Alpinistka in plezalka Federica Mingolla (»nam«) je zaupala nekaj svojih misli in spoznanj o razkoraku med človekom, goro in sodobno komunikacijo. Zapisal jih je Samuele Doria …
Federica, rojena leta 1994, je ena najprepoznavnejših italijanskih plezalk svoje generacije. Profesionalna športna plezalka, alpinistka, gorska vodnica, diplomantka športne vzgoje in tehnična trenerka FASI je prva Italijanka, ki je prosto preplezala legendarne smeri Attraverso il Pesce na Marmoladi, Tom et Je Ris v Verdonu in Digital Crack v masivu Mont Blanca. Po letih treninga v dvorani in plezališčih je vstopila v svet velikih sten, splezala nove smeri po svetu in leta 2024 poskusila tudi s K2. Danes je ena najvidnejših glasov mlade generacije alpinistov.
V pogovoru razmišlja o tem, kako pripovedujemo o alpinizmu – in kako bi ga naj po njenem predstavljali in živeli.
Federica opaža, da sodobna komunikacija pogosto izpostavlja adrenalin, tveganje in spektakel, a sama se s tem ne poistoveti. »Adrenalinski narativi me ne zanimajo. Raje iščem zgodbe, ki govorijo o notranjem doživljanju, ne o senzacionalizmu,« pravi. Po njenem mnenju so pretiravanja v medijih vedno obstajala – tudi pred družbenimi omrežji. Razlika je le v tem, da je danes vse hitrejše, bolj površno in bolj agresivno.
Po njenem mnenju je največja težava preobremenjenost z informacijami, ne pa to, ali ljudje verjamejo senzacionalističnim zapisom. »Na družbenih omrežjih je preprosto preveč vsega. Informacija ni več filtrirana. Tudi tisti, ki smo v svetu alpinizma, včasih izgubimo interes, ker je hrupa preveč.«
Alpinistka priznava, da sama spremlja le malo novic – razen če ji dobesedno »priletijo pred vrata«.
Na vprašanje, ali jo žene adrenalin, odgovarja jasno: »Adrenalina ne iščem. Pride sam od sebe, ko stopiš v neznano. A to ni razlog, da grem v gore.« Kar jo žene, je raznolikost, razvoj, sprememba. Ne želi ponavljati istih stvari, temveč raziskovati nove terene, nove oblike gibanja, nove cilje. Pri tem se ne počuti ujeto v pričakovanja sponzorjev ali javnosti: »Imam svojo osebno in finančno neodvisnost. Sponzorji me podpirajo kot človeka, ne kot stroj za rekorde. Zato lahko počnem, kar želim.«
Federica verjame, da je raziskovalni duh alpinizma živ – tako v velikih stenah kot na domačih hribih.
»Vsak lahko najde svojo obliko raziskovanja. Ni pomembno, da je nekaj novo za svet – pomembno je, da je novo zate.«
Po njenem mnenju bi morali alpinisti ponovno odkriti pisanje: »Morali bi se vrniti k pisanju knjig. Ne da jih pišejo drugi namesto nas. Pisanje zahteva energijo, razmislek, predanost – in prav to daje zgodbi globino.«
Najboljši alpinistični teksti, pravi, so tisti iz preteklosti: premišljeni, počasni, poglobljeni. Socialna omrežja imajo lahko svojo vlogo, a le, če se jih uporablja odgovorno – ne kot stroj za hitre, nepredelane informacije.
Federica Mingolla ponuja pogled mlade generacije, ki je hkrati globoko sodoben in presenetljivo klasičen: alpinizem ni spektakel, temveč osebna pot. In ta pot si zasluži pripovedovalce, ki znajo misliti, čutiti in pisati – ne le objavljati. Torej? Več teksta z alpinistično tematiko tudi v glasilih? Založbe in uredniki, a kaj spodbujate nove, precej bolj izobražene generacije alpinistk in alpinistov k pisanju?
