Črjanske cajtnge, december 2020
V Kamniško-Savinjskih Alpah je spominsko ploščico dobil Igor Radovič – Cigi. Pred petimi leti sva tam plezala v Velikem vrhu in ustavilo se mu je srce. Devetnajstega septembra letos sva z Jurijem Gorjancem, zdravnikom, alpinistom in gorskim reševalcem, opravila spominski vzpon in namestila ploščico na mestu, kjer je odšel naprej. Ob tej priložnosti se v imenu cele družine Juriju še enkrat iz srca lepo zahvaljujem.
Igor je bil 40 let aktiven na področju alpinizma. Bil je avtor mnogih prvenstvenih smeri v domačih koroških gorah, od katerih mu je bila najljubša in do potankosti poznana Raduha, pa tudi v drugih slovenskih in tujih gorstvih. Sledi je pustil od Južne Amerike do Raduhe. Bil je dolgoletni načelnik Alpinističnega kluba v Črni, še prej Alpinističnega odseka. Bil je predan inštruktor alpinizma in je mnoge naučil plezanja. Z veseljem je posojal opremo in mlajše generacije vodil v hribe, bolj resne je spodbujal za opravljanje alpinističnega izpita. Imel je izostren čut za opazovanje in za pretvorbo opaženega in doživetega v pisno besedo. Tudi v tej obliki je pustil mnogo sledi v raznih publikacijah, nekatere so še iz študentskih let, največ je zadnje čase objavljal na spletni strani AK Črna. Zbral in uredil je precej gradiva v zvezi s slovenskim in koroškim alpinizmom. Z velikim veseljem je urejal vitrino kluba v Centru Črne. Poleg vsega tega je bil tudi sin, brat, mož, oče, stric, dedek, prijatelj, sodelavec, specialist klinične psihologije. V vsaki izmed svojih vlog je pustil velik pečat.
Zase je na spletni strani AK napisal: »Brez gora in plezanja si preprosto ne znam predstavljati svojega življenja.« Ko je že izvedel za svojo bolezen, je zapisal tudi: »Kot nekatere druge tegobe v življenju bom tudi to premagal z notranjim nasmehom in prepričanjem v dober izid. Niti na misel mi ne pride, da bi se zaskrbljen in pobit kot senca vlačil po dolini in jamral. Raje vzamem nahrbtnik in grem preko sten proti soncu, notranjemu zadovoljstvu in veselju nad življenjem naproti.«
Oče je imel rad sodobno tehnologijo kot pripomoček za širjenje radosti z gora in je v zadnjih letih objavljal tudi na Facebooku. Dan pred zadnjim plezanjem je bil v pogovoru s prijateljem Darkom Germadnikom – Grmulijem. Pogovarjala – pisala sta si o odpravi na Ama Dablam. Grmuli mu je v tem pogovoru napisal: »Ti veš, kaj pomeni biti alpinist v pravem netekmovalnem smislu, v smislu ljubezni in spoštljivosti do gora. Redki so taki.«
V spomin na njega lahko preberete, kaj je napisal pred dobrimi 40. leti, ko so se vrnili s PRVE SAMOSTOJNE KOROŠKE ALPINISTIČNE ODPRAVE, imenovane NORVEŠKA 1979, katere vodja je bil Viktor Povsod – Fika.
Katarina Radovič
STEBRI ROMSDALA
Že nekaj dni poležavamo po šotorih in čakamo. Ko smo obiskali znanega norveškega alpinista A.R. Heena, smo izvedeli, da že tri tedne dežuje. Iskrica upanja kljub temu tli v vsakem izmed nas. Nobeden noče verjeti, da bi bilo toliko vloženega dela, truda in hrepenenj zastonj. Vsak si želi opraviti kak vzpon, pa naj bo tak ali drugačen.
Tabor smo postavili pod ogromnimi stenami skupine Trolltind. Vse je zavito v meglo, skrivnostno in kar nekam odbijajoče. Neprijetno smo se počutili pod temnimi, previsnimi in od vode izpranimi granitnimi stenami. Nismo si prav predstavljali, kje v megli se te velike stene končajo. Le slutili smo, da je to visoko nad nami. Ko smo čez nekaj dni v lepem vremenu ocenjevali razdalje, se je med plezanjem izkazalo, da se na izkušnje z naših gora ne moremo kaj prida zanesti. Vse je krepko preseglo prvotna ocenjevanja.
Ko sem brskal po plezalnem vodniku in si prevajal opise smeri, se je izoblikoval velik cilj: preplezati vse tri stebre nad dolino Romsdal. Kasneje smo ta cilj neformalno postavili celi odpravi, a nam je neprestano deževje preprečilo, da bi ga uresničili. Preplezali smo dva stebra, ni pa nam uspelo v tretjem – v stebru Breitinda.
Že drugič sva s Špilčem zgodaj zjutraj hitela po ribiški poti ob reki Raumi navzgor. Tudi tokrat si zaradi goste megle, ki je ovijala celo goro, nisva upala vstopiti. Ko smo pred dnevi plezali lažjo smer na najvišji vrh Romsdalskih alp Store Vengetind, smo se prepričali, da ti megla v teh divjih gorah, kjer ni nadelanih poti in markacij, lahko povzroči precej nevšečnosti. Pred nekaj dnevi sta dva Španca 12 ur iskala sestop, potem pa sta se že v obupu spustila kar preko slapu. Tudi ta dogodek je vplival na najino odločitev.
Tretji dan sva se odločila počakati v taboru. Okrog osmih so se sončni žarki začeli prebijati skozi meglo. Hitro sva bila nared. Po že znani poti ob reki sva okrog poldneva dosegla snežišče pod stebrom Sondre Trolltinda. Vstopila sva v levem kotu in začela plezati po velikem žlebu, ki pelje iz kuloarja med Breitindom in Sondre Trolltindom na steber. Izprane plati in tanka poč so nama že v prvem raztežaju povzročili precej dela. Ko sem s hudo nabasanim nahrbtnikom prisopihal do Špilča, se me je usmilil in potegnil naprej še eno dolžino vrvi. Sledilo je nekaj raztežajev čez bolj položne, a gladke plošče, kjer sva kar hitro napredovala. Stena je zopet pokazala zobe z nekakšno zajedo in težavno prečnico pod dvema previsoma, ki pa sva jo midva opravila nad previsi. Lahka travnata polica naju je nato postavila na raz stebra.
Po opisu bi moral slediti kamin, ki pa ga ni bilo nikjer. Smer poteka v spodnjem delu po levi strani stebra, zato nisva dolgo motovilila in sva jo ubrala kar po levi strani. Za varovanje sva uporabljala zatiče. Le tu in tam, kjer je bilo res treba, sva zabila tudi kak klin. V celi smeri sva sicer našla le tri. Tudi drugih znamenj, po katerih bi se lahko orientirala, je bilo bolj malo. So pa naravni prehodi zelo logični, vse okrog pa tako gladko, da nama orientacija ni delala težav.
Po nekaj vrvnih dolžinah je začelo zelo močno pihati. Podaljševalne zanke so plapolale pred menoj. Zvok klina, ki sem ga zabijal na kočljivem mestu, je odnesel veter. Le s pogledom sem lahko ocenil kvaliteto opravljenega dela.
Izpostavljena prečnica v levo, moker žleb, desno, navzgor in zopet levo, pa še kamin in raztežajev, ocenjenih s peto stopnjo, je bilo po opisu konec. V vršni steni je bilo nato res lažje.
Ob pol devetih zvečer sva našla lepo travnato polico za bivak, ki naju je vsaj delno ščitila tudi pred vetrom. Bilo je še svetlo in lahko bi plezala še vsaj dve uri. Ker pa je vršna stena še bolj izpostavljena vetru, udobnega bivaka nisva več zapustila.
Med malico oz. večerjo je začelo kar naenkrat strahotno bobneti. Za hip sva pomislila, da pelje po dolini vlak, kmalu pa sva pod severno steno Trolltinda zagledala enkraten prizor. Ogromni kamniti bloki so se valili proti dolini in na svoji poti lomili in podirali vse, na kar so naleteli. Dvignila se je peščena megla in zakrila pogled na sosednje stene. To je bil menda največji podor v zadnjih tridesetih letih v tem predelu. Vse naslednje dneve je vsaj še dvakrat na dan ropotalo po melišču. Še vsa razgreta od izjemnega dogodka naju je začel hladiti dež, ki pa je na srečo po dveh urah ponehal. Končno sva tudi malo zadremala. Toda noč je daleč na severu kratka. Že ob pol treh zjutraj me prebudi rojevanje novega dneva. Obetal se je lep dan. Vedela sva, da naju čaka še kake pet ur plezanja, zato nisva hitela. Počakala sva, da je sonce obsijalo vršno steno in jo vsaj malo osušilo.
Hitro sva bila na začetku prečnice, ki poteka čez celo severno steno. Proti koncu sva zgrešila poč in kamin na zgornjo polico. Pot naprej je bila videti težavna, a možna. Nadaljevala sva proti desni po vedno manjših oprimkih. Proti koncu sem se mučil po majhnih stopih, ki so bili poraščeni z mahom in mokri. Napet do skrajnosti sem prečil in čakal, kdaj mi bo spodrsnilo ter me vrglo v previsno severno steno. A nič od tega se ni zgodilo in najhujše je bilo za mano. Na treh slabih klinih sem varoval Špilča, ki je bil hitro za mano. Prečila sva še raztežaj v desno, nato je Špilč opravil s težavnim žlebom. Sledil je raztežaj po krušljivem in naloženem pečevju in znašla sva se zopet na mestu, ki je bilo navedeno v opisu. Po izstopnih kaminih in žlebovih je tekla voda, vendar sva se mokri skali večinoma lahko izogibala.
Na robu stene sva občudovala dolino in čakala na polno uro, da sva po oddajniku lahko sporočila, da naju čaka samo še sestop. Na Trollstigenu, kamor so prišli prijatelji z avtom, smo proslavili s steklenico brezalkoholnega piva.
Po dveh dneh planiranega počitka se je vreme znova pokvarilo. Po vrhovih je zapadlo celo nekaj snega. Prvi sončni dan sva pustila soncu, da bi posušilo steno. Naslednjega pa sva vstopila v steber Breitinda. Smer se začenja s 750 m dolgim kaminom, ki je bil ves moker. Mestoma je poraščen z algami, ocena pa se giblje vse tja do šeste stopnje. Po več kot 12 vrvnih dolžinah sva bila prisiljena obrniti. Ob osmih zvečer sva razočarana, pa vendarle potolažena s spoznanjem, da sva se uklonila razumu, prispela v tabor. Kljub razočaranju in le delno uresničenim ciljem se je razpoloženje bistveno popravilo, ko sta 6. avgusta ob devetih zvečer po dveh dneh težkega plezanja Mali in Zdravč izstopila iz stebra Trollriggna. Bil je to res izjemen vzpon za razmere, kot smo jih imeli. Še bi želeli kdaj v te divje stene Romsdalskih Alp.
Člani takratnega AO Črna smo pod vodstvom Viktorja Povsoda – Fikana 1979. organizirali prvo samostojno odpravo na Norveško. 29. in 30. julija sva z Andrejem Špilerjem – Špilčem (AO Ravne) opravila 1. jugoslovansko ponovitev Centralnega stebra v Romsdalu (IV+, 1450 m, dolžina 2100 m, čas plezanja: 14 ur). Največji uspeh odprave sta dosegla Zdravko Grosar in Jure Mavrič, ki sta preplezala najvišjo kopno steno v Evropi – 1800 m visoki steber Trollveggna (smer se imenuje Trollryggen), ki je s svojimi 3500 m dolžine še vedno najdaljša smer v Evropi. To je bila 2. jugoslovanska ponovitev te smeri z oceno VI. Smer je prvi preplezal znani norveški alpinist Arne Randers Heen leta 1958. To je bila takrat prva smer na Norveškem, v kateri je Arne s svojim soplezalcem Ralphom Hoibakkom tudi bivakiral. Zakonca Heen sta tudi ustanovitelja Norsk Tindemuseum (Norwegian Alpine Museum) v Ändalsnesu, ki je posvečen plezalni in alpinistični zgodovini Norveške.
Severna stena Trollveggna (Troll Wall) je takrat (1958) veljala še za nepreplezljivo. V tej preko tisoč metrov visoki navpični in previsni steni je danes že dosti smeri ekstremnih težav.
Igor Radovič
