgodovinsko plezalno središče
Pretekli konec tedna je Pietra di Bismantova gostila meeting Club Alpino Accademico Italiano (CAAI), organiziran skupaj s sekcijami CAI Reggio Emilia, Parma in Castelnovo ne’ Monti.
Dogodek je združil desetine plezalcev vseh generacij, ki so se razpršili po klasičnih in modernih smereh te edinstvene gore.
Francesco Leardi, predsednik vzhodne skupine CAAI, je ob tem poudaril: »Non è una scalata facile, non basta avere il grado.«
Bismantova zahteva: občutek za trenje, natančno tehniko, sposobnost gibanja v kaminu, psihično stabilnost in spoštovanje zgodovine smeri.
Leardi je plezal Via Oppio (IV–V), a je priznal, da smer kljub nizki oceni »zahteva celega človeka.«
Na meetingu je sodelovalo 42 mladih plezalcev (18–30 let) in 20 tutorjev iz CAAI.
Plezali so smeri, ki so v zadnjih letih nekoliko utonile v pozabo zaradi prevlade športnega plezanja: La ragazza di Osaka, Zuffa–Lenzi, Corradini–Pincelli, Muro dei grilli, Danza dei grandi rettili, Yellow Stone, …
Dogodek je tako ponovno oživil celotno steno, kar je poudaril tudi Riccardo Montipò, sin legendarnega Ginetta Montipòja.
V Castelnovu sta ob tem potekala dve tematska večera: Stefano Righetti, gonilna sila projekta, je predstavil zgodovino in razvoj »pietrizma«. Ginetto Montipò je s svojo legendarno pripovedno močjo popeljal občinstvo skozi desetletja plezalnih zgodb. Francesco Cintori je predstavil »New Age« umetne smeri, ki so danes del najtežjega plezanja na Pietri. Marco Furlani pa je mladim poslal jasno sporočilo: »Plezanje je nevarno, in če padeš, si ti mehki del.«
Meeting je tako združil zgodovino, etiko, tehniko in generacije — točno tisto, kar Bismantova predstavlja že sto let.
