GEA, junij 1998
PO SLEDEH PRIHODNOSTI
človeškim svetom sredi pobočij Zaplate.
Je že tako, da je hudič večni nerodnež, ki ljudem sicer kakšno zagode, vendar svoje nakane po navadi ne spelje do konca in tako, kot se je namenil. Zato je pri nas toliko velikanskih lukenj v skalovju, s kamenjem posut Kras, in tudi kakšen hrib se je že premaknil z mesta po hudičevi zaslugi. Povod za takšne selitve naravnih elementov je velikokrat človek in njegova prepirljiva in zavidljiva narava. Ker hudič prav tako ne blesti po vrlinah, ga, previdneža ali sramežljivca, ni še nihče videl, za seboj pusti le nedokončane premike v pokrajini. In mogoče bi bilo sklepati, da rogatež ni nihče drug kot poosebljenje nekaterih človeških lastnosti, brez katerih bi prav lahko shajali. Pravzaprav bi nam bilo še lepše, ampak …
Ampak tako ne bi imeli zanimivih pripovedk o tem, kaj vse je ušpičil hudič. Menda je tudi kvadratna zaplata gozda na pobočju Cjanovce blizu Storžiča s predvidljivim imenom Zaplata njegovo delo. Saj, kako drugače bi lahko gozd nenavadno pravilne oblike “prišel” ali ostal tako visoko, kjer pozimi vse, kar izstopa iz snežne odeje, pometejo plazovi?
Kako do tja? Skozi Hudičev boršt drži označena steza s Kališča proti Javorovemu vrhu in Potoški gori; planinska karta Karavanke v merilu 1 : 50. 000.
Menda sta se nekoč dva kmeta v dolini prepirala o lastništvu gozda, ki danes ždi na Zaplati. Seveda se nista mogla zmeniti in eden izmed njiju je v nemočni jezi dejal, očitno le zato, da bi nihče ne imel gozda, naj gozd, če ta ni njegov, odnese hudič. In rogatež je spet imel nekaj dela. Ponoči je naprtil gozd ter z njim poletel proti goram, menda naj bi ga nesel prav na vrh Grintovca. Ker ta ni bil blizu, hudič pa nekam počasen, ga je moral odvreči še pred ciljem, ko je zvon v cerkvi sv. Jakoba oznanil dan. Gozd je padel na pobočja današnje Zaplate, kjer še vedno ždi kot Hudičev boršt. Dovolj je velik in bukve v njem dovolj močne, da mu plazovi ne morejo do živega. Poleg tega je tudi dovolj zanimiv, da si ga je vredno ogledati. Nobena pot k njemu ni predolga, nobeno pobočje prestrmo. V njem ne glede na nastanek vlada globok mir, ki ga odstira in daje čutiti že steza, ki drži skozenj. Vse kaže, da je gozd tu z namenom: njegove postavne hribovske bukve vabijo v svojo družbo, v svoj svet, okoli katerega se razširjajo gorski travniki. Pogledi z njih sežejo v največje daljave in tam nekje globoko spodaj se prav zdaj dva človeka prepirata, če ne za gozd, ga za kaj drugega. Le zakaj? Če bi ju lahko prestavil sem, v ta gozd, bi verjetno kmalu spoznala nepomembnost svojega besednega dvoboja. Tukaj je svet vedno drugačen – ali prav obratno: vedno je tak, kot zares je. Brez okrašujočih predstav, vendar najlepši, brez razpredajočega mišljenja, ki samo zapleta lepoto in enostavnost bivanja.
Dario Cortese
