(Avto)biografija Giuseppeja Beppeja Castellija
Včasih se v gorniški literaturi pojavi knjiga, ki ni le pripoved o vzponih, temveč dokument o življenju, ki ga je oblikovala gora. Takšna je avtobiografija Giuseppeja Castelli, naslovljena Il Bocia del Cervino. Autobiografia del più giovane scalatore della Nord, ki jo je leta 2025 izdala založba Fusta Editore. Gre za živahno, iskreno in večplastno pripoved človeka, ki je že kot mladenič stopil v zgodovino alpinizma — in nato vse življenje ostal zvest goram, naravi in služenju drugim.
Preden se vrnemo k Beppeju in pripovedi o najmlajšem »osvajalcu«, zapišimo, da je severno steno Matterhorna leto pred njim (1962) plezal tudi Branko (dr. Brane) Pretnar (17. julij 1943 – 22. julij, 1969 / SZ raz Travnika) v navezi s Tonačem.
Beppe Castelli: fant, ki je preplezal severno steno in ostal zvest goram vse življenje
Portret najmlajšega osvajalca severne stene Matterhorna in človeka, ki je svojo strast preoblikoval v služenje naravi, nima izredne pokojnine in je za razliko od vrstnikov alpinistov kritičen na družabnih pmrežjih
Ko danes, Beppe Castelli, ki je na svet privekal 11. marca leta 1944, govori o svojem življenju, to počne z enako preprostostjo, kot bi pripovedoval o nedeljskem sprehodu. A za tem glasom se skriva ena najbolj izjemnih zgodb italijanskega alpinizma. Zgodba fanta iz Torina, ki je pri devetnajstih letih preplezal severno steno Matterhorna, in ki je vse življenje ostal zvest goram – najprej kot alpinist, nato kot reševalec, in danes kot varuh narave.
»Bocia« v severni steni
Avgusta 1963 so se štirje mladi alpinisti – Andrea Mellano, Romano Perego, Giovanni Brignolo in najmlajši med njimi, Beppe Castelli – odpravili na severno steno Matterhorna. Bili so komaj iz najstniških let, a odločeni, da se spopadejo z eno najtežjih sten Alp. Ko je med vzponom (iz)bruhnila silovita snežna nevihta (takrat še ni bilo dostopnih vremenskih napovedi, radarskih slik), so jih mnogi že imeli za izgubljene. Snežilo je brez prestanka, veter je odnašal opremo, hrano in spalne vreče. Od štirih noči na gori so tri preživeli kar v steni, stoje, privezani na skalo, ker ni bilo prostora niti za sedenje.
Ko danes Castelli pripoveduje o tistih dneh, se ne ustavlja pri trpljenju. Spominja se predvsem trenutka, ko so stopili na vrh: »Na vrhu smo naredili najlepše fotografije v mojem življenju.« Izgubil je skoraj vse prste na nogah, a to omenja kot mimobežen detajl, ne kot tragedijo. »Nisem imel nesreč v gorah,« pravi, »to je bil le del poti.« In res – niti izguba prstov ga ni ustavila. Čevlje so mu izdelali po meri in plezanje se je nadaljevalo.
Il “bocia” del Cervino
Autobiografia del più giovane scalatore della Nord
Avtor: Beppe Castelli
Strani: 208 z zgodovinskimi črno-belimi fotografijami
Velikost: 14 x 21 cm
ISBN 9791282152020
Izid: maj 2025
Cena ob izidu: 19,50 €
Od fanta iz Torina do alpinističnega inštruktorja
Castelli je začel plezati pri štirinajstih. Pri triindvajsetih je postal najmlajši nacionalni alpinistični inštruktor CAI. Dolga leta je poučeval na šoli Gervasutti v Torinu, nato v Ribaldone v Vallijih di Lanzo. Tam je doživel tudi najtežje trenutke – smrt prijatelja in soplezalca Giannija Ribaldoneja, ki je padel med tečajem na Mont Blancu. Castelli je moral takrat, kljub šoku, prevzeti odgovornost in varno pripeljati skupino do vrha. »V gorah se ne smeš ustaviti,« pravi kot kruto resnico. »Tudi ko ti vzamejo prijatelja.«
Podobno boleč je bil tudi dogodek, ko je med spustom po vrvi odpovedal klin in je izkušen tečajnik padel v prepad. Castelli o tem govori tiho, a jasno: »Gora daje in jemlje. A prav vrnitev v gore mi je pomagala preboleti.«
Gore kot življenjska pot
Čeprav je doma v Torinu, je Castelli vse življenje pripadal goram. Kot otrok je poletja preživljal v Cantoiri, kjer je pasel živino in se učil narave. Že takrat je kazal radovednost, ki ga ni nikoli zapustila. »Domov sem nosil vse živali, razen gadov,« se smeje.
Njegova želja po raziskovanju ga je vodila daleč preko Alp. Leta 1967 je odšel v Bolivijo, kjer je plezal v Cordilleri Blanci. S smučmi je osvojil Elbrus, raziskoval je Atlas v Maroku. Bil je prostovoljec Rdečega križa, reševalec na smučiščih in sodeloval pri Olimpijskih igrah Torino 2006. Kot reševalec je deloval tudi na Friendship Everest Skyrace, kjer je na višini 3800 metrov prenašal opremo in zdravila v odmaknjene vasi.
Njegova radovednost ga je vodila celo pod zemljo: izbran je bil za speleološki eksperiment Speleo 87/88, ki sta ga vodila NASA in CNR v jamah Frasassi.
Varuh narave: od gipetov do volkov
Ko je moral zaradi zdravstvenih težav opustiti zahtevne vzpone, se ni umaknil iz narave. Postal je naravoslovni fotograf, Guardia Ambientale Venatoria in strasten ornitolog. Posebej predano spremlja gipete (bradate jastrebe), ki so se po desetletjih vrnili v Alpe. V sodelovanju z ornitološkimi skupinami spremlja gnezdenje, selitve in preživetje teh izjemnih ptic, ki so nekoč veljale za izumrle.
Castelli spremlja tudi prisotnost volkov v Alpah in zagovarja sobivanje: »Če pastir pusti živali same, je to kot odprta mesnica. A s pravimi ukrepi je sobivanje mogoče.«
Človek, ki še vedno hodi sam
Čeprav živi v mestu, ga gore kličejo vsak dan. »Rad grem sam,« pravi. »Ko si sam, vidiš več. Slišiš več. Ne motiš živali. Postaneš del okolja.«
Castellijevo življenje je dokaz, da je alpinist lahko mnogo več kot plezalec. Je raziskovalec, učitelj, reševalec, varuh narave in pripovedovalec. Njegova avtobiografija Il Bocia del Cervino ni le zgodba o vzponih, temveč zgodba o človeku, ki je vse življenje gledal navzgor — in v tem pogledu našel svoj smisel.
