Planinski vestnik 2020/12
S plezalniki, cepinom in peresom
Med branjem knjig Tadeja Goloba (1967) se lahko zabavamo, zardevamo, ali – če smo jako fini – zgražamo. Lotil sem se ga s kanček večjim rešpektom kot se običajno drugih sogovornikov. Tadej ni kar tam eden. Je dober alpinist in uspešen pisatelj. S partnerko imata dva otroka.
Med branjem njegovih knjig sem sproti sestavljal vprašanja. Ko sem končal, sem jih naštel – groza – kar 53! Uspel sem jih dodobra razredčiti. Napisal je kriminalno trilogijo, po njenem prvem delu, Jezeru, so posneli TV nadaljevanko. Zanimivo branje je knjižica Moške svinje, zbirka njegovih kolumen iz Playboya, v katerem je objavljal tudi intervjuje. Bil je na več himalajskih odpravah, priplezal je na Daulagiri in Everest. V naših in tujih gorah ima ne vem koliko prvenstvenih smeri. Zaradi romana Ali boma ye! je treniral boks. Pripada manjšini, ki – včasih z izbranimi besedami – pove, kar misli.
Kolikor sem lahko zbral podatkov, sem pomislil, da so bili v tvojem življenju do zdaj trije pomembni mejniki (če ne štejem družine): revija Grif, Everest in nagrada kresnik? Kako je vsak od njih vplival na tvoje življenje in tudi na družinsko?
To so neki mejniki, a mogoče je največji tovrstni mejnik moj prihod na študij v Ljubljano. Z mestnega avtobusa sem opazil plakat, ki je vabil k vpisu na alpinistični odsek PD Železničar. Ta mejnik me je določil. V mojih očeh so bili alpinisti nadljudje, ki jih ni strah višine, niti nevarnosti niti smrti. Ko sem videl plakat, me je nekaj pognalo tja. Vpis sem zamudil za en teden, a so me vseeno sprejeli.
Tudi do Grifa je prišlo slučajno. Bratranec Matej Mejovšek, odličen športni plezalec in pozneje tudi alpinist, me je nagovarjal – ker sem delal pri podjetju, ki je izdajalo Grand Prix, revijo za avtomobilistične in motociklistične športe –, da bi osnovali revijo. Predlog sem posredoval direktorju. Po hitrem izračunu smo naredili revijo. Izdajali smo jo sedem zanimivih in tudi zabavnih let, čeprav smo se ves čas otepali s finančnimi težavami, ki sem jih skušal prikriti pred matično firmo. Uspevalo je, dokler sem jih lahko, nato je prišla tista kriza in smo potonili.
Everest je bil eden mojih ciljev. Ker je bil tako drag in tako visok, si nisem nikoli predstavljal, da bi do tega lahko prišlo. Z Everestom je bilo podobno kot z Grifom. Srečal sem se z Davom Karničarjem, ki je bil tam že leta 1996; rekel je, da bi še poskušal. Povedal sem mu, da delam v podjetju, ki se ukvarja s PRjem, morda bi bil kdo pripravljen prevzeti zbiranje denarja. To, kar se je zgodilo, je zelo zanimivo, kajti nikoli v življenju nisem znal sebi nič zrihtati, pa sem bil kljub temu nekakšen boter najdražje odprave v zgodovini slovenskega alpinizma.
Kresnik … z vsakim letom se mi zdi manj pomemben, vsako leto manj razumem, zakaj so mi ga dali. Takrat nisem poznal slovenske literarne scene. Vedno bolj se mi zdi, da sem ga dobil zato, ker se niso mogli odločiti med dvema drugima izenačenima finalistoma. Mi je pa zelo pomagal, fino je dobiti neko zunanjo potrditev. Kot pisatelj se ves čas bojuješ z dvema skrajnostima. Ena je nujno potrebna samozavest, da sploh daš kaj od sebe, druga je nujna nesamozavest, da greš stokrat čez besedilo in preverjaš, ali je v redu ali ni. Potrditev sem dobil, kresnika imam, vzeti mi ga ne morejo … Kasneje nikoli več nisem prišel niti blizu. Verjetno od takrat slabše pišem.
Najbrž si slišal komentarje, da si ga dobil zgolj zaradi jezika, kletvic in vulgarnosti.
Takrat me je to zelo presenetilo. Zdaj me ne več, ker sem precej dobro spoznal slovensko mentaliteto. Presenetilo me je, da je to sploh vprašanje, da to lahko kogar koli zmoti. Literatura ni nekaj obveznega. Če nekdo napiše knjigo, ni treba, da jo vsi preberejo. Vzamejo jo v roke tisti, ki jim je všeč. Drugo, kar me je presenetilo, je, da obstajajo izobraženi ljudje, ki verjamejo v neki, od boga dani umetniški jezik. Da obstajajo besede, ki so bolj umetniške, in tiste, ki so manj – kot da ni vse odvisno od konteksta. Ampak bolje, da so jezni nate, kot da nihče ne ve, da sploh obstajaš.
Če primerjam npr. tvoje biografije z leposlovjem, se ne morem znebiti primerjave z gastarbajterstvom. Življenjepisi so tvoja Nemčija, ki ti prinaša zaslužek, fikcija pa je slabše plačano delo za dušo in užitek. Se motim?
Mmm … Na neki način sem začel z biografijami. Že prva knjiga Z Everesta ni fikcija. Druga, Peter Vilfan, je biografija … Sam to razumem kot hibrid med novinarstvom in literaturo. Za zadnja leta dejansko velja, kar si povedal. Življenjepisi mi omogočajo, da živim, čeprav mi morda zdaj več prinesejo kriminalke kot biografije. V vsaki stvari skušam najti nekaj, kar me pritegne. Če tega ne bi bilo, tudi biografij ne bi mogel delati.
Plezanje nove smeri je pot v neznano. Menda je tudi pisanje leposlovja vsaj deloma pot v neznano, kajti mnogi pisatelji pravijo, da se v nekem trenutku zgodba osamosvoji in se začne razvijati po svoje. Torej imata plezanje in pisanje skupno točko v neznanem, a ne nazadnje je oboje lahko tudi umetnost?
Ja, seveda, to je res. Veliko vzporednic je med plezanjem prvenstvene smeri in pisanjem knjige. Za oboje to velja tudi na sploh. Zame je estetska komponenta nove smeri zelo pomembna. Ne mislim samo na, plezalsko gledano, odlično skalo, izjemne detajle … Gre za to, da je smer samostojna, da ni posiljena, da sledi logičnim razčlembam, ne pa da rine navzgor, samo da je prvenstvena, skratka, imeti mora svojo logiko. Krušljivi detajli v mojih očeh ne odvzamejo estetske komponente. Podobno je s knjigo. V njej ne morejo biti važni samo lepi stavki, ampak to, da deluje kot celota. Tako kot pri prvenstveni smeri težko veš, kam greš, in šele na licu mesta vidiš, ali je izvedljiva, je podobno s knjigo. V glavi imaš načrt, ki se spreminja, ko ga začneš ubesedovati. Ko se izkaže za nemogoče, ga je treba popravljati.
Kakšno je poročanje o alpinizmu in plezanju v slovenskih medijih? A sploh še obstaja, razen v Planinskem vestniku?
Spomnim se zlatih časov, ko je Franci Savenc poročal v ponedeljkovem Delu. Zdaj je takšno, kot nasplošno vse poročanje, senzacionalistično. Novinarji, ki pišejo o tem, se ne spoznajo in težko primerjajo zadeve med seboj, kar pa je v alpinizmu na sploh težko, ker ni izrazite količine … To poročanje je … kaj naj rečem – slabo.
Kaj meniš o slovenski gorniški literaturi?
Super je. Jaz sem odraščal ob njej. Ena od stvari, zaradi katere se mi še zmeraj da ukvarjati z alpinizmom, je prav gorniška literatura. O drugih športih je napisanih zelo malo knjig, če primerjaš, neskončno vodimo pred vsemi drugimi športi. To pomeni, da ljudje čutijo potrebo, da svojo dejavnost dodatno osmislijo tudi zato, ker v alpinizmu ni točno merljivih količin. Včasih na Youtubu gledam filmčke športnih plezalcev. Športno plezanje je zelo enodimenzionalen šport v primerjavi z alpinizmom. A športni plezalci čutijo potrebo, da o svojih gibih povedo neko zgodbo. Dostikrat mislim, da bi bilo fino, če bi tudi alpinisti pokazali to energijo, kot jo čutijo športni plezalci pri snemanju svojih filmov. Glede slovenske gorniške literature – odraščal sem ob klasikih. Prebral sem knjige Vikija Grošlja, Marjonovo Ledeno sonce, Sneg na zlati veji Igorja Škamperleta, ki se mi še danes zdi prava literatura, in seveda Nejčevo Pot. Zaradi teh knjig sem bil alpinist, še preden sem se začel z njim ukvarjati.
Plezaš od leta 1987, začel si v Grčiji. Kako to?
Pravzaprav sem bil že prej en dan na Turncu, v smeri Dvojni prestop. Neki alpinist Mitja me je peljal tja in jaz sem se zataknil. Vpil sem: “Ne gre!” Nisem mogel naprej, ker – trapasto – nisem vedel, da moram izpeti komplet, haha. Po tistem smo šli v Meteoro.
Za 21. rojstni dan si si podaril plezanje v Špiku in si zlomil stegnenico. Originalno darilo, to je treba reči. Kaj se je zgodilo?
Ja, zelo originalno. S soplezalcem sva prespala pod steno, imela sva vso možno kramo od spalnih vreč naprej. Na nogah sem imel ene prvih plezalnikov, ki so se dobili pri nas. Okorni, z debelim podplatom. Na obeh palcih se je spredaj naredila luknja, ker se je guma obrabila. S tem nisem mogel nikamor dobro stopiti. V prvem raztežaju, petki, sem s tistim težkim ruzakom preprosto padel. Po desetih metrih sem priletel na nekakšen stolp, tam je šla stegnenica, nato še deset metrov dol po skrotju. Eno uro sem ležal tam. Imel sem srečo, pod steno sta bila dva plezalca iz Maribora. Eden je bil kirurg, moj soplezalec ga je povlekel gor, da mi je uspešno imobiliziral nogo. Takrat sem mislil, da je konec, kajti noga ni bila videti najbolje. Do tedaj sem mislil, da zadošča, če samo rineš naprej in se vedno izide. A se ne. Od takrat dalje sem vedel, da se bom moral naučiti nameščati varovanja in se z glavo lotevati zadeve. Nekaj časa je trajalo, da sem prišel k sebi. Padel sem septembra, maja smo šli v Meteoro. Ravno toliko sem se sestavil, da sem spet začel plezati. Trojk, ki niso imele vmesnega varovanja, nisem mogel preplezati, ker sem imel probleme s psiho. Šestice sem lahko, ker so bile navrtane. Sčasoma se je tudi to popravilo.
Kaj je zate plezanje?
Najprej – plezanje je zanimiva oblika fizične aktivnosti. Strašno ga imam rad, ker se ne ponavlja. Že gibi se ne ponavljajo. Malenkostna sprememba položaja telesa, ko se ti zdi vse nemogoče, lahko naredi čudež. Če pogledaš razvoj plezanja – gvozdenje s koleni ali zatikanje pete … Mene so učili, da so obvezne tri oporne točke, zdaj je vse drugače. Ker letos nisem imel dovolj časa, sem poletje preživel v Plezalnem centru (PC) in mi je celo plastika postala zanimiva, čeprav mi včasih ni bila. Druga stvar je veselje. Ko prespim pod steno – to je element, ki ga večina ljudi ne obvlada. Je kot morje, moraš biti izurjen, da se nekje počutiš varnega. Alpinist ima nekaj, česar večina ljudi ne pozna. Tu so še lepote matere narave, druženje …, zadeva je večplastna.
Kako nate v steni vpliva strah?
Jah, strah je na neki način nujno potreben, da te ohrani pri življenju. V več kot 30 letih sem plezal z ogromno ljudmi, od katerih je trinajst mrtvih. Dva sta umrla zaradi bolezni, ostali v hribih. Skupna nit pri enajstih je dejstvo, da skoraj niso poznali strahu. S soplezalci sem se dostikrat prepiral, ali je treba zabiti klin ali ne, da jih je že preveč, da bi lahko bili hitrejši. Na koncu se je izkazalo, da sem imel jaz prav, do zdaj. Če pa je strahu preveč, te bremeni in ne boš nič naredil.
Kaj je tisto, kar ne dovoli, da bi nehali plezati, ko se ubije eden ali več prijateljev? Kakšen je tvoj od nos do smrti?
Od začetka je bila strast. Nič me ne bi moglo ustaviti. Ko sem ležal na Jesenicah v bolnici, sem razmišljal samo o tem, kako bom šel nazaj v Špik, čeprav potem nikoli nisem šel in nikoli ne bom. Dvakrat sem bil in obakrat so me vlekli ven. Z Dušanom Polenikom – Dušem sva bila zelo dobra prijatelja, okoli pet let sva plezala skupaj. Spomnim se, da sem rekel, če se bo njemu kaj zgodilo – takrat sta umrla Žiga Petrič in Bojan Počkar –, bom nehal plezati, ker se mi ne da več vzgajati novega soplezalca. Žal je tudi Duš umrl. Moral sem temeljito razmisliti. Niso me več gnale frustracije, da se moram dokazati, na novo sem moral izumiti svoje veselje do plezanja. Prej bi rad vsemu svetu dokazal, kako dober sem. To je bilo zelo močno gorivo, ki je do takrat že zgorelo. Šel sem vase, razmislil in dojel, da me to še vedno zelo veseli, ampak na drugačen način, bolj osvobajajoč. Ni mi treba vsak teden nekaj preplezati, da bom frajer. Lahko imam projekt, ki traja tudi več let, kar se mi dogaja zdaj, in se zdi, kot da sem alpinistično mrtev. To mi sedaj zadošča.
Tommy Caldwell je rabil sedem let, da je prosto preplezal Dawn Wall.
Jaz pa sedem let za Eiger pozimi, hehe.
Kako se razlikujeta odpravi na Daulagiri in Everest?
V odpravi na Daulagiri smo bili enakovredni člani. Dobro, v njej sta bila tudi Viki Grošelj, bolj kot mentor, in Davo, da bi smučal, a je moral domov zaradi težav z zdravjem. Bilo nas je deset mladcev, ki smo se izjemno dobro razumeli. Mislim, da za nobenega od desetih ni bila nobena odprava ne prej ne potem boljša od te.
Težko jo je primerjati z Everestom, kjer je bil en sam cilj – da Davo smuča z vrha. Drugi smo bili temu bolj ali manj podrejeni. Jaz s tem nisem imel težav, znotraj tega sem uspel najti svoje mesto. Je bila pa bolj kaotična. Med sabo nismo toliko sodelovali, da bi bilo za vse dobro. Prihajalo je do smešnih absurdov; Grega Lačen, Matej Flis in jaz smo prišli v zadnji tabor na Južnem sedlu, v šotoru pa sta bili samo dve spalni vreči, ker so eno odnesli dol. Pri 35 °C ponoči ni bilo ravno zabavno. Ali ko nismo mogli priklicati baze, da bi jih vprašali, kakšno vreme bo naslednji dan, ker so pozabili priklopiti sprejemnik. Davo nam ni toliko zaupal, da bi se dogovorili, kdaj in kako bomo kaj naredili. Opazil sem, da imajo nekateri najboljši, kot sta verjetno bila Davo ali Tomaž Humar, izjemno močan ego, zaradi katerega mogoče tudi v njihovo škodo ni prostora za druge. Čeprav je Davo odsmučal fantastično stvar in vse, kar bi mi lahko naredili, ne bi moglo tega zasenčiti, se mi je zdelo, da se je bal, da bi celo naš majhen uspeh lahko zasenčil njegovega. Nikoli nismo natanko vedeli, kdaj naj gremo na goro, koliko steklenic prekletega dodatnega kisika je gor in podobne bedarije … to je bilo moteče. Davo je pripeljal svoj del ekipe, Franca Oderlapa, s katerim smo se čudovito razumeli, da ne bo pomote, postala sva dobra kolega, ampak to je bila bolj raztrgana odprava kot tista na Daulagiri, ki je res neponovljiva.
Bi šel še enkrat na Everest, morda brez dodatne ga kisika?
Ja, bi, ja. Sploh zdaj, ko sem že bil gor. Pred vzponom vso noč nisem spal, ker sem razmišljal, ali naj poskusim brez kisika. Ker je Davo že odsmučal, je bil to moj edini poskus. Grega in Matej sta rekla, da gresta s kisikom. Ta hrib stane ogromno denarja, ki ga še danes nimam, in … jebi ga, šel sem s flašo na hrbtu. Če bi mi kdo plačal, bi šel z veseljem poskusit.
V Loški steni si precej plezal, v njej imaš nekaj prvenstvenih smeri, tudi zimskih. Kaj te tako privlači v njej?
Ko sem bil alpinistični pripravnik, so nam dali Škamperletov in Kozorogov plezalni vodniček Možnica in Koritnica. Niti približno se mi ni sanjalo, kje naj bi to bilo. Poznal sem le nekaj malega nad Logarsko dolino, kamor sem hodil s starim očetom, sicer pa o naših hribih nisem imel pojma. Samo za ilustracijo: ko smo šli prvič plezat v Špik, Skalaško Pavle Jesih, drugo smer v mojem življenju, sem v zadnjem raztežaju dobil kamen v hrbet. Z vrha do Erike sem sestopil v plezalnikih! Ker se je razdivjala nevihta, me niso imeli časa sezuti. Ko so mi jih sneli, je kri špricnila izza nohtov, ene roke pa sploh nisem mogel uporabljati.
Ob 6 h zjutraj smo se dobili na železniški postaji, kjer je imel naš ferajn svoje prostore. Rečeno je bilo, da gremo na Vršič, plezat v Mojstrovko. Izstopili smo pa v Martuljku in nihče mi ni povedal, da je prvotni načrt spremenjen. Tam sem srečal planince iz Lenarta, od koder sem doma. Vprašali so, če gremo plezat v Špik. Ne, v Mojstrovko. Čudno so me gledali. Ko smo začeli plezati, smo spodnji del Dibonove solirali. Iz spoštovanja do starejših alpinistov se nisem upal vprašati, kaj plezamo. Tiho sem sam pri sebi molil, da ne bi šli plezat Dibonove, ampak nekaj bolj direktnega.
Da se vrnem k Loški steni. Ko sem dobil vodnik, sem se z jugom zapeljal čez Predel, da si ogledam te kraje. Nikoli ne bom pozabil tistega pogleda, ko se zapelješ čez in pred sabo zagledaš orjaški zid. To je grozljivo. Po razsežnosti je precej podoben Triglavski steni, če prav mislim, da jo prekaša po višini in širini. Od Triglavske se razlikuje v tem, da v njej ni nobenih razčlemb, kaminov, kamor bi se lahko skril. V Loški imaš ves čas občutek, da si kot muha na steklu. To je zlasti značilno v Oblici, kjer sem velikokrat plezal. V njej lezeš težavnosti, ki drugje ne bi bile nič posebnega, tam imaš pa ves čas izrazit občutek ogroženosti. V Bavhu, drugi najtežji slovenski steni, je najnižja težavnost 7+, a skala ni vedno dobra. To in da tam ni gneče, me je pritegnilo. Za primerjavo, v Triglavu lahko plezaš dvojko, če hočeš, ali čudovite trojke. Hči rada hodi v hribe, zadnjič sva bila na Stolu – bilo je lepo, a preveč ljudi. Kot da bi hodil v koloni.
Koliko plezaš, katere načrte o prvenstvenih smereh bi rad uresničil?
Plezam zelo veliko, čeprav letos skoraj izključno v PC. Lani avgusta mi je neki plezalec priletel na hrbet. Stal sem pod steno in klepetal, on je ravno vpenjal, soplezalka ga je slabo varovala, z vso silo je padel name. Odpeljali so me z rešilcem. Ko so me poslikali, so rekli, da ni nič zlomljeno, so pa vsa mehka tkiva pretegnjena, rebra obrnjena. Po treh mesecih sem počasi spet začel plezati. Zdaj sem v PC tam, kjer sem bil, preden je tip pristal na meni. Letos smo v Debeli peči preplezali eno Marjonovo smer in Štremfljevo Ang Pu, čudovito smer. V Loški steni se posvečam projektu, a imam smolo, ker kar naprej dežuje. Tam stena rabi dva dni, da se posuši. Gledam v nebo, norveško napoved za Slovenijo, in čakam.
Boš nekoč napisal avtobiografijo?
Dvomim. Avtobiografske elemente tiščim v vse svoje knjige. Brez tega pač ne gre. Če hočeš, da nekaj deluje avtentično, se ne moreš samo izmišljevati. Kot drugo, ko pišem biografije ljudi, vidim, kako nezanesljiv je spomin. Zato si izpovedi dostikrat same sebi nasprotujejo. Ali ko se kolegi pogovarjamo o naših plezalnih začetkih, se mi dostikrat zdi, da ne govorimo o istem, vsak ima svojo resnico. Po eni strani me ima, da bi napisal kaj liričnega. Narava je lahko tudi lirična in vse, kar doživljaš, ni samo akcija. Škamperletov Sneg na zlati veji je čudovita knjiga, ampak na neki način je neskončno žalostna. Vsaka stvar se enkrat konča, je spoznanje te knjige, mene pa to spravlja v slabo voljo. Mogoče zaradi tega ne neham, ker nočem, da bi se končalo.
Naslednji del intervjuja sva naredila dobra dva meseca po Tadejevi nesreči v Loški steni.
Ali veš, kaj je vzrok padca?
Ne, ker se ga ne spomnim. Sem pa govoril z Blažem (soplezalec Blaž Stres), ki je dejal, da je tik pred padcem zaslišal zvok trenja skale ob skalo, po tem me je pa že zagledal, kako padam. Tam, kjer sva bila, so bila tla zelo razrahljana zaradi strel neurja, ki je divjalo po bovškem nekaj dni prej, tako da domnevam, da se je nekaj podrlo pod menoj.
Tvoja prva misel, ko si prišel k sebi, je bila?
Zanimalo me je, kaj se mi je zgodilo, in ko mi je Mojca rekla, da sem padel v hribih, me je to zelo presenetilo, ker nisem imel v spominu, da bi šel v gore, še tega se nisem spomnil, s kom sem šel. Spomin o tem se mi je vračal po kapljicah.
Koliko kosti si si polomil?
Vseh sedem vratnih vretenc, pa eno prsno, lopatico, medenico in stegnenico.
Razen pretresa so jo možgani dobro odnesli?
Utrpel sem več možganskih krvavitev in te so zdravnike najbolj skrbele, a se je izteklo v redu.
Kaj pravijo o tvojem okrevanju zdravniki in kaj misliš ti?
Pravijo, da mi gre dobro, in tudi sam mislim tako.
Si spremljal poročanje medijev o padcu? Kakšno se ti zdi?
Sem prebral. Zdi se mi v redu. Ni bilo tistega, kar se sicer rado pojavlja ob gorskih nesrečah – češ da gora ni nora, nor je tisti, ki leze gor. Tudi v odzivih bralcev tega ni bilo.
S čim, razen s pisanjem, se še ukvarjaš med okrevanjem?
Zjutraj me vsak dan čakata dve uri rehabilitacije v Soči, potem grem še na en ali dva sprehoda − za zdaj s hoduljo, berem, gledam TV …
Kdaj izide tvoja nova knjiga z naslovom Virus?
Sredi decembra.
Si se že odločil, ali boš še plezal ali ne?
Mislim, da bi bilo o tem še prezgodaj razmišljati. Najprej moram shoditi. Ko sem po treh tednih zapustil Center za intenzivno terapijo v UKC Ljubljana, mi je dr. Fileković rekla, da sem dobil šprint, da me pa zdaj čaka maraton. Tega se takrat niti nisem zavedal, zdaj, po petih tednih Soče, pa spoznavam, kako prav je imela. Seveda bi bil rad tak kot prej in plezanje je zasedalo velik del mojega življenja, ampak – kot so mi rekli zdravniki – dajmo lepo korak za korakom.
Mire Steinbuch
